[SEMI] III DOMENICA DEL TEMPO ORDINARIO (ANNO C) 2

ITALIANO

La seconda lettura continua su un argomento fondamentale per la Chiesa che è il rapporto Uno–Molti.

Domenica scorsa, Paolo ci ha fatto vedere che diversi carismi, diversi ministeri, diverse attività hanno un’unica fonte che è lo Spirito Santo. Lo Spirito Santo ci rende partecipi della vita della comunione delle Persone divine. Perciò, attraverso la diversità dei carismi, dei ministeri e delle opere si manifesta una esistenza che è agape e che ci unisce in una unità che manifesta proprio la vita come comunione. Tramite le diverse opere, carismi e ministeri si sperimenta l’amore di Dio che, attraverso l’attività dell’altro, ci unisce nello scoprirci amati, perciò gioiosi e grati.

Oggi l’Apostolo va ancora più in profondità: “Come il corpo è uno solo e ha molte membra, e tutte le membra del corpo, pur essendo molte, sono un corpo solo, così anche Cristo” (1Cor 12,12).

Paolo dice che Cristo è questo corpo di unità della diversità. Forse non siamo abituati a pensare Cristo così.

Il successivo versetto dice che siamo “battezzati mediante lo Spirito Santo, in un solo corpo, giudei o greci, schiavi o liberi; e tutti siamo stati dissetati da un solo Spirito” (1Cor 12,13).

Rinati mediante lo Spirito Santo, abbiamo la vita di Cristo, Figlio di Dio che ci unisce nella sua umanità. Le differenze etniche o sociali ora diventano espressione della diversità di un unico corpo. Una volta battezzati, la nazionalità non è più il principio di unità di un gruppo, ma diventa la caratteristica di un membro che esprime l’unità di un unico corpo. Come dice più avanti, nessun membro può diventare il corpo, perché poi non ci sarebbe più il corpo (cf 1Cor 12,19).

Ma qui si tocca un punto molto drammatico. Non ci vuole neanche uno studio approfondito per capire che esattamente la nazionalità è qualcosa che è rimasta spesso assolutamente non evangelizzata. Quando una nazione si considera cattolica, protestante o ortodossa, praticamente la sua storia sconfessa la verità dell’appartenenza all’unico corpo che è Cristo. Infatti la cultura, legata all’etnia, anche attraverso la religione crea una mentalità individuo-centrica, mentre le nazionalità evangelizzate dovrebbero esprimere un’unica vita dello Spirito Santo che ci dona la comunione di tutte le membra di un unico Corpo.

Quanto sangue hanno fatto scorrere le guerre tra i popoli cattolici, protestanti e ortodossi! Nel secondo millennio è difficile trovare una nazione che avesse evangelizzata la propria nazionalità. Se fosse evangelizzata sarebbe come un pane buono, con sale (cf Mt 5,13) e lievito (cf Mt 13,33), e sarebbe esattamente la manifestazione di una realtà che unisce in un modo nuovo, cioè il modo dello Spirito Santo, il quale, donando la vita zoē ci fa vivere tutte le realtà della natura umana al modo e a livello di Cristo, che è un unico Corpo. Le nazionalità sarebbero la manifestazione dell’unità della comunione nella diversità. Infatti, il battesimo ci unisce nel Corpo di Cristo non al modo della psychē e del bios – come il sangue, la parentela, la patria e l’etnia –, ma al modo della vita agape che trasfigura le realtà umane nella manifestazione dell’unico corpo di Cristo, che è la festa dell’unità dell’uno e dei molti in un solo amore pasquale che vivifica donandosi, trasfigura divenendo trasparenza della luce che viene dal di dentro e risuscita in un nuovo modo l’esistenza anche delle nazionalità.

Una simile cosa è successa con i carismi. Il carisma esprime l’unica vita come agape e comunione. Pertanto, unisce chi ha il carisma al corpo, proprio come succede con le membra di questo stesso corpo. Che qualcosa di essenziale sia saltato lo dimostrano nella Chiesa non solo le nazionalità – che con la religione diventano spesso nazionalismi e si alienano dalla fede ecclesiale –, ma anche i carismi, per il modo in cui sono stati vissuti nella storia degli ultimi secoli.

La prima cosa che si può constatare è un modo individualista di leggere e vivere il carisma. Il carisma è l’espressione di un’unica fonte, che è la vita trinitaria. Nei tempi antichi ancora i Padri lo vivevano e custodivano così, perché per loro il carisma è il modo di appartenenza al corpo della Chiesa e dunque all’unione l’uno con l’altro. Proprio come dice Paolo: “siamo membra gli uni degli altri” (Rm 12,5).

Negli ultimi secoli invece il carisma è ciò che distingue ed esplicita una realtà individuale. Perciò si caratterizza proprio attraverso una dimensione individuale nella mentalità, nelle forme religiose, nelle scelte degli abiti, fino all’impostazione e alla realizzazione delle opere. Attraverso tutte queste cose sottolineiamo ciò che ci distingue dagli altri. Anche nella realtà degli ordini, delle congregazioni e dei vari movimenti religiosi non è facile constatare che il loro modo di essere esprima una sinergia dell’unico corpo che è Cristo. Talvolta è più facile vedere che si sta per conto proprio, molto più isolati che uniti agli altri. E la nostra storia purtroppo testimonia che è molto difficile trovare diverse congregazioni, ordini e movimenti che creano e lavorano insieme, proprio come espressione dell’unico corpo della Chiesa.

