[SEMI] PRESENTAZIONE DEL SIGNORE 2

ITALIANO

Come Cristo stesso ha mostrato, il vero tempio è il suo corpo (cf Gv 2,21), l’umanità, ma questa è sotto il dominio della morte. La seconda lettura di oggi mette in rilievo che cosa vuol dire che il Figlio di Dio, fattosi uomo, viene con il suo corpo offerto alla morte.

Il Figlio di Dio si è fatto uomo, ossia “è divenuto partecipe del sangue e della carne degli uomini per ridurre all’impotenza mediante la morte colui che della morte ha il potere, cioè il diavolo, e liberare così quelli che, per timore della morte, erano soggetti a schiavitù per tutta la vita” (Eb 2,14-15).

Il diavolo si è creato un potente impero mediante la morte. Di per sé il diavolo, attraverso l’immagine del serpente strisciante, inganna l’uomo che sta ancora in piedi. Gli ha suggerito un’immagine di Dio che infatti non corrisponde a Dio. Eppure, questa falsa immagine diventa l’orizzonte sul quale l’uomo prospetta la sua piena realizzazione, che vede come una specie di “divinizzazione”. “Diventereste come Dio” (cf Gen 3,5). Per “diventare” ci vogliono due cose. Anzitutto bisogna seguire la propria volontà di realizzare la suggestione che illumina la ragione nel saper decidere i passi per realizzare sé stessi nel massimo dell’ideale che è possibile pensare. E poi, secondariamente, bisogna usare tutto come un mezzo per raggiungere questo scopo. Infatti, Adamo ed Eva cominciano a prendere e mangiare per realizzare la suggestione del diavolo (cf Gen 3,4-6). L’uomo si svincola dalla relazione con Dio e può addirittura percepirsi liberato, perché non deve tenere più conto di una proibizione, ma non si rende conto che diventa totalmente sottomesso alla morte, che prima neanche conosceva in questo modo.

Perciò, separato da Dio e destinato alla morte, può anche cominciare una via della religione. L’uomo vorrebbe avvicinarsi a Dio, ma il destino sarà sempre quello della morte, perché fondamentalmente la religione non offre qualcosa di alternativo, ma rimane totalmente inserita in questo schema: che cosa devo fare per arrivare a essere come Dio, per piacere a Dio, cioè per possedere qualcosa che gli altri non hanno e perciò essere lodato, ammirato e venerato. E la soluzione al problema della morte rimane qualcosa di condizionale futuro, immaginato per aria, come infatti era la formula del diavolo: “Sareste”, oppure “Diventereste”. Questa via della religione non cambia granché, tanto che uno che non sceglie tale via della religione ragiona allo stesso modo che quelli che invece la percorrono e usa la volontà allo stesso scopo: cosa fare, cosa prendere per realizzare i propri propositi, ideali, progetti, ecc. Ma in entrambi i casi alla fine dà fastidio la morte. La Grecia e la Roma antiche hanno considerato la morte come una liberazione dalla sofferenza e dal dolore ai quali nessuno riesce a scappare. La morte come una liberazione, perché fa finire tutto, cioè ogni relazione, addirittura fa sparire l’io, perché effettivamente è la fine di tutto.

Dunque, attraverso la religione si cerca di vivere la morte come una liberazione o qualcosa di cui non si parla, un tabù avvolto nel silenzio, qualcosa per il quale non si ha un linguaggio esperienziale. Dunque, non avendo della morte una conoscenza esperienziale, rimane una proiezione nell’ideale, una proiezione religiosa nel sacro indefinito. Eppure, si tocca un punto comune a tutti gli uomini, ossia che la morte è la fine. Anche se fosse una liberazione dal male, dal dolore, dall’ingiustizia, dalla povertà, ecc.

Comunque, la Genesi fa vedere che l’ultima stazione di chi recide la relazione con Dio, cioè taglia la relazione vivificante con il suo soffio, finisce sempre nella morte. È di questa morte che il diavolo non ha parlato ad Adamo ed Eva. Per questo esercita il suo potere: “Se mi seguirete non morirete affatto” (cf Gen 3,4-5). La sua suggestione infatti ha come oggetto il vivere come Dio, ma a partire da sé stessi, dalla propria volontà e dalla propria ragione, che si attivano per trovare le proposte e le scelte concrete di ogni giorno per risolvere o evitare la morte quotidiana.

Cristo invece si fa uomo e, vivendo l’umanità con l’agape, dà soprattutto fastidio al potere, sia religioso che civile, che si uniscono proprio contro di Lui. Perciò Cristo va decisamente verso la sua fine, cioè la sua morte (cf Lc 9,51). Ma proprio nella morte avviene tutto ciò che nessuno non ha mai neanche immaginato. Nella morte Cristo manifesta chi è Dio: “Dio è agape” (1Gv 4,8; 4,16). Proprio così Lui distrugge la morte. Infatti, non è morto secondo la natura della morte, ma vive la morte nella sua natura umana in un modo totalmente personale, cioè ipostatizzandola. Lui ha ipostatizzato, personificato la natura umana e con essa anche la morte. Che cosa vuol dire? Cristo non è l’espressione della natura umana, ma è la sua natura umana a diventare l’espressione della sua persona di Figlio di Dio. Proprio questo si vede nella sua morte. Non è la morte che si è espressa in Gesù, ma la morte è diventata l’espressione della Persona del Figlio di Dio. Tanto è vero che un pagano, un militare romano, un centurione coglie questo mistero, cioè come una persona si esprime nella e attraverso la propria natura: “Il centurione che si trovava di fronte a lui avendolo visto spirare in quel modo, disse: ‘Davvero quest’uomo era Figlio di Dio’” (Mc 15,39).

Il diavolo, non essendo amore, non può ipostatizzare, personificare. La morte – della quale il diavolo non parla, perché cerca di far sì che tu prenda la via per evitarla – rimane comunque la meta inevitabile di ciascuno. Ma con Cristo diventa il luogo supremo di rivelazione della vita di Dio che è amore e che fa passare l’uomo alla piena partecipazione alla zoē, dove la morte non arriva più (cf Ap 12,7-8; Gv 16,33). Perciò Cristo è vincitore della morte (cf 2Tm 1,10).

Siccome nessun uomo potrà mai evitare la morte, il Padre manda il suo Figlio il quale, assumendo la carne e il sangue degli uomini, fa sì che la morte diventi un luogo in cui Dio, nell’umanità del Figlio, offre la possibilità di accogliere Lui che è la resurrezione e la vita, zoē (cf Gv 11,25).

