- ITALIANO Approfondimento delle letture della liturgia
- ENGLISH In-depth study of the liturgy readings
- ESPAÑOL Profundización de las lecturas de la liturgia
- SLOVENŠČINA Poglobitev Božje besede
- HRVATSKI Produbljivanje liturgijskih čitanja
- POLSKI Pogłębienie czytań liturgicznych
![[SEMI] XVIII DOMENICA DEL TEMPO ORDINARIO (ANNO C) 2 [SEMI] XVIII DOMENICA DEL TEMPO ORDINARIO (ANNO C) 2](https://www.edizionilipa.com/wp-content/uploads/2025/07/164-012-2016-Madonna-della-Neve-Marina-di-Montemarciano-Italia-Parete-centrale-lato-sinistro-Giuseppe-davanti-ai-piatti-vuoti-dei-fratelli-2-400x400.jpg)
“Se dunque veramente vi lasciaste risuscitare con Cristo, cercate le cose di lassù, dove Cristo si è definitivamente assiso alla destra di Dio Padre” (Col 3,1).
Le parole usate da Paolo sono un po’ complesse, come si percepisce subito vedendo il testo greco. “Se vi lasciaste risuscitare con Cristo” mette in evidenza immediatamente anche la responsabilità del battezzato rispetto all’evento della risurrezione con Cristo. E poi, rispetto allo stesso atto, si sottolinea che si viene risuscitati con Cristo dal Padre. Cristo non è risuscitato da eroe, ma già nella crocifissione manifesta l’amore relazionale verso il Padre da Figlio, e questo include già l’uomo. Già sant’Atanasio sottolinea che tutto ciò che succede tra Dio e il suo Figlio Gesù Cristo riguarda l’uomo, e l’azione dello Spirito Santo è proprio questo coinvolgimento partecipativo. Allora, nell’essere risuscitati con Cristo avviene un “trasloco” da questa creazione al regno di Dio Padre, del Figlio suo e dello Spirito Santo. E l’abitazione è il corpo di Cristo morto e risorto.
Dove si vede che siamo davvero risuscitati con Cristo, perché “vi siete spogliati dell’uomo vecchio con le sue azioni e avete rivestito il nuovo, che si rinnova per una piena conoscenza ad immagine di colui che lo ha creato” (Col 3,9-10)? Nel fatto che l’uomo della discendenza d’Adamo è passato, non c’è più. E dunque si manifesta la novità stessa della vita che è Cristo, mentre è morto tutto ciò che è terrestre. Tutte le passioni, i desideri egoistici e tutte le fissazioni idolatriche sono morte. Ora, proprio la nostra stessa umanità manifesta l’umanità vissuta dal Figlio di Dio Padre. Nell’Apocalisse il vestito, come abbiamo già spiegato più volte, è la manifestazione della persona che lo indossa. Allora, se siamo stati risuscitati, si vede perché non fingiamo di essere credenti, cioè non ci camuffiamo dietro dichiarazioni e usanze della religione, ma la nostra mente è quella di Cristo e pensiamo con Lui, secondo l’amore che Lui vive con il Padre e che lo Spirito Santo versa nei nostri cuori.
La verità reale della risurrezione sta nel fatto che non bisogna raccontare bugie per farsi vedere secondo ciò che non siamo: “Non dite menzogne gli uni agli altri” (Col 3,9ª). Ma il vestito che è Cristo manifesterà chi siamo, di che vita viviamo, di cosa ci nutriamo e dove dimora la nostra attenzione e l’attività della nostra mente. Ecco il modo in cui Paolo esprime come certa la rivelazione di una risurrezione reale: essere con tutta la persona orientati verso il regno del Padre, dove Cristo è assiso alla sua destra.