Forse viviamo e operiamo con tutte le dichiarazioni teologiche e religiose, ma drammaticamente inadeguati a trasmettere la vita, quella dello Spirito Santo, che unisce tutti in una unica testimonianza di comunione come manifestazione della Vita-Amore della Santissima Trinità.

Non solo. Paolo ancora più avanti fa appello alla diretta relazione tra le membra. Ed è immediatamente ovvio che, se nasce una invidia o una gelosia tra le membra e cercano autoaffermazione, non c’è più l’integrità del corpo. Il corpo diventa autolesionista, e perciò autolesionato, perché se un membro rifiuta l’altro vuol dire che non coglie la vita del corpo che è la medesima che si manifesta attraverso ogni membro, proprio come coesione dell’insieme. Addirittura possiamo dire che, con questa mentalità individuocentrica, la Chiesa smette facilmente di manifestare la verità del corpo di Cristo. Può apparire magari come una potente organizzazione con tante opere, ma diviene progressivamente incapace di manifestare lo Spirito Santo che dona la vita del corpo di Cristo, in modo che ci si trova risuscitati in questo corpo – cieli nuovi e terra nuova. A lungo andare si prosciuga e, se anche è una organizzazione potente, può implodere.

Solo dove la Chiesa vive la comunione con un amore tale che chi è più debole e più povero viene amato con un amore più forte, lì si manifesta la vita di Dio nell’umanità, lì si realizza il Corpo di Cristo.

In questo modo la Santa Trinità è davvero la vita dei battezzati ed è quella bellezza che attraverso il corpo di Cristo risplende, chiamando e coinvolgendo gli altri. La bellezza è quella dimensione viva dell’unità organica che manifesta l’uno nell’altro (cf Gv 14,20).

 

SEMI è la rubrica del Centro Aletti disponibile ogni mercoledì.
Ogni settimana, oltre all’omelia della domenica in formato audio, sarà disponibile sul sito LIPA un approfondimento delle letture della liturgia eucaristica domenicale o festiva.


 

ENGLISH

The second reading continues a fundamental topic for the Church: the One-to-Many relationship.

Last Sunday, Paul showed us that different charisms, different ministries and different activities have one source which is the Holy Spirit. The Holy Spirit makes us sharers in the life of  communion of the divine Persons. Therefore, through the diversity of charisms, ministries and works, we manifest an existence that is agape and brings us together in a unity that manifests life as communion. Through the diversity of works, charisms and ministries we experience God’s love that, through each other’s activity, unites us in discovering ourselves as loved, leading to joy and gratitude.

Today the Apostle goes even deeper: “As a body is one though it has many parts, and all the parts of the body, though many, are one body, so also Christ.” (1 Cor 12:12).

Paul says that Christ is this body in which diversity is united. Perhaps we are not accustomed to thinking of Christ in this way.

The next verse says that we are “baptized into one body, whether Jews or Greeks, slaves or free persons, and we were all given to drink of one Spirit.” (1Cor 12:13).

Reborn through the Holy Spirit, we possess the life of Christ, the Son of God, who unites us within his humanity. Ethnic or social differences now become an expression of the diversity of one body. Once baptised, nationality is no longer the principle of unity of a group, but becomes the characteristic of a member expressing the unity of a single body. As it says further on, no member can become the body, because then the body would no longer exist (cf. 1 Cor 12:19).

But here a very dramatic point is touched upon. It does not even take an in-depth study to realise that “nationality” is indeed something that has often remained completely un-evangelised. When a nation considers itself Catholic, Protestant or Orthodox, its history virtually disavows the truth of belonging to the one body that is Christ. In fact, even through religion, culture, when linked to ethnicity, creates an individual-centric mentality. Instead, evangelised nations / nationalities should express a single life of the Holy Spirit that imparts communion to all the members of a single Body.

How much blood has flowed between Catholic, Protestant and Orthodox peoples! In the second millennium, it is difficult to find a nation that evangelised its own sense of nationality. If it were evangelised, it would be like good bread, with salt (cf. Mt 5:13) and leaven (cf. Mt 13:33); it would indeed manifest a reality that unites in a new way, the way of the Holy Spirit, who, by imparting  zoē life enables us to live the entirety of our human nature in the way and on the level of Christ, who is one Body. Nationalities would manifest that communion which is unity in diversity. Truly, baptism unites us in the Body of Christ not merely in the manner of bios and psychē – such as blood, kinship, homeland and ethnicity – but in the manner of the agape life that transfigures human realities into the manifestation of the one Body of Christ. This Body celebrates the unity of the one and the many in one paschal love that vivifies by giving itself, that transfigures by becoming the transparency of the light that comes from within, and that resurrects the existence of nationalities in a new way.

A similar thing happened with charisms. A charism expresses the one life as agape and communion. It therefore unites those who share the charism with the body and within the body by uniting the members of this same body. Both “nationalities” and “charisms” demonstrate that the Church has lost something essential when, for example, we see that religion has often become nationalism and therefore alienated from ecclesial faith; or, in the way charisms have historically been lived out in recent centuries.

The first thing that is evident is an individualistic way of reading and living a charism. Charism is nothing other than the expression of a single source, which is the life of the Trinity. In ancient times, the Fathers still lived and cherished “charism” this way. They understood “charism” as a way of belonging to the body of the Church and therefore an expression of union with one another. Just as Paul says: “we are members one of another” (Rom 12:5).