Infatti all’ora della sua morte sulla croce avviene esattamente questo. “Insieme con lui venivano condotti a morte anche altri due che erano malfattori” (Lc 23,32).

È proprio con il comportamento dei due che sono crocifissi con Cristo che si esplicita in modo assoluto tutta la verità riguardo alla morte degli uomini. “Uno dei malfattori appesi alla croce lo insultava: ‘Non sei tu il Cristo? Salva te stesso e noi!’” (Lc 23,39). Questo primo malfattore ha ancora una visione della morte che va evitata o vissuta il meno dolorosamente possibile. Infatti, ha una mentalità religiosa, constatabile dal titolo che dà a Cristo. Ma Cristo nel Getsemani rivela che la morte non si affronta da soli, ma in comunione con il Padre. “L’altro invece lo rimproverava dicendo: ‘Non hai alcun timore di Dio, tu che sei condannato alla stessa pena? Noi, giustamente, perché riceviamo quello che abbiamo meritato per le nostre azioni; egli invece non ha fatto nulla di male’. E disse: ‘Gesù, ricordati di me quando entrerai nel tuo regno’” (Lc 23,40-42).

Uno lo accoglie, l’altro lo vuole usare per sé, come infatti è la mentalità che abbiamo visto dopo Gen 3. E Cristo a quello che lo accoglie dice: “In verità io ti dico: oggi con me sarai nel paradiso” (Lc 23,43).

Questo è l’esito della morte: in Cristo si entra nel regno del Padre, mentre non accogliendolo siamo nel nulla della vita come assenza di ogni relazione. Il diavolo è disarmato perché Cristo assume personalmente la morte e così la trasforma. E anche il cristiano è ammesso nella morte di Cristo già con il battesimo, gli è comunicata così la zoē e diventa concittadino del Regno (cf Ef 2,19). Perciò noi cristiani abbiamo una conoscenza esperienziale che vuol dire morire con Cristo e nel modo di Cristo.

 

SEMI è la rubrica del Centro Aletti disponibile ogni mercoledì.
Ogni settimana, oltre all’omelia della domenica in formato audio, sarà disponibile sul sito LIPA un approfondimento delle letture della liturgia eucaristica domenicale o festiva.


 

ENGLISH

As Christ himself showed, the true temple is his body (cf. Jn 2:21), his humanity which is under the dominion of death. Today’s second reading highlights what it means that the Son of God, made man, comes with his body which he surrendered unto death.

The Son of God became man, that is, “he himself likewise shared the same things, so that through death he might destroy the one who has the power of death, that is, the devil, and free those who all their lives were held in slavery by the fear of death.” (Heb 2:14-15).

The devil has created a mighty empire for himself through death. The devil, through the image of slithering serpent, deceives the man who remains standing. He has suggested to the man an image of God that in fact does not correspond to God. Nevertheless, this false image becomes the horizon against which the man envisions his complete fulfillment, which he sees as a kind of ‘deification’. “You will become like God” (cf. Gen 3:5). To ‘become’ requires two things. In order to accomplish the suggestion that enlightens reason, first one must follow one’s will in deciding on the necessary steps for self-realisation to the maximum ideal that can be conceived. Second, one must use everything as a means to this end. In fact, Adam and Eve begin to take and eat in order to carry out the devil’s suggestion (cf. Gen 3:4-6). Man frees himself from his relationship with God and may even perceive himself as liberated since he must no longer take into account a prohibition. What he fails to understand, however, is that he becomes totally subject to death which, before, he did not know in this way.

Separated from God and destined for death, he also, therefore, begins down the path of religion. Man would like to draw near to God, but his destiny remains that of death, because fundamentally religion does not offer any alternative. Instead, it remains entirely entrenched in the following pattern: what I must do to become like God, to please God, that is, to possess something that others do not have and therefore that can be praised, admired and worshipped. The solution to the problem of death remains a future condition, something imaginary in the air, as in fact was the devil’s formula: “You will be”, or “You will become”. So much so does the path of religion not make much of a difference that the one who does not choose this path reasons in the same way as those who do. Both use their will for the same purpose: what to do, what to take to bring about one’s intentions, ideals, projects, etc. But in both cases, death is the ultimate “bother”. Ancient Greece and Rome regarded death as a liberation from the suffering and pain from which no one can escape. Death as a liberation, because it ends everything, that is, every relationship, even makes the ego disappear, because it is indeed the end of everything.

So, through religion one tries to experience death as a liberation or something that is not talked about, a taboo shrouded in silence, something for which one has no experiential language. Thus, having no experiential knowledge of death, it remains a projection into the ideal, a religious projection into the indefinite sacred. Yet, it touches on a point common to all men, namely that death is the end. Even if it were a deliverance from evil, pain, injustice, poverty, etc., it would be the end.

However, Genesis shows that the last stage of those who sever their relationship with God, i.e. cut off the life-giving relationship with his breath, always ends in death. It is of this death that the devil did not speak to Adam and Eve. That is why he exerts his power: “If you follow me, you will not die at all” (cf. Gen 3:4-5). The object of his suggestion is living like God, but beginning within oneself, one’s will and one’s reason, which are activated to find the concrete options and choices to resolve or avoid daily death.

By becoming man and living humanity with agape, it is Christ now who bothers power, both religious and civil, which unite precisely against Him. Christ moves decisively towards His end, that is, His death (cf. Lk 9:51). But it is precisely in death that things happen that no one has ever even imagined. In death Christ manifests who God is: “God is agape” (1 Jn 4:8; 4:16). This is precisely how He destroys death. In fact, He did not die according to the nature of death, but lives death in His human nature in a totally personal way, that is, by hypostatising it. He has hypostatised, personified human nature and with it, death. What does this mean? Christ is not the expression of human nature, but it is his human nature that becomes the expression of his person as the Son of God. This is precisely what is seen in his death. It is not death that was expressed in Jesus, but death became the expression of the Person of the Son of God. So much so that a pagan, a Roman soldier, a centurion grasps this mystery, that is, how a person expresses himself in and through his own nature: “Now when the centurion, who stood facing him, saw that in this way he breathed his last, he said, ‘Truly this man was God’s Son!’” (Mk 15:39).