Noi siamo creati in Cristo, che già dal principio si rivolgeva verso il Padre. Ma ora in Cristo abbiamo accesso a quel santuario (cf Eb 10,19-20) e tutto ciò che è suo è nostro. Cristo stesso, infatti, è venuto a portarci lì dove lui è (cf Gv 14,3). Con ciò, siamo anche liberati dalla tentazione di immaginarci una sfera più alta, più perfetta, più ideale, che ci aspetta alla fine come premio perché abbiamo aderito a delle richieste religiose. C’è infatti una differenza radicale se io spero, aspetto e immagino una realtà, oppure se io ho già visto questa realtà e perciò la conosco per esperienza (cf Rm 8,24).
Ora, la realtà straordinaria è che ciò che viene detto “lassù”, dove dimora Cristo nell’amore con il Padre, è il regno dell’agape, la comunione della zōē.
Poi Paolo esplicita che Cristo è la nostra vita. Dunque, c’è poco da filosofare riguardo a quel “lassù” e riguardo a Cristo, perché Lui è la nostra vita. E Cristo come nostra vita è l’orientamento, il perenne rivolgersi al Padre, e il pensare, il considerare e l’intendere tutto a partire da Cristo, per mezzo di Cristo e in Cristo. La vita è dunque una realtà assolutamente personale. Non si tratta di una qualche energia, ma si tratta della Persona che emerge dalla comunione. Anzi, la Persona è la vita che è comunione. La nostra vita che è Cristo è una vita che non proviene dalla nostra natura umana, che non è di questa creazione, ma è la vita che è redenzione. L’accesso a questa vita ci è dato dalla morte con Cristo e dalla risurrezione con Lui. Significa essere rigenerati dal Padre nel suo Figlio Cristo Gesù. Allora tale vita appartiene alla nuova creazione. E infatti essere figlio vuol dire vivere la vita del Figlio, vuol dire essere veramente una nuova creatura. “Se uno è in Cristo, è una nuova creatura; le cose vecchie sono passate, ecco, ne sono nate di nuove” (2Cor 5,17). La nostra vita è la persona di Cristo. È la partecipazione alla vita zōē, che è la comunione delle persone divine, che per l’azione dello Spirito Santo viene partecipata all’umanità in Cristo Gesù.
È così strano che, quando abbiamo cominciato a parlare della sinodalità, si è subito manifestato che un certo modo di vivere Chiesa non sa che cosa sia la comunione. Eppure, la comunione è proprio l’essenza e allo stesso tempo il senso della Chiesa come corpo di Cristo morto e risorto. Significa vivere da risorti in questa creazione e in questa storia segnata dal peccato e della morte. La Chiesa, infatti, ci raccoglie in Cristo, nasconde in Lui tutti coloro che hanno accolto di morire con Cristo. Essere nascosti in Cristo vuol dire essere immuni da tutto ciò che il tentatore potrebbe usare di questa terra e di questa storia per rianimare in noi quell’io vecchio che è stato crocifisso con Cristo.
Il modo di vivere l’umanità di Cristo è quello dell’Agnello. Noi siamo nascosti nell’Agnello ucciso e trionfante sul trono con il Padre. Il modo dell’Agnello è la vita e le cose di lassù. Non è possibile nascondere in questo mondo la vita dell’Agnello, perché è radicalmente diversa dal modo di vivere di questo mondo, come radicalmente diverso è il suo modo di pensare, volere, sentire e, soprattutto, agire.
Ma la storia della Chiesa fa vedere in modo molto esplicito che è facile manifestare sotto un titolo religioso un atteggiamento che invece appartiene alle cose terrestri e non ha niente in comune con le cose di lassù, con le cose dell’Agnello, cioè di Cristo, nostra vita. Quanto mondo è entrato in un certo modo di essere Chiesa!