In recent centuries, however, charisma distinguishes and expresses an “individual” reality. Charisma characterizes itself through the perspective of “individual”, touching mentality, religious forms, choice of clothes, and even right down to the design and implementation of works. Through all these things we underline that which distinguishes us from others. Even in the reality of religious orders, congregations and various religious movements, it is not easy to see that their way of being expresses a synergy of the one body that is Christ. Sometimes it is easier to see that they stand on their own, much more isolated than united with others. And our history unfortunately testifies that it is very difficult to find different congregations, orders and movements creating and working together, precisely as an expression of the one body of the Church.

We might live and work with theological and religious statements, but they dramatically inadequate to transmit that life of the Holy Spirit which unites all into a united testimony of communion that manifests the Life-Love of the Holy Trinity.

Not only that. Further on, Paul appeals to the direct relationship between the members. It is immediately obvious that if envy or jealousy arises between the members and they seek self-assertion, the integrity of the body disappears. The body becomes self-defeating, ultimate damaging itself because when one member rejects the other, it has not grasped that the life of the body, which is the same life manifested through each member, is the cohesion of the whole. We can even say that with this individuo-centric mentality, the Church easily ceases to manifest the truth of the body of Christ. It may appear as a powerful organisation with many works, but it gradually becomes incapable of manifesting the life-giving Holy Spirit of the body of Christ through which one discovers oneself as resurrected in this body – a new heavens and new earth. Even if it is a powerful organisation, in the long run it dries up and can implode.

The life of God in humanity is manifested only where the Church lives communion with such love that those who are weaker and poorer are loved with a stronger love. Only there is the Body of Christ is realised.

In this way, the Holy Trinity is truly the life of the baptised and it is that beauty shining  through the Body of Christ, calling and involving others. Beauty is that living dimension of organic unity that manifests the one in the other (cf. Jn 14:20).

 

SEEDS, the Aletti Centre’s column, is available every Wednesday.
Every week, in addition to the Sunday homily in audio format, an in-depth study of the readings from the Sunday or festive Eucharistic liturgy will be available on the LIPA website.


 

ESPAÑOL

La segunda lectura continúa sobre un tema fundamental para la Iglesia, que es la relación Uno-Muchos.

El domingo pasado, Pablo nos mostró que los diferentes carismas, los diferentes ministerios, las diferentes actividades tienen una fuente que es el Espíritu Santo. El Espíritu Santo nos hace partícipes de la vida de comunión de las Personas divinas. Por eso, a través de la diversidad de carismas, ministerios y obras manifestamos una existencia que es ágape y nos une en una unidad que manifiesta precisamente la vida como comunión. Mediante la diversidad de obras, carismas y ministerios experimentamos el amor de Dios que, a través de la actividad de cada uno, nos une para descubrirnos amados y, por tanto, alegres y agradecidos.

Hoy el Apóstol profundiza aún más: «Como el cuerpo es uno y tiene muchos miembros, y todos los miembros del cuerpo, aunque son muchos, son un solo cuerpo, así también Cristo» (1 Co 12,12). Pablo dice que Cristo es este cuerpo de unidad en la diversidad. Quizá no estemos acostumbrados a pensar en Cristo de este modo.

El versículo siguiente dice que estamos «bautizados por el Espíritu Santo en un solo cuerpo, ya seamos judíos o griegos, esclavos o libres; y todos hemos sido saciados por un mismo Espíritu» (1 Co 12:13).

Renacidos por el Espíritu Santo, tenemos la vida de Cristo, el Hijo de Dios, que nos une en su humanidad. Las diferencias étnicas o sociales se convierten ahora en expresión de la diversidad de un solo cuerpo. Una vez bautizados, la nacionalidad ya no es el principio de unidad de un grupo, sino que se convierte en la característica de un miembro que expresa la unidad de un solo cuerpo. Como se dice más adelante, ningún miembro puede convertirse en el cuerpo, porque entonces ya no habría cuerpo (cf. 1 Co 12,19).

Pero aquí se toca un punto muy dramático. No hace falta ni siquiera un estudio en profundidad para darse cuenta de que precisamente la nacionalidad es algo que a menudo ha quedado completamente sin evangelizar. Cuando una nación se considera católica, protestante u ortodoxa, prácticamente su historia reniega de la verdad de pertenecer al único cuerpo que es Cristo. De hecho, la cultura, unida a la etnia, incluso a través de la religión, crea una mentalidad centrada en el individuo, mientras que las nacionalidades evangelizadas deberían expresar una única vida del Espíritu Santo que nos da la comunión de todos los miembros de un único Cuerpo.

¡Cuánta sangre ha corrido por las guerras entre pueblos católicos, protestantes y ortodoxos! En el segundo milenio es difícil encontrar una nación que haya evangelizado a su nacionalidad. Si estuviera evangelizada, sería como el pan bueno, con sal (cf Mt 5,13) y levadura (cf Mt 13,33), y sería exactamente la manifestación de una realidad que une de un modo nuevo, es decir, el modo del Espíritu Santo, que, dando vida zoē nos hace vivir todas las realidades de la naturaleza humana al modo y a la altura de Cristo, que es un solo Cuerpo. Las nacionalidades serían la manifestación de la unidad de comunión en la diversidad. En efecto, el bautismo nos une en el Cuerpo de Cristo no a la manera del psychē y del bios -como la sangre, el parentesco, la patria y la etnia-, sino a la manera de la vida ágape que transfigura las realidades humanas en la manifestación del único Cuerpo de Cristo, que es la fiesta de la unidad del uno y de los muchos en un único amor pascual que vivifica dándose, transfigura haciéndose transparencia de la luz que viene de dentro y resucita de manera nueva también la existencia de las nacionalidades.