Because the devil is not love, the devil cannot hypostatise, cannot “personify”. Death—of which the devil does not speak because he works to have you take the path to avoid it—remains everyone’s inevitable goal. But with Christ it becomes the supreme place of the revelation of God’s life that is love and that enables man to enter full participation in zoē, where death no longer reaches (cf Rev 12:7-8; Jn 16:33). Christ is therefore the victor over death (cf. 2 Tim 1:10).

Since no man will ever be able to avoid death, the Father sends his Son who, by taking on the flesh and blood of men, makes death a place where, in the humanity of the Son, God offers the possibility of welcoming Him who is the resurrection and the life, zoē (cf. Jn 11:25).

At the hour of his death on the cross this is exactly what happens. “Two others also, who were criminals, were led away to be put to death with him.” (Lk 23:32). Indeed, it is in the behaviour of the two who are crucified with Christ that the whole truth about the death of men is made absolutely explicit. “One of the criminals who were hanged there kept deriding him and saying, “Are you not the Messiah? Save yourself and us!’” (Lk 23:39). This first evildoer still has a vision of death that is to be avoided or experienced as painlessly as possible. Indeed, he has a religious mentality, which can be seen from the title he gives to Christ. But Christ in Gethsemane reveals that death is not faced alone, but in communion with the Father. ‘The other rebuked him, saying: “But the other rebuked him, saying, ‘Do you not fear God, since you are under the same sentence of condemnation?  And we indeed have been condemned justly, for we are getting what we deserve for our deeds, but this man has done nothing wrong’. Then he said, ‘Jesus, remember me when you come into your kingdom.’” (Lk 23:40-42).

One welcomes him, the other wants to use him for himself, corresponding in fact to the mentality we saw after Gen 3. To the one who welcomes him, Christ says: “Truly I tell you, today you will be with me in Paradise.” (Lk 23:43).

This is the consequence of death: in Christ we enter the kingdom of the Father; in not accepting him, we are in the nothingness of life as the absence of all relationship. The devil is disarmed because Christ personally takes on death and thus transforms it. The Christian is also admitted into Christ’s death already through baptism. Zoē is thus communicated to him and he becomes a fellow citizen of the Kingdom (cf Eph 2:19). Therefore, we Christians have an experiential knowledge of dying with, and in the manner of, Christ.

 

SEEDS, the Aletti Centre’s column, is available every Wednesday.
Every week, in addition to the Sunday homily in audio format, an in-depth study of the readings from the Sunday or festive Eucharistic liturgy will be available on the LIPA website.


 

ESPAÑOL

Como Cristo mismo mostró, el verdadero templo es su cuerpo (cf. Jn 2,21), la humanidad, pero ésta está bajo el dominio de la muerte. La segunda lectura de hoy pone de relieve lo que significa que el Hijo de Dios, hecho hombre, venga con su cuerpo ofrecido a la muerte.

El Hijo de Dios se hizo hombre, es decir, «se hizo partícipe de la sangre y de la carne de los hombres para reducir a la impotencia mediante la muerte al que tiene el poder de la muerte, es decir, al diablo, y liberar así a los que, por miedo a la muerte, estaban sometidos a esclavitud toda su vida» (Hb 2, 14-15).

El diablo ha creado para sí un poderoso imperio por medio de la muerte. En sí mismo, el diablo, a través de la imagen de la serpiente que se desliza, engaña al hombre que aún está en pie. Le ha sugerido una imagen de Dios que, de hecho, no corresponde a Dios. Sin embargo, esta falsa imagen se convierte en el horizonte en el que el hombre concibe su plena realización, que ve como una especie de «deificación».

«Seréis como Dios» (cf. Gn 3,5). Llegar a ser» requiere dos cosas. En primer lugar, uno debe seguir su voluntad para realizar la sugestión que ilumina la razón al poder decidir los pasos para realizarse hasta el ideal más elevado que sea posible pensar. Y en segundo lugar, uno debe utilizar todo como medio para este fin. De hecho, Adán y Eva empiezan a tomar y comer para realizar la sugerencia del diablo (cf. Gn 3, 4-6). El hombre se libera de su relación con Dios e incluso puede percibirse a sí mismo como liberado, porque ya no tiene que tener en cuenta una prohibición, pero no se da cuenta de que queda totalmente sometido a la muerte, que antes ni siquiera conocía de este modo.

Por lo tanto, separado de Dios y destinado a la muerte, también puede iniciar un camino de religión. Al hombre le gustaría acercarse a Dios, pero su destino será siempre el de la muerte, porque fundamentalmente la religión no ofrece nada alternativo, sino que permanece totalmente inserta en este esquema: qué debo hacer para llegar a ser como Dios, para agradar a Dios, es decir, para poseer algo que los demás no tienen y, por tanto, para ser alabado, admirado y adorado.

Y la solución al problema de la muerte sigue siendo algo futuro condicional, imaginado en el aire, como de hecho era la fórmula del diablo: «Serías», o «Llegarías a ser». Este camino de la religión no cambia mucho, hasta el punto de que quien no elige este camino de la religión razona de la misma manera que quien lo hace, y utiliza la voluntad con el mismo fin: qué hacer, qué tomar para realizar sus intenciones, sus ideales, sus proyectos, etc. Pero en ambos casos, la muerte acaba por molestar. Las antiguas Grecia y Roma consideraban la muerte como una liberación del sufrimiento y del dolor de la que nadie puede escapar. La muerte como liberación, porque pone fin a todo, es decir, a toda relación, incluso hace desaparecer el ego, porque efectivamente es el fin de todo.

Así, a través de la religión se intenta experimentar la muerte como una liberación o algo de lo que no se habla, un tabú envuelto en el silencio, algo para lo que no se tiene un lenguaje experiencial. Así pues, al no tener un conocimiento experiencial de la muerte, ésta sigue siendo una proyección en el ideal, una proyección religiosa en lo sagrado indefinido. Sin embargo, toca un punto común a todos los hombres, a saber, que la muerte es el fin. Aunque fuera una liberación del mal, del dolor, de la injusticia, de la pobreza, etc., sería el fin.

Sin embargo, el Génesis muestra que la última estación de quienes cortan su relación con Dios, es decir, cortan la relación vivificante con su aliento, termina siempre en la muerte. Es de esta muerte de la que el diablo no habló a Adán y Eva. Por eso ejerce su poder: «Si me seguís, no moriréis en absoluto» (cf. Gn 3,4-5). En efecto, su sugerencia tiene por objeto vivir como Dios, pero partiendo de uno mismo, de la propia voluntad y de la propia razón, que se activan para encontrar las propuestas y las opciones concretas para resolver o evitar la muerte cotidiana.