Eppure, è piuttosto semplice chiedersi di che vita viviamo. E, se non riusciamo a risponderci da soli, sono gli altri che ci fanno vedere come siamo. L’Agnello si riconosce molto velocemente. Paolo mette oggi molto in chiaro che non serve avere alti valori, fare sforzi enormi, se la nostra vita è dell’uomo vecchio. In questo caso, non saremo mai in grado di manifestare la zōē, la persona di Cristo, perché si vive un uomo già morto. Infatti, quanta gente oggi costata la morte dove vorrebbe trovare la zōē, e perciò abbandona certe istituzioni, certe strutture e tante opere e si allontana dalla Chiesa. E allo stesso tempo quanta preoccupazione e agitazione prende piede in noi per migliorare una situazione che esplode e collassa.
Ma chi vive la vita che è Cristo è orientato al trono dell’Agnello, il che significa vivere la vita di quaggiù ogni giorno come un’anticipazione del compimento. Vivere la vita che è Cristo vuol dire vivere rivolti al Padre, contemplando le cose che incontriamo ogni giorno nella nostra vita su questa terra. La vita stessa è il nostro rivolgersi in Cristo al Padre, e questa stessa vita è la luce che illumina la nostra esistenza, la nostra presenza in questo mondo su questa terra. Perciò, tutto ciò che il cristiano fa viene illuminato in un modo tale che chi veramente cerca la vita scopre l’amore del Padre (cf Mt 5,16). E per questo è ovvio che, quando tutto sarà compiuto in Cristo e Lui apparirà nella gloria, appariremo anche noi come pienezza dell’amore di Dio Padre nella nostra stessa umanità, la stessa umanità che ha vissuto in questa storia Cristo morto e risorto. E quando l’amore viene compiuto nella sua piena realizzazione, come dice Florenskij, si manifesta la bellezza. La via della bellezza è allora la manifestazione della comunione realizzata e l’anticipazione del compimento.
SEMI è la rubrica del Centro Aletti disponibile ogni mercoledì.
Ogni settimana, oltre all’omelia della domenica in formato audio, sarà disponibile sul sito LIPA un approfondimento delle letture della liturgia eucaristica domenicale o festiva.
“If then you have been raised with Christ, seek the things that are above, where Christ is seated at the right hand of God the Father” (Col 3:1).
The words used by Paul are somewhat complex, as can be seen immediately from the Greek text. “If you have been raised with Christ” immediately highlights the responsibility of the baptised person regarding the event of the resurrection with Christ. And then, regarding the same act, it emphasises that we are raised with Christ by the Father. Christ did not resurrect as some hero, but in his crucifixion, he manifested his relational love for the Father as Son, and this love already includes the human person. St. Athanasius emphasises that everything that happens between God and his Son Jesus Christ concerns the human person, and the action of the Holy Spirit is precisely this participatory involvement. Then, in being raised with Christ, there is a “move” from this created world to the kingdom of God the Father, his Son and the Holy Spirit. And the dwelling place is the body of Christ who died and rose again.
Where is it evident that we have truly risen with Christ, that we have “stripped off the old self with its practices and have put on the new self, which is being renewed in knowledge in the image of its Creator” (Col 3:9-10)? This is evident in the fact that the “old man” of Adam’s lineage has passed away, he is no more. The very newness of life that is Christ is manifested, while everything earthly has died. All passions, selfish desires and all idolatrous fixations are dead. Now, it is our very humanity that manifests the humanity lived by the Son of God the Father. In the book of Revelation, as we have explained several other times, clothing is a manifest expression of the person wearing it. So, if we have been resurrected, it is clear why we do not merely pretend to be believers; that is, we do not hide behind religious declarations and customs. Rather, our mind is the mind of Christ. We think along with Him, according to the love He lives with the Father and which the Holy Spirit pours into our hearts.
The real truth of the resurrection lies in the fact that we need not tell lies to make ourselves appear as something we are not: “Do not lie to one another” (Col 3:9). The garment, that is Christ, will reveal who we are, what kind of life we live, what we feed on, and where our attention and the activity of our mind dwell. This is how Paul expresses the certainty of the revelation of a real resurrection: to be entirely oriented with our whole person towards the kingdom of the Father, where Christ is seated at his right hand.