Algo parecido ocurrió con los carismas. El carisma expresa la única vida como ágape y comunión. Por tanto, une al cuerpo a los que tienen el carisma, como lo hace con los miembros de este mismo cuerpo. Que algo esencial se ha perdido lo demuestran en la Iglesia no sólo las nacionalidades -que con la religión a menudo se convierten en nacionalismos y se alejan de la fe eclesial-, sino también los carismas, por el modo en que se han vivido en la historia de los últimos siglos.

Lo primero que se observa es una forma individualista de leer y vivir el carisma. El carisma es la expresión de una única fuente, que es la vida de la Trinidad. En la antigüedad, los Padres todavía lo vivían y apreciaban así, porque para ellos el carisma es el modo de pertenencia al cuerpo de la Iglesia y, por tanto, de unión de unos con otros. Como dice Pablo: «somos miembros los unos de los otros» (Rm 12,5).

En los últimos siglos, en cambio, el carisma es lo que distingue y hace explícita una realidad individual. Por eso se caracteriza precisamente por una dimensión individual en la mentalidad, en las formas religiosas, en la elección de la ropa, hasta en el diseño y la realización de las obras. A través de todas estas cosas subrayamos lo que nos distingue de los demás. Incluso en la realidad de las órdenes, congregaciones y diversos movimientos religiosos, no es fácil ver que su forma de ser expresa una sinergia del único cuerpo que es Cristo. A veces es más fácil ver que se mantienen solos, mucho más aislados que unidos a los demás. Y nuestra historia atestigua, por desgracia, que es muy difícil encontrar congregaciones, órdenes y movimientos diferentes que creen y trabajen juntos, precisamente como expresión del cuerpo único de la Iglesia.

Quizás vivimos y trabajamos con todas las afirmaciones teológicas y religiosas, pero dramáticamente inadecuadas para transmitir la vida, la del Espíritu Santo, que une a todos en un único testimonio de comunión como manifestación de la Vida-Amor de la Santísima Trinidad.

Y no sólo eso. Pablo apela más adelante a la relación directa entre los miembros. Y es inmediatamente obvio que si surge la envidia o los celos entre los miembros y buscan la autoafirmación, la integridad del cuerpo ya no existe. El cuerpo se vuelve autodestructivo y, por tanto, autoperjudicial, porque si un miembro rechaza al otro, significa que no capta la vida del cuerpo, que es la misma vida que se manifiesta a través de cada miembro, precisamente como cohesión del conjunto. Podemos incluso decir que, con esta mentalidad individuocéntrica, la Iglesia deja fácilmente de manifestar la verdad del cuerpo de Cristo. Puede aparecer como una poderosa organización con muchas obras, pero poco a poco se vuelve incapaz de manifestar el Espíritu Santo vivificador del cuerpo de Cristo, de modo que uno se encuentra resucitado en este cuerpo: cielos nuevos y tierra nueva. A la larga se seca y, aunque sea una organización poderosa, puede implosionar.

Sólo allí donde la Iglesia vive la comunión con tal amor que los más débiles y pobres son amados con un amor más fuerte, allí se manifiesta la vida de Dios en la humanidad, allí se realiza el Cuerpo de Cristo.

De este modo, la Santísima Trinidad es verdaderamente la vida de los bautizados y es esa belleza la que resplandece a través del Cuerpo de Cristo, llamando e implicando a los demás. La belleza es esa dimensión viva de la unidad orgánica que manifiesta lo uno en lo otro (cf. Jn 14,20).

 

SEMILLAS es una publicación del Centro Aletti disponible todos los miércoles.
Cada semana, además del audio de la homilía dominical, estará disponible en el sitio de LIPA un comentario a las lecturas de la Liturgia del Domingo, como así también a las lecturas de la semana.


 

SLOVENŠČINA

Drugo berilo nadaljuje z eno temeljnih tem za Cerkev, to je odnos eden-mnogi.

Preteklo nedeljo nam je Pavel pokazal, da imajo različne karizme, službe in dejavnosti isti izvir, ki je Sveti Duh. Sveti Duh nas udeleži pri občestvenem življenju Božjih oseb. Zato se preko različnosti karizem, služb in del razodene bivanje, ki zastonjska ljubezen (agape) in nas združuje v edinosti, ki razodeva življenje kot občestvo. Preko različnih del, karizem in služb izkušamo Božjo ljubezen, ki nas preko delovanja drugega povezuje v odkrivanju, da smo ljubljeni in zato veseli ter hvaležni.

Danes gre apostol Pavel še globlje: »Kakor je namreč telo eno in ima veliko udov, vsi telesni udje pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi s Kristusom« (1 Kor 12,12).

Pavel pravi, da je Kristus to telo enosti v različnosti. Morda nismo navajeni razmišljati o Kristusu na tak način.

Naslednja vrstica pravi, da smo »bili namreč v enem Duhu mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha« (1 Kor 12,13).