Cristo, en cambio, se hace hombre y, viviendo la humanidad con ágape, molesta sobre todo al poder, tanto religioso como civil, que se une precisamente contra Él. Por eso Cristo va decididamente hacia su fin, es decir, hacia su muerte (cf. Lc 9, 51). Pero es precisamente en la muerte donde tiene lugar todo lo que nadie había siquiera imaginado. En la muerte, Cristo manifiesta quién es Dios: «Dios es ágape» (1 Jn 4,8; 4,16).

Así destruye precisamente la muerte. En efecto, no ha muerto según la naturaleza de la muerte, sino que vive la muerte en su naturaleza humana de modo totalmente personal, es decir, hipostasiándola. Ha hipostasiado, personificado la naturaleza humana y con ella también la muerte. ¿Qué significa esto? Cristo no es la expresión de la naturaleza humana, sino que es su naturaleza humana la que se convierte en la expresión de su persona como Hijo de Dios. Precisamente esto se ve en su muerte. No es la muerte lo que se expresó en Jesús, sino que la muerte se convirtió en la expresión de la Persona del Hijo de Dios. Tanto es así que un pagano, un soldado romano, un centurión capta este misterio, es decir, cómo una persona se expresa en y a través de su propia naturaleza: «El centurión que estaba delante de él, al verlo expirar así, dijo: “Verdaderamente este hombre era Hijo de Dios”» (Mc 15,39).

El demonio, al no ser amor, no puede hipostasiar, personificar. La muerte -de la que el diablo no habla, porque trata de hacerte tomar el camino para evitarla- sigue siendo la meta inevitable de todos. Pero con Cristo se convierte en el lugar supremo de revelación de la vida de Dios que es amor y que hace pasar al hombre a la plena participación en zoē, donde la muerte ya no llega (cf Ap 12,7-8; Jn 16,33). Por eso Cristo es el vencedor de la muerte (cf 2 Tim 1,10).

Puesto que ningún hombre podrá jamás evitar la muerte, el Padre envía a su Hijo que, asumiendo la carne y la sangre de los hombres, hace de la muerte un lugar donde Dios, en la humanidad del Hijo, ofrece la posibilidad de acoger a Aquel que es la resurrección y la vida, zoē (cf. Jn 11, 25).

De hecho, en la hora de su muerte en la cruz sucede exactamente esto. «Junto con él fueron llevados también a la muerte otros dos que eran malhechores» (Lc 23,32).

Precisamente con el comportamiento de los dos que son crucificados con Cristo se hace absolutamente explícita toda la verdad sobre la muerte de los hombres. «Uno de los malhechores que colgaban de la cruz le insultó: ‘¿No eres tú el Cristo? Sálvate a ti mismo y a nosotros’». (Lc 23,39). Este primer malhechor sigue teniendo una visión de la muerte que hay que evitar o experimentar lo menos dolorosamente posible. De hecho, tiene una mentalidad religiosa, que se desprende del título que da a Cristo. Pero Cristo en Getsemaní revela que la muerte no se afronta solo, sino en comunión con el Padre. «El otro le increpó, diciendo: ‘¿No tienes temor de Dios, tú que estás condenado al mismo castigo? Nosotros, justamente, porque recibimos lo que hemos merecido por nuestras obras; él, en cambio, no ha hecho nada malo’. Y él dijo: ‘Jesús, acuérdate de mí cuando entres en tu reino’» (Lc 23,40-42).

Uno lo acoge, el otro quiere utilizarlo para sí, como de hecho es la mentalidad que vimos después de Gen 3. Y Cristo al que lo acoge le dice: «En verdad te digo que hoy estarás conmigo en el paraíso» (Lc 23,43).

Este es el resultado de la muerte: en Cristo entramos en el reino del Padre, mientras que al no acogerlo estamos en la nada de la vida como ausencia de toda relación. El demonio queda desarmado porque Cristo asume personalmente la muerte y así la transforma. Y el cristiano también es admitido en la muerte de Cristo ya por el bautismo, zoē se le comunica así y se convierte en conciudadano del Reino (cf Ef 2,19). Por tanto, los cristianos tenemos un conocimiento experiencial de morir con Cristo y a la manera de Cristo.

 

SEMILLAS es una publicación del Centro Aletti disponible todos los miércoles.
Cada semana, además del audio de la homilía dominical, estará disponible en el sitio de LIPA un comentario a las lecturas de la Liturgia del Domingo, como así también a las lecturas de la semana.


 

SLOVENŠČINA

Kot je pokazal sam Kristus, je pravi tempelj njegovo telo (prim. Jn 2,21), človeškost, ki pa je pod oblastjo smrti. Današnje drugo berilo poudarja, kaj pomeni, da Božji Sin, ki je postal človek, prihaja s svojim telesom, darovanim smrti.

Božji Sin je postal človek, kar pomeni, da »je prav tako tudi on privzel oboje, da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost« (Heb 2,14-15).

Hudič si je s smrtjo ustvaril mogočen imperij. V podobi plazeče se kače je prevaral človeka, ki je še vedno stal na nogah. Predlagal mu je podobo Boga, ki v resnici ne ustreza Bogu. Vendar ta lažna podoba postane obzorje, na katerem si človek zamišlja svojo popolno uresničitev, ki jo vidi kot nekakšno »poboženje«. »Postala bi kakor Bog« (prim. 1 Mz 3,5). Da bi »postala«, je potrebno dvoje. Prvič, človek mora slediti svoji volji, da bi uresničil namig, ki osvetli razum v tem, da se zna odločiti o korakih za uresničitev sebe v najvišjem idealu, ki si ga je mogoče zamisliti. In drugič, človek mora vse uporabiti kot sredstvo za dosego tega cilja. Adam in Eva dejansko začneta jemati in jesti, da bi uresničila hudičev namig (prim. 1 Mz 3,4-6). Človek se odtrga od odnosa z Bogom in se morda celo dojema kot osvobojenega, saj mu ni več treba upoštevati prepovedi, vendar se ne zaveda, da postane popolnoma podvržen smrti, ki je prej ni poznal na tak način.