Prerojeni po Svetem Duhu imamo življenje Kristusa, Božjega Sina, ki nas združuje v svoji človeškosti. Narodne ali družbene razlike tedaj postanejo izraz različnosti enega telesa. Potem ko smo bili krščeni, skupine ne združuje več narodnost, ampak ta postane značilnost člana, ki izraža edinost enega telesa. Kot pravi v nadaljevanju, noben ud ne more postati telo, ker potem ne bi bilo več telesa (prim. 1 Kor 12,19).

Toda tu se dotaknemo zelo dramatične točke. Ni potreben poglobljen študij, da bi spoznali, da je ravno narodnost nekaj, kar je pogosto ostalo povsem neevangelizirano. Kadar se ima nek narod za katoliškega, protestantskega ali pravoslavnega, njegova zgodovina praktično zanika resnico o pripadnosti enemu telesu, ki je Kristus. Dejansko kultura, povezana z narodnostjo, tudi prek religije ustvarja miselnost, osredotočeno na posameznika, medtem ko bi morale evangelizirane narodnosti izražati isto življenje Svetega Duha, ki daje občestvo vseh udov enega Telesa.

Koliko krvi je preteklo v vojnah med katoliškimi, protestantskimi in pravoslavnimi narodi! V drugem tisočletju je težko najti narod, ki bi evangeliziral svojo narodnost. Če bi bil narod evangeliziran, bi bil kot dober kruh, slan (prim. Mt 5,13) in kvašen (prim. Mt 13,33), in bi bil izraz resničnosti, ki združuje na nov način, to je na način Svetega Duha, ki nam s podarjanjem življenja kot zoē daje živeti vse resničnosti človeške narave na način in na ravni Kristusa, ki je eno Telo. Narodnosti bi bile izraz enotnosti občestva v različnosti. Krst nas namreč ne združuje v Kristusovem telesu na način življenja kot psihē in bios – kot so krvne vezi, sorodstvo, domovina in narodnost –, ampak na način življenja zastonjske ljubezni (agape), ki preobraža človeške danosti v izraz istega Kristusovega telesa, ki je praznik edinosti enega in mnogih v eni velikonočni ljubezni, ki oživlja, tako da se daje, ki preobraža tako da postaja prosojnost svetlobe, ki prihaja od znotraj ter oživlja tudi narodnosti za nov način obstoja.

Podobno se je zgodilo s karizmami. Karizma izraža eno življenje, kot zastonjsko ljubezen (agape) in kot občestvo. Zato združuje tiste, ki imajo karizmo, s telesom, enako kot so udje del istega telesa. Da se je nekaj bistvenega izgubilo, ne dokazujejo v Cerkvi le narodnosti – ki z religijo pogosto postanejo nacionalizmi in se odtujijo od cerkvene vere –, ampak tudi karizme, in sicer zaradi načina, kako so jih živeli skozi zgodovino zadnjih stoletij.

Prva stvar, ki jo lahko opazimo, je individualistični način razbiranja in življenja karizme. Karizma je izraz enega samega vira, ki je življenje Svete Trojice. V prvih časih krščanstva so jo cerkveni očetje še živeli in ohranjali na ta način, saj je bila zanje karizma način pripadnosti telesu Cerkve in s tem medsebojne povezanosti. Tako kot pravi Pavel: »smo si deli med seboj« (Rim 12,5).

V zadnjih stoletjih pa je karizma tista, ki razlikuje in izpostavi posameznika. Zato je zanjo značilna individualna razsežnost v miselnosti, religioznih oblikah, izbiri oblačil, vse do oblikovanja in izvedbe dejavnosti. Z vsem tem poudarjamo to, kar nas razlikuje od drugih. Tudi med redovi, kongregacijami in različnimi verskimi gibanji ni lahko opaziti, da bi njihov način bivanja izražal sodelovanje (sinergijo) enega telesa, ki je Kristus. Včasih se zdi, da se držijo sami zase, veliko bolj izolirani kot združeni z drugimi. In naša zgodovina žal priča, da je zelo težko najti različne kongregacije, redove in gibanja, ki bi ustvarjali in delovali skupaj, kot izraz istega telesa Cerkve.

Morda živimo in delamo z vsemi teološkimi in verskimi izjavami, ki pa so dramatično neprimerne za posredovanje življenja Svetega Duha, ki vse združuje v eno pričevanje občestva kot izraz Življenja-Ljubezni Svete Trojice.

In ne samo to. Pavel se v nadaljevanju sklicuje na neposreden odnos med udi. In takoj je jasno, da, če se med udi pojavi zavist ali ljubosumje in iščejo samouveljavljanje, celovitosti telesa ni več. Telo postane samouničevalno in s tem samouničujoče, kajti, če en ud zavrača drugega, to pomeni, da ne dojema življenja telesa, ki je isto življenje, ki se kaže skozi vsak ud, kot skladnost celote. Lahko celo rečemo, da Cerkev s to individualistično usmerjeno miselnostjo hitro preneha razodevati resnico Kristusovega telesa. Lahko se kaže kot močna organizacija s številnimi dejavnostmi, vendar postopoma postane nesposobna razodevati Svetega Duha, ki Kristusovemu telesu daje življenje, tako da se človek v tem telesu znajde kot vstali – novo nebo in nova zemlja. Na dolgi rok se izsuši in, četudi je močna organizacija, se lahko sesuje.

Samo tam, kjer Cerkev živi občestvo s tako ljubeznijo, da so šibkejši in bolj ubogi ljubljeni z močnejšo ljubeznijo, tam se razodeva Božje življenje v človeštvu, tam se uresničuje Kristusovo Telo.