Ločen od Boga in usojen smrti zato lahko stopi na pot religije. Človek bi se rad približal Bogu, a bo vedno usojen smrti, saj religija v osnovi ne ponuja ničesar v zameno, ampak ostaja popolnoma vpeta v to shemo: kaj moram storiti, da bi postal kakor Bog, da bi ugajal Bogu, torej da bi imel nekaj, česar drugi nimajo in bi bil zato hvaljen, občudovan in oboževan. In rešitev problema smrti ostaja nekaj pogojno prihodnjega, z idejami v zraku, kot je bila v resnici hudičeva formula: »Bi bila« ali »Bi postala«. Ta pot religije ne spremeni kaj dosti, tako da kdor ne izbere te religiozne poti, razmišlja enako kot tisti, ki jo izberejo, in uporablja voljo za isti namen: kaj storiti, kaj vzeti, da bi uresničil svoje namene, ideale, načrte itd. Toda v obeh primerih je na koncu moteča smrt. Stara Grčija in Rim sta smatrala smrt kot osvoboditev od trpljenja in bolečine, ki jima nihče ne more ubežati. Smrt kot osvoboditev, ker se z njo konča vse, se pravi vsak odnos, izgine celo »jaz«, saj je dejansko konec vsega.

Tako skuša človek prek religije doživljati smrt kot osvoboditev ali kot nekaj, o čemer se ne govori, tabu, zavit v molk, nekaj, za kar nima izkustvenega jezika. Ker torej o smrti nimamo izkustvenega znanja, ostaja projekcija v ideal, religiozna projekcija v nedoločljivo sveto. Vendar se človek dotika točke, ki je skupna vsem ljudem, namreč, da je smrt konec. Tudi če bi bila osvoboditev od zla, bolečine, nepravičnosti, revščine itd.

Vendar Prva Mojzesova knjiga pokaže, da se zadnja postaja tistih, ki prekinejo odnos z Bogom, to je tistih, ki prekinejo odnos z njegovim dihom, ki daje življenje, vedno konča s smrtjo. O tej smrti pa hudič Adamu in Evi ni govoril. Zato je uveljavil svojo moč: »Če mi bosta sledila, nikakor ne bosta umrla« (prim. 1 Mz 3,4-5). V njegovem nasvetu je, da bosta živela kakor Bog, vendar izhajajoč iz samega sebe, svoje volje in razuma, ki se prebudita, da bi človek našel konkretne predloge in odločitve za rešitev ali izogib vsakdanjemu umiranju.

Kristus pa postane človek in s tem, ko živi človeškost z zastonjsko ljubeznijo (agape), zmoti predvsem oblast, tako religiozno kot državno, in prav ti dve se povežeta proti njemu. Zato gre Kristus odločno naproti svojemu cilju, to je smrti (prim. Lk 9,51). Toda prav v smrti se zgodi vse tisto, česar si nihče ni predstavljal. Kristus v smrti pokaže, kdo je Bog: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8.16). Prav na ta način On uniči smrt. Dejansko ni umrl po naravi smrti, ampak je živel smrt v svoji človeški naravi na povsem oseben način, to je tako, da jo je poosebil. Poosebil je človeško naravo in z njo tudi smrt. Kaj to pomeni? Kristus ni izraz človeške narave, ampak se v njegovi človeški naravi izrazi njegova oseba Božjega Sina. Prav to se vidi v njegovi smrti. Ni se smrt izrazila v Jezusu, ampak je smrt postala izraz osebe Božjega Sina. Tako, da pogan, rimski vojak, stotnik dojame to skrivnost, to je, kako se oseba izraža v svoji lastni naravi in prek nje: »Ko je stotnik, ki je stal nasproti Jezusu, videl, da je tako izdihnil, je rekel: ›Resnično, ta človek je bil Božji Sin‹« (Mr 15,39).

Hudič, ki ni ljubezen, ne more poosebiti. Smrt – o kateri hudič ne govori, ker skuša človeka pripraviti do tega, da bi se ji izognil – ostaja neizogiben cilj vsakega človeka. Toda s Kristusom postane najvišji kraj razodetja Božjega življenja, ki je ljubezen. Zaradi nje človek preide v polno deležnost življenja kot zoē, kamor smrt ne pride več (prim. Raz 12,7-8; Jn 16,33). Zato je Kristus zmagovalec nad smrtjo (prim. 2 Tim 1,10).

Ker se noben človek ne bo mogel izogniti smrti, pošlje Oče svojega Sina, ki s tem, da prevzame človeško meso in kri, naredi smrt za kraj, kjer Bog v Sinovi človeškosti ponudi možnost sprejeti Njega, ki je vstajenje in življenje kot zoē (prim. Jn 11,25).

Ob uri njegove smrti na križu se namreč zgodi prav to. »Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju skupaj z njim usmrtili« (Lk 23,32).

Prav v ravnanju teh dveh, ki sta bila križana skupaj s Kristusom, se popolnoma jasno pokaže celotna resnica o smrti ljudi. »Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: ›Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!‹« (Lk 23,39). Prvi hudodelec še vedno vidi smrt, ki se ji je treba izogniti ali jo doživeti čim manj boleče. Ima namreč religiozno miselnost, kar je razvidno iz naziva, ki ga da Kristusu. Toda Kristus v Getsemaniju razodene, da se s smrtjo ne soočamo sami, ampak v občestvu z Očetom. »Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: ›Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.‹ In govoril je: ›Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!‹« (Lk 23,40-42).

Eden ga sprejme, drugi ga hoče izkoristiti zase, kar je v resnici miselnost, ki smo ji priča po 1 Mz 3. In Kristus reče tistemu, ki ga sprejme: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju«  (Lk 23,43).

To je izid smrti: v Kristusu vstopimo v Očetovo kraljestvo, če pa ga ne sprejmemo, smo v niču življenja, v odsotnosti vseh odnosov. Hudič je razorožen, ker Kristus osebno sprejme smrt in jo tako preoblikuje. Tudi kristjan je že s krstom sprejet v Kristusovo smrt, in mu je podarjeno življenje kot zoē ter postane sodržavljan Božjega kraljestva (prim. Ef 2,19). Zato imamo kristjani izkustveno spoznanje umiranja s Kristusom in na Kristusov način.

 

SEMENA je rubrika Centra Aletti, ki je na voljo vsako sredo.
Vsak teden je na spletni strani LIPE poleg nedeljske homilije v zvočni obliki (v italijanščini) na voljo tudi poglobitev Božje besede nedeljske ali praznične svete maše.