Na ta način je Sveta Trojica resnično življenje krščenih in je lepota, ki žari iz Kristusovega telesa ter kliče in vključuje druge. Lepota je živa razsežnost organske enosti, ki razodeva enega v drugem (prim. Jn 14,20).

 

SEMENA je rubrika Centra Aletti, ki je na voljo vsako sredo.
Vsak teden je na spletni strani LIPE poleg nedeljske homilije v zvočni obliki (v italijanščini) na voljo tudi poglobitev Božje besede nedeljske ali praznične svete maše.


 

HRVATSKI

Drugo čitanje nastavlja s jednom od temeljnih tema za Crkvu, a to je odnos jedan-mnogi.

Pavao nam je prošle nedjelje pokazao da različite karizme, službe i aktivnosti imaju isti izvor, a to je Duh Sveti. Duh Sveti čini nas dionicima života zajedništva božanskih Osoba. Zato se kroz različitost karizmi, službi i djela očituje postojanje koje je besplatna ljubav (agape) i koje nas združuje u jedinstvo koje pokazuje život kao zajedništvo. Preko različitih djela, karizmi i službi kušamo Božju ljubav koja nas, preko djelovanja drugih, povezuje u otkrivanju da smo ljubljeni, pa stoga sretni i zahvalni.

Danas apostol Pavao ide još dublje: „Doista, kao što je tijelo jedno te ima mnogo udova, a svi udovi tijela iako mnogi, jedno su tijelo – tako i Krist“ (1Kor 12,12).

Pavao kaže da je Krist to tijelo jedinstva u različitosti. Možda nismo navikli na takav način razmišljati o Kristu.

Sljedeći redak kaže da „u jednom Duhu svi smo u jedno tijelo kršteni, bilo Židovi, bilo Grci, bilo robovi, bilo slobodni. I svi smo jednim Duhom napojeni“ (1Kor 12,13).

Preporođeni po Duhu Svetom, imamo život Krista, Sina Božjega koji nas ujedinjuje u svom čovještvu. Nacionalne ili socijalne razlike tada postaju izraz različitosti jednog tijela. Nakon što smo kršteni, skupinu više ne ujedinjuje nacionalnost, već ona postaje obilježje člana koje izražava jedinstvo jednog tijela. Kako u nastavku kaže, nijedan ud ne može postati tijelom, jer tada više ne bi bilo tijela (usp. 1Kor 12,19).

Ali ovdje dotičemo vrlo dramatičnu točku. Nije potrebno duboko proučavanje da bi se shvatilo da je nacionalnost nešto što je često ostajalo potpuno neevangelizirano. Kada se neki narod smatra katoličkim, protestantskim ili pravoslavnim, njegova povijest praktički poriče istinu o pripadnosti jednom tijelu koje je Krist. Zapravo, kultura, povezana s nacionalnošću, čak i kroz religiju stvara mentalitet usredotočen na pojedinca. Umjesto toga evangelizirane nacionalnosti trebale bi izražavati isti život Duha Svetoga koji daje zajedništvo svim udovima jednog Tijela.

Koliko je samo krvi proliveno u ratovima između katoličkih, protestantskih i pravoslavnih naroda! U drugom tisućljeću teško je naći narod koji je evangelizirao svoju nacionalnost. Kad bi se narod evangelizirao, bio bi poput dobrog kruha, sa solju (usp. Mt 5,13) i kvascem (usp. Mt 13,33), i bio bi očitovanje stvarnosti koja na nov način ujedinjuje, tj. na način Duha Svetoga, koji, dajući nam život kao zoē, čini da živimo sve stvarnosti ljudske naravi na način i na razini Krista, koji je jedno Tijelo. Nacionalnosti bi bile očitovanje jedinstva zajedništva u različitosti. Naime, krštenje nas ne ujedinjuje u Tijelu Kristovu na način života kao psychē i bios – poput krvnih veza, srodstva, domovine i etničke pripadnosti –, već na način života besplatne ljubavi (agape) koji preobražava ljudske stvarnosti u očitovanje jednog tijela Kristova, koji je proslava jedinstva jednoga i mnogih u jednoj pashalnoj ljubavi koja oživljava sebedarjem, preobražava tako da postaje prozirnost svjetla koje dolazi iznutra i oživljava postojanje nacionalnosti na novi način.

Slično se dogodilo i s karizmama. Karizma izražava jedan život kao besplatnu ljubav (agape) i kao zajedništvo. Stoga one koji imaju karizmu ujedinjuje s tijelom, baš kao što su udovi dio istog tijela. Da se nešto bitno izgubilo, pokazuju u Crkvi ne samo nacionalnosti – koje s religijom često postaju nacionalizmi i otuđuju se od crkvene vjere – nego i karizme, zbog načina na koji su življene kroz povijest zadnjih stoljeća.

Prvo što uočavamo je individualistički način iščitavanja i življenja karizme. Karizma je izraz jednog jedinog izvora, a to je život Presvetog Trojstva. U prvim kršćanskim vremenima crkveni oci su još živjeli i čuvali karizmu na taj način, jer je za njih bila način pripadnosti tijelu Crkve, a time i međusobne povezanosti. Baš kao što Pavao kaže: „tako smo i mi, mnogi, jedno tijelo u Kristu, a pojedinci udovi jedan drugomu“ (Rim 12,5).