 

HRVATSKI

Kao što je sam Krist pokazao, pravi hram je njegovo tijelo (usp. Iv 2,21), čovještvo, koje je pak pod vlašću smrti. Današnje drugo čitanje ističe što znači da Sin Božji, koji je postao čovjekom, dolazi sa svojim tijelom predanim smrti.

Sin Božji postao je čovjekom, odnosno „budući da djeca imaju zajedničku krv i meso, i sam on tako postade u tome sudionikom da smrću obeskrijepi onoga koji imaše moć smrti, to jest đavla, pa oslobodi one koji – od straha pred smrću – kroza sav život bijahu podložni ropstvu“ (Heb 2,14-15).

Đavao je sa smrću stvorio moćno carstvo. Preko lika puzeće zmije prevario je čovjeka koji je još stajao na nogama. Predložio mu je sliku Boga koja zapravo ne odgovara Bogu. Međutim, ta lažna slika postaje obzorje na kojemu čovjek zamišlja svoje potpuno ostvarenje, koje vidi kao neku vrstu „pobožanstvenjenja“. „Postali biste kao Bog“ (usp. Post 3,5). Da biste „postali“ potrebne su dvije stvari. Prvo, čovjek mora slijediti vlastitu volju da ostvari sugestiju koja prosvjetljuje razum kako bi znao odlučiti o koracima za ostvarenje sebe u najvišem idealu kojega je moguće zamisliti. Drugo, sve se mora koristiti kao sredstvo za postizanje tog cilja. Adam i Eva zapravo počinju uzimati i jesti kako bi ostvarili đavlov prijedlog (usp. Post 3,4-6). Čovjek se istrgnuo iz odnosa s Bogom pa se čak može doživjeti oslobođenim, jer se više ne mora držati zabrane, ali ne shvaća da postaje potpuno podložan smrti, koju prije nije poznavao na takav način.

Stoga, odvojen od Boga i predodređen za smrt, on može krenuti putem religije. Čovjek bi se želio približiti Bogu, ali će mu uvijek biti suđeno da umre, jer religija u bîti ne nudi ništa zauzvrat, već ostaje potpuno uklopljena u ovu shemu: što trebam učiniti da postanem kao Bog, da ugodim Bogu, odnosno imati nešto što drugi nemaju i zato biti hvaljen, cijenjen i poštovan. A rješenje problema smrti ostaje nešto uvjetno buduće, zamišljeno u zraku, kakva je zapravo i bila vražja formula: „Bili biste“, ili „Postali biste“. Taj put religije ne mijenja puno, tako da onaj tko ne odabere taj put religije razmišlja isto kao i oni koji ga izaberu te koristi svoju volju za istu svrhu: što učiniti, što poduzeti da bi ostvario svoje namjere, ideale, planove itd. Ali u oba slučaja, na koncu smrt uznemiruje. Stara Grčka i Rim smatrali su smrt kao oslobođenje od patnje i boli od kojih nitko ne može pobjeći. Smrt kao oslobođenje, jer se s njom sve dokončava, odnosno svaki odnos, čak i „ja“ nestaje, jer je ona zapravo kraj svega.

Tako kroz religiju čovjek pokušava doživjeti smrt kao oslobođenje ili kao nešto o čemu se ne govori, tabu obavijen šutnjom, nešto za što nema iskustveni jezik. Stoga, budući da nemamo iskustveno znanje o smrti, ona ostaje projekcija u ideal, religijska projekcija u neodredivo sveto. Međutim, čovjek se dotiče točke zajedničke svim ljudima, naime da je smrt kraj. Pa makar to bilo oslobađanje od zla, boli, nepravde, siromaštva… itd.

Međutim, Knjiga Postanka pokazuje da posljednja postaja onih koji prekinu odnos s Bogom, odnosno onih koji prekinu odnos s njegovim životvornim dahom, uvijek završava smrću. O toj smrti đavao nije govorio Adamu i Evi. Zato je koristio svoju moć: „Ako me slijediš, nećeš umrijeti“ (usp. Post 3,4-5). Naime, njegov savjet je da treba živjeti kao Bog, ali polazeći od sebe, od vlastite volje i razuma, koji se aktiviraju kako bi čovjek pronašao konkretne prijedloge i odluke za rješavanje ili izbjegavanje svakodnevnog umiranja.

Krist pak postaje čovjekom i živeći svoje čovještvo kao besplatnu ljubav (agape), uznemiruje prije svega vlasti, kako religiozne tako i državne, koje se udružuju protiv Njega. Stoga Krist odlučno ide prema svom cilju, to jest svojoj smrti (usp. Lk 9,51). Ali u smrti se događa sve ono što nitko nikada nije mogao ni zamisliti. U smrti Krist pokazuje tko je Bog: „Bog je ljubav“ (1Iv 4,8; 4,16). Upravo na taj način On uništava smrt. On zapravo nije umro prema naravi smrti, nego je živio smrt u svojoj ljudskoj naravi na posve osoban način, odnosno poosobljujući je. On je poosobio ljudsku narav, a s njom i smrt. Što to znači? Krist nije izraz ljudske naravi, nego se u njegovoj ljudskoj naravi izražava njegova osoba Sina Božjega. Upravo se to vidi u njegovoj smrti. Nije se smrt izrazila u Isusu, nego je smrt postala izraz osobe Sina Božjega. Tako da poganin, rimski vojnik, satnik dokučuje to otajstvo, odnosno kako se osoba izražava u svojoj vlastitoj naravi i preko nje: „A kad satnik koji stajaše njemu nasuprot vidje da tako izdahnu, reče: »Zaista, ovaj čovjek bijaše Sin Božji!«“ (Mk 15,39).

Đavao, koji nije ljubav, ne može poosobiti. Smrt – o kojoj đavao ne govori, jer pokušava navesti čovjeka da je izbjegne – i dalje ostaje neizbježan cilj za svakoga čovjeka. Ali s Kristom ona postaje najviše mjesto objave Božjeg života koji je ljubav. Zbog nje čovjek prelazi u potpuno sudioništvo u životu kao zoē, gdje smrt više ne dolazi (usp. Otk 12,7-8; Iv 16,33). Stoga je Krist pobjednik smrti (usp. 2Tim 1,10).

Budući da nijedan čovjek neće moći izbjeći smrt, Otac šalje svoga Sina koji, preuzimajući ljudsko tijelo i krv, čini da smrt postane mjesto gdje Bog, u Sinovom čovještvu, nudi mogućnost da primimo Njega, koji je uskrsnuće i život kao zoē (usp. Iv 11,25).

Naime, u trenutku njegove smrti na križu događa se upravo to. „A vodili su i drugu dvojicu, zločince, da ih s njime pogube“ (Lk 23,32).

Upravo u ponašanju te dvojice, koji su bili razapeti s Kristom, potpuno se pokazuje cijela istina o smrti ljudi. „Jedan ga je od obješenih zločinaca pogrđivao: »Nisi li ti Krist? Spasi sebe i nas!«“ (Lk 23,39). Prvi zločinac još uvijek vidi smrt kao nešto što treba izbjeći ili proživjeti što bezbolnije. Naime, ima religiozni mentalitet, što je vidljivo iz naziva koji daje Kristu. Ali Krist u Getsemaniju otkriva da se sa smrću ne suočavamo sami, nego u zajedništvu s Ocem. „A drugi ovoga prekoravaše: »Zar se ne bojiš Boga ni ti, koji si pod istom osudom? Ali mi po pravdi jer primamo što smo djelima zaslužili, a on – on ništa opako ne učini.« Onda reče: »Isuse, sjeti me se kada dođeš u kraljevstvo svoje.«“ (Lk 23,40-42).

Jedan ga prihvaća, drugi ga želi iskoristiti za sebe, što je zapravo mentalitet koji smo vidjeli nakon Post 3. A Krist kaže onome koji ga prihvaća: „Zaista ti kažem: danas ćeš biti sa mnom u raju!“ (Lk 23,43).

To je ishod smrti: u Kristu ulazimo u Očevo kraljevstvo, ali ako ga ne prihvatimo, nalazimo se u ništavilu života, u odsutnosti svih odnosa. Đavao je razoružan jer Krist osobno preuzima smrt i tako je preobražava. I kršćanin je već krštenjem primljen u Kristovu smrt, darovan mu je život kao zoē te postaje sugrađanin Božjega kraljevstva (usp. Ef 2,19). Stoga mi kršćani imamo iskustvenu spoznaju umiranja s Kristom i na Kristov način.

 

SJEMENA je rubrika Centra Aletti dostupna svake srijede.
Svakog tjedna, osim nedjeljne propovijedi u audio obliku (na talijanskom), bit će dostupno na web stranici LIPA produbljivanje nedjeljnih ili blagdanskih čitanja euharistijske liturgije.


 

POLSKI

Jak Chrystus sam to pokazał, prawdziwą świątynią jest Jego ciało (por. J 2,21), człowieczeństwo, które jednak znajduje się pod panowaniem śmierci. Dzisiejsze drugie czytanie podkreśla, co oznacza, że Syn Boży, który stał się człowiekiem, przychodzi ze swoim ciałem ofiarowanym na śmierć.

Syn Boży stał się człowiekiem, to znaczy „ ponieważ dzieci uczestniczą we krwi i ciele, dlatego i On także bez żadnej różnicy stał się ich uczestnikiem, aby przez śmierć pokonać tego, który dzierżył władzę nad śmiercią, to jest diabła, i aby uwolnić tych wszystkich, którzy całe życie przez bojaźń śmierci podlegli byli niewoli” (Hbr 2,14-15).

Diabeł stworzył dla siebie potężne imperium poprzez śmierć. Sam w sobie diabeł, poprzez obraz wijącego się węża, zwodzi człowieka, który jeszcze stoi, jeszcze nie upadł. Zasugerował mu obraz Boga, który w rzeczywistości nie odpowiada Bogu. Jednak ten fałszywy obraz staje się horyzontem, na którym człowiek wyobraża sobie swoje pełne zrealizowanie, które postrzega jako rodzaj „deifikacji”, przebóstwienia.

„Stalibyście się jak Bóg” (por. Rdz 3,5). „Stanie się” wymaga dwóch rzeczy. Po pierwsze, należy podążać za swoją wolą, aby zrealizować sugestię, która oświeca rozum, aby móc decydować o krokach w kierunku urzeczywistnienia się najwyższego ideału, o jakim można pomyśleć. Po drugie, należy wykorzystać wszystko jako środek do tego celu.

W rzeczywistości Adam i Ewa zaczynają brać i jeść, aby spełnić sugestię diabła (por. Rdz 3,4-6). Człowiek uwalnia się od relacji z Bogiem i może nawet postrzegać siebie jako wyzwolonego, ponieważ nie musi już brać pod uwagę zakazu, ale nie zdaje sobie sprawy, że staje się całkowicie podporządkowany śmierci, której wcześniej w taki sposób nawet nie znał.

Dlatego też, oddzielony od Boga i przeznaczony na śmierć, może również podjąć drogę religii. Człowiek chciałby zbliżyć się do Boga, ale jego przeznaczeniem zawsze będzie śmierć, ponieważ zasadniczo religia nie oferuje niczego alternatywnego, ale pozostaje całkowicie osadzona w tym schemacie: co muszę zrobić, aby być jak Bóg, aby podobać się Bogu, to znaczy posiadać coś, czego inni nie mają, a zatem być chwalonym, podziwianym i czczonym. A rozwiązanie problemu śmierci pozostaje czymś warunkowym w przyszłości, wyobrażeniem bez pokrycia, podobnie jak formuła diabła: “Bylibyście” lub “Stalibyście się”. Ta droga religii nie zmienia się zbytnio, tak bardzo, że ten, kto nie wybiera tej drogi religii, rozumuje w taki sam sposób, jak ci, którzy ją wybierają, i używa woli w tym samym celu: co zrobić, co podjąć, aby zrealizować swoje zamiary, ideały, projekty itp. W obu przypadkach jednak śmierć ostatecznie jest tym, co przeszkadza.

Starożytna Grecja i Rzym uważały śmierć za wyzwolenie od cierpienia i bólu, od którego nikt nie może uciec. Śmierć jako wyzwolenie, ponieważ kończy wszystko, to znaczy każdy związek, nawet sprawia, że zanika “ja”, ponieważ śmierć jest rzeczywiście końcem wszystkiego. Tak więc poprzez religię próbuje się doświadczyć śmierci jako wyzwolenia lub czegoś, o czym się nie mówi, tabu spowitego milczeniem, czegoś, dla czego nie ma się doświadczalnego języka. Dlatego też, nie mając doświadczalnej wiedzy o śmierci, pozostaje ona projekcją ideału, religijną projekcją nieokreślonego sacrum. Dotyka jednak kwestii wspólnej wszystkim ludziom, a mianowicie tego, że śmierć jest końcem. Nawet gdyby była wyzwoleniem od zła, bólu, niesprawiedliwości, ubóstwa itp.