U posljednjim stoljećima, međutim, karizma je ta koja razlikuje i ističe pojedinca. Stoga ju karakterizira individualna dimenzija u mentalitetu, u religioznim oblicima, u odabiru odijevanja, pa sve do osmišljavanja i provedbe aktivnosti. Kroz sve to ističemo ono što nas razlikuje od drugih. Čak i među redovima, kongregacijama i raznim vjerskim pokretima nije lako uočiti da njihov način postojanja izražava suradnju (sinergiju) jednog tijela koje je Krist. Ponekad je lakše uočiti da su sami sa strane, mnogo više izolirani nego ujedinjeni s drugima. A naša povijest, nažalost, svjedoči da je vrlo teško pronaći različite kongregacije, redove i pokrete koji stvaraju i surađuju jedni s drugima, upravo kao izraz jednoga tijela Crkve.

Možda živimo i baratamo sa svim teološkim i religioznim izjavama, ali one su dramatično neprimjerene za posredovanje života Duha Svetoga, koji sve sjedinjuje u jednom svjedočanstvu zajedništva kao očitovanja Života-Ljubavi Presvetog Trojstva.

I ne samo to. Pavao još više poziva na izravan odnos među udovima. I odmah je očito da ako se među udovima pojavi zavist ili ljubomora te oni traže samodokazivanje, cjelovitost tijela više ne postoji. Tijelo postaje ono koje ozljeđuje samo sebe, a time i samoosakaćeno, jer ako jedan ud odbacuje drugi, to znači da ne shvaća život tijela, koji je isti život koji se očituje kroz svaki ud kao skladnost cjeline.

Možemo čak reći da Crkva s tim individualistički orijentiranim mentalitetom lako prestaje očitovati istinu tijela Kristova. Možda može izgledati kao moćna organizacija s mnogim aktivnostima, ali postupno postaje nesposobna očitovati Duha Svetoga koji daje život Kristovu tijelu, tako da se čovjek nađe uskrsnuo u tom tijelu – novom nebu i novoj zemlji. Dugoročno, ona presušuje i, premda je moćna organizacija, može se u sebi urušiti.

Samo gdje Crkva živi zajedništvo takvom ljubavlju da su slabiji i siromašniji ljubljeni većom ljubavlju, tamo se očituje Božji život u čovještvu, tamo se ostvaruje Tijelo Kristovo.

Na taj je način Presveto Trojstvo doista život krštenika i ljepota koja zrači iz Kristovog tijela te poziva i zahvaća druge. Ljepota je ona živa dimenzija organskog jedinstva koje očituje jedno u drugome (usp. Iv 14,20).

 

SJEMENA je rubrika Centra Aletti dostupna svake srijede.
Svakog tjedna, osim nedjeljne propovijedi u audio obliku (na talijanskom), bit će dostupno na web stranici LIPA produbljivanje nedjeljnih ili blagdanskih čitanja euharistijske liturgije.


 

POLSKI

Drugie czytanie kontynuuje temat fundamentalny dla Kościoła, jakim jest relacja Jeden-Wielu.

W ubiegłą niedzielę Paweł pokazał nam, że różne charyzmaty, różne posługi, różne działania mają tylko jedno źródło, którym jest Duch Święty. Duch Święty czyni nas uczestnikami życia komunii Osób Boskich. Dlatego poprzez różnorodność charyzmatów, posług i dzieł manifestujemy egzystencję, która jest agape i jednoczy nas w jedności, manifestując życie właśnie jako komunię. Poprzez różnorodność dzieł, charyzmatów i posług doświadczamy Bożej miłości, która poprzez działanie każdego z nas jednoczy nas w odkrywaniu, że jesteśmy kochani, a przez to radośni i wdzięczni.

Dziś Apostoł idzie jeszcze głębiej: „Podobnie jak jedno jest ciało, choć składa się z wielu członków, a wszystkie członki ciała, mimo iż są liczne, stanowią jedno ciało, tak też jest i z Chrystusem” (1 Kor 12,12). Paweł mówi, że Chrystus jest tym ciałem jedności w różnorodności. Być może nie jesteśmy przyzwyczajeni do myślenia o Chrystusie w ten sposób.

Następny werset mówi, że „wszyscyśmy bowiem w jednym Duchu zostali ochrzczeni, [aby stanowić] jedno Ciało: czy to Żydzi, czy Grecy, czy to niewolnicy, czy wolni. Wszyscyśmy też zostali napojeni jednym Duchem” (1 Kor 12,13).

Odrodzeni przez Ducha Świętego, mamy życie Chrystusa, Syna Bożego, który jednoczy nas w swoim człowieczeństwie. Różnice etniczne czy społeczne stają się teraz wyrazem różnorodności jednego ciała. Po chrzcie narodowość nie jest już zasadą jedności grupy, ale staje się cechą charakterystyczną członka wyrażającą jedność jednego ciała. Jak mówi później, żaden członek nie może stać się ciałem, ponieważ wtedy nie byłoby ciała (por. 1 Kor 12,19).

W rzeczywistości kultura, powiązana z etnicznością, nawet poprzez religię, tworzy mentalność skoncentrowaną na jednostce, podczas gdy ewangelizowane narodowości powinny wyrażać jedno życie Ducha Świętego, który czyni nas komunią wszystkich członków jednego Ciała.