Jak by nie patrzeć, Księga Rodzaju pokazuje, że ostatnia stacja tych, którzy zerwali swoją relację z Bogiem, tj. odcięli życiodajną relację z Jego tchnieniem, zawsze kończy się śmiercią. To właśnie o tej śmierci diabeł nie mówił Adamowi i Ewie. Dlatego też używa swojej mocy: „Jeśli pójdziecie za mną, na pewno nie umrzecie” (por. Rdz 3, 4-5). Jego sugestia w rzeczywistości ma na celu życie jak Bóg, ale zaczynając od siebie, swojej woli i rozumu, które są aktywowane, aby znaleźć konkretne propozycje i wybory każdego dnia, aby rozwiązać lub uniknąć codziennego umierania.

Chrystus natomiast staje się człowiekiem i żyjąc człowieczeństwem z agape, irytuje przede wszystkim władzę, zarówno religijną, jak i cywilną, która jednoczy się właśnie przeciwko Niemu. Dlatego Chrystus zmierza zdecydowanie ku swemu końcowi, to znaczy ku swojej śmierci (por. Łk 9, 51). Ale to właśnie w śmierci dokonuje się wszystko, czego nikt nigdy nawet sobie nie wyobrażał. W śmierci Chrystus objawia, kim jest Bóg: „Bóg jest agape” (1 J 4,8; 4,16).

Właśnie w ten sposób niszczy On śmierć. Nie umarł bowiem zgodnie z naturą śmierci, ale żyje śmiercią w swojej ludzkiej naturze w całkowicie osobisty sposób, to znaczy hipostazując ją. On ją        uosobił, spersonifikował ludzką naturę, a wraz z nią także śmierć. Co to oznacza? Chrystus nie jest wyrazem ludzkiej natury, ale to Jego ludzka natura staje się wyrazem Jego osoby jako Syna Bożego. Dokładnie to widać w Jego śmierci. To nie śmierć została wyrażona w Jezusie, ale śmierć stała się wyrazem Osoby Syna Bożego. Do tego stopnia, że poganin, rzymski żołnierz, setnik pojął tę tajemnicę, to znaczy to, w jaki sposób osoba wyraża się w swojej własnej naturze i poprzez nią: „Setnik zaś, który stał naprzeciw, widząc, że w ten sposób oddał ducha, rzekł: «Prawdziwie, ten człowiek był Synem Bożym»” (Mk 15,39).

Diabeł, nie będąc miłością, nie może hipostazować, personifikować. Śmierć – o której diabeł nie mówi, ponieważ stara się zmusić cię do obrania drogi, aby jej uniknąć – pozostaje jednak nieuchronną metą każdego człowieka. Ale z Chrystusem staje się ona najwyższym miejscem objawienia Bożego życia, które jest miłością i które sprawia, że człowiek przechodzi do pełnego uczestnictwa w zoē, gdzie śmierć już nie ma miejsca (por. Ap 12, 7-8; J 16,33). Dlatego Chrystus jest zwycięzcą nad śmiercią (por. 2 Tm 1,10).

Ponieważ żaden człowiek nigdy nie będzie w stanie uniknąć śmierci, Ojciec posyła swojego Syna, który przyjmując ciało i krew ludzi, czyni śmierć miejscem, w którym Bóg, w człowieczeństwie Syna, oferuje możliwość przyjęcia Tego, który jest zmartwychwstaniem i życiem, zoē (por. J 11,25).

W rzeczywistości, w godzinie Jego śmierci na krzyżu dokładnie tak się dzieje. „Przyprowadzono też dwóch innych – złoczyńców, aby ich z Nim stracić” (Łk 23,32).

To właśnie przez zachowanie tych dwóch, którzy zostali ukrzyżowani z Chrystusem, cała prawda o śmierci ludzi staje się całkowicie jasna. „Jeden ze złoczyńców, których [tam] powieszono, urągał Mu: «Czy Ty nie jesteś Mesjaszem? Wybaw więc siebie i nas»!” (Łk 23,39). Ten pierwszy złoczyńca wciąż ma wizję śmierci, której należy uniknąć lub przeżyć ją tak bezboleśnie, jak to tylko możliwe. W rzeczywistości ma mentalność religijną, co widać po tytule, jaki nadaje Chrystusowi.

Ale Chrystus w Ogrodzie Oliwnym objawia, że śmierci nie stawia się czoła samotnie, ale w komunii z Ojcem. „Lecz drugi, karcąc go, rzekł: «Ty nawet Boga się nie boisz, chociaż tę samą karę ponosisz? My przecież – sprawiedliwie, odbieramy bowiem słuszną karę za nasze uczynki, ale On nic złego nie uczynił». I dodał: «Jezu, wspomnij na mnie, gdy przyjdziesz do swego królestwa»” (Łk 23, 40-42).

Jeden go przyjmuje, drugi chce go wykorzystać dla siebie, co w rzeczywistości jest mentalnością, którą widzieliśmy po trzecim rozdziale Księgi Rodzaju. A Chrystus mówi do tego, który go przyjmuje: „Zaprawdę powiadam ci: Dziś ze Mną będziesz w raju” (Łk 23,43).

Taki jest skutek śmierci: w Chrystusie wchodzimy do królestwa Ojca, podczas gdy nie przyjmując Go, znajdujemy się w nicości życia jako braku wszelkiej relacji. Diabeł jest rozbrojony, ponieważ Chrystus osobiście przyjmuje śmierć i w ten sposób ją przekształca. Chrześcijanin jest również dopuszczony do śmierci Chrystusa już przez chrzest, w ten sposób jest mu przekazywane życie zoē i staje się współobywatelem Królestwa (por. Ef 2,19). Dlatego my, chrześcijanie, mamy doświadczalną wiedzę o umieraniu z Chrystusem i na sposób Chrystusa.

 

ZIARNA są rubryką Centro Aletti udostępnianą w każdą środę.
Każdego tygodnia, oprócz homilii niedzielnej w formie audio, na stronie LIPA będzie do dyspozycji pogłębienie czytań liturgicznych z eucharystii niedzielnej bądź świątecznej