Ileż krwi popłynęło między narodami katolickimi, protestanckimi i prawosławnymi! W drugim tysiącleciu trudno jest znaleźć naród, który ewangelizowałby swoją narodowość. Gdyby był ewangelizowany, byłby jak dobry chleb, z solą (por. Mt 5,13) i zaczynem (por. Mt 13,33), i byłby właśnie przejawem rzeczywistości, która jednoczy w nowy sposób, to znaczy na sposób Ducha Świętego, który dając życie zoē sprawia, że przeżywamy wszystkie rzeczywistości ludzkiej natury na sposób i na poziomie Chrystusa, który jest jednym Ciałem.

Narodowości byłyby przejawem jedności komunii w różnorodności. Rzeczywiście, chrzest jednoczy nas w Ciele Chrystusa nie na sposób psychē i bios – tak jak krew, pokrewieństwo, ojczyzna i pochodzenie etniczne – ale na sposób życia agape, które przekształca ludzką rzeczywistość w manifestację jednego Ciała Chrystusa, które jest świętem jedności jednego i wielu w jednej paschalnej miłości, która ożywia, dając siebie, przemienia, stając się przejrzystością światła, które pochodzi z wnętrza i wskrzesza w nowy sposób również istnienie narodowości.

Podobnie stało się z charyzmatami. Charyzmat wyraża jedno życie jako agape i komunię. Jednoczy on zatem tych, którzy posiadają charyzmat, z ciałem, podobnie jak czyni to z członkami tegoż ciała. O tym, że coś istotnego się załamało, świadczą w Kościele nie tylko narodowości – które wraz z religią często stają się nacjonalizmami i stają się wyobcowane z wiary kościelnej – ale także charyzmaty, ze względu na sposób ich przeżywania w historii ostatnich stuleci.

Pierwszą rzeczą, którą można zauważyć, jest indywidualistyczny sposób odczytywania i przeżywania charyzmatu. Charyzmat jest wyrazem jednego źródła, którym jest życie Trójcy Świętej. W starożytności Ojcowie nadal żyli i pielęgnowali go w ten sposób, ponieważ dla nich charyzmat jest sposobem przynależności do ciała Kościoła, a zatem jedności ze sobą. Jak mówi Paweł: „jesteśmy nawzajem dla siebie członkami” (Rz 12,5). Natomiast w ostatnich stuleciach charyzmat jest tym, co wyróżnia i uwydatnia indywidualną rzeczywistość. Dlatego charakteryzuje się ona właśnie indywidualnym wymiarem w mentalności, w formach religijnych, w wyborze ubrań, aż po projektowanie i realizację dzieł. Poprzez wszystkie te rzeczy podkreślamy to, co odróżnia nas od innych.

Nawet w rzeczywistości zakonów, zgromadzeń i różnych ruchów religijnych nie jest łatwo dostrzec, że ich sposób bycia wyraża synergię jednego ciała, którym jest Chrystus. Czasami łatwiej jest dostrzec, że same stoją na uboczu, bardziej odizolowane niż zjednoczone z innymi. A nasza historia niestety świadczy o tym, że bardzo trudno jest znaleźć różne kongregacje, zakony i ruchy tworzące i współpracujące ze sobą, właśnie jako wyraz jednego ciała Kościoła.

Możemy żyć i pracować ze wszystkimi teologicznymi i religijnymi deklaracjami, ale jesteśmy dramatycznie niewystarczający, aby przekazywać życie Ducha Świętego, które jednoczy wszystkich w jednym świadectwie komunii jako przejaw Życia-Miłości Trójcy Świętej. Nie tylko to. Dalej Paweł odwołuje się do bezpośredniej relacji między poszczególnymi członkami. I od razu staje się oczywiste, że jeśli między członkami pojawia się zawiść lub zazdrość i dążą one do samozadowolenia, integralność ciała już nie istnieje. Ciało staje się samozniszczalne, a zatem uszkodzone, ponieważ jeśli jeden członek odrzuca drugi, oznacza to, że nie pojmuje życia ciała, które jest tym samym życiem przejawiającym się przez każdy członek, właśnie jako spójność całości. Możemy nawet powiedzieć, że z tą indywidualistyczną mentalnością Kościół łatwo przestaje objawiać prawdę Ciała Chrystusa.

Może wydawać się potężną organizacją z wieloma dziełami, ale stopniowo staje się niezdolny do zamanifestowania życiodajnego Ducha Świętego w ciele Chrystusa, tak że człowiek odnajduje siebie zmartwychwstałego w tym ciele – nowych niebiosach i nowej ziemi. Na dłuższą metę wysycha i nawet jeśli jest potężną organizacją, może eksplodować.

Tylko tam, gdzie Kościół żyje komunią z taką miłością, że ci, którzy są słabsi i biedniejsi, są kochani jeszcze większą miłością, tam objawia się życie Boga w ludzkości, tam urzeczywistnia się Ciało Chrystusa. W ten sposób Trójca Święta jest prawdziwie życiem ochrzczonych i to piękno jaśnieje w Ciele Chrystusa, wzywając i angażując innych. Piękno jest tym żywym wymiarem organicznej jedności, która objawia jednego w drugim (por. J 14,20).

 

ZIARNA są rubryką Centro Aletti udostępnianą w każdą środę.
Każdego tygodnia, oprócz homilii niedzielnej w formie audio, na stronie LIPA będzie do dyspozycji pogłębienie czytań liturgicznych z eucharystii niedzielnej bądź świątecznej