We are created in Christ, who from the beginning is turned towards the Father. But now in Christ we have access to that sanctuary (cf. Heb 10:19-20) and everything that is his is ours. Christ himself, in fact, came to bring us to where he is (cf. Jn 14:3). With this, we are also freed from the temptation to imagine a higher, more perfect, more ideal sphere awaiting us at the end as a reward for having adhered to religious demands. There is, in fact, a radical difference between hoping, waiting and imagining a reality, and having already seen this reality and therefore knowing it from experience (cf. Rom 8:24).
Now, the extraordinary reality is that what is said “up there,” where Christ dwells in love with the Father, is the kingdom of agape, the communion of zōē-life.
Then Paul explains that Christ is our life. Therefore, there is little to philosophise about regarding “up there” or regarding Christ because He Himself is our life. As our life, Christ is our orientation, our constant turning to the Father. All our thinking, considering and understanding begins in Christ and persists through Christ and in Christ. Life is therefore an absolutely personal reality. It is not some kind of energy, but it is the Person who emerges from communion. Indeed, the Person is the life that is communion. Our life that is Christ is a life that does not come from our human nature, that is not of this creation but is the life that is redemption. Access to this life is given to us through death with Christ and resurrection with Him. It means being regenerated by the Father in His Son Jesus Christ. This life, then, belongs to the new creation. In fact, to be a child means to live the life of the Son, it means to be truly a new creature. “If anyone is in Christ, he is a new creation; the old has passed away; behold, the new has come” (2 Cor 5:17). Our life is the person of Christ. It is participation in zōē-life, which is the communion of the divine persons and which is shared with humanity in Christ Jesus through Holy Spirit’s action.
It is very striking to note that when we began to talk about synodality, it immediately became clear that a certain way of living as Church does not know or recognize what communion is. Yet communion is indeed the essence and the meaning of the Church as the body of Christ, dead and risen. Communion means living as risen people in this creation and in this history marked by sin and death. The Church, in fact, gathers us in Christ and hides in him all those who have embraced death with Christ. To be hidden in Christ means to be immune to everything on this earth and in this history that the tempter could use to revive in us that old self that was crucified with Christ.
The way of living Christ’s humanity is that of the Lamb. We are hidden in the Lamb who was slain and who triumphantly sits on the throne with the Father. The way of the Lamb is life and those things from above. It is not possible to hide the life of the Lamb in this world, because it is radically different from this world’s way of life, as is his way of thinking, willing, feeling and, above all, his way of acting.
But the Church’s history clearly shows that, under the guise of religion, it is easy to manifest an attitude that belongs to earthly things and has nothing in common with things from above, with the things of the Lamb, that is, of Christ, our life. How much of the world has entered into a certain way of being Church!
Yet, it is quite simple to ask ourselves what kind of life we live. If we cannot answer this question ourselves, others will show us who we are. The Lamb is easily recognised. Paul makes it very clear today that it is useless to have high values and make enormous efforts if our life is that of the old man. In this case, we will never be able to manifest zōē-life, the person of Christ, because we are living as a person who is already dead. In fact, how many people note the presence of death where they would like to find zōē-life and, as a result, abandon certain institutions, certain structures and many works, distancing themselves from the Church. At the same time, how much concern and agitation takes hold in us to improve a situation that is exploding and collapsing.
But those who live the life that is Christ are oriented towards the throne of the Lamb, which means living life here below every day as an anticipation of its fulfilment. Living the life that is Christ means living turned towards the Father, contemplating the things we encounter every day in our life on this earth. Life itself is our turning to the Father in Christ, and this very life is the light that illuminates our existence, our presence in this world on this earth. Therefore, everything that Christians do is illuminated in such a way that those who truly seek life discover the love of the Father (cf. Mt 5:16). And so, it is obvious that when everything is accomplished in Christ and He appears in glory, we too will appear as the fullness of God the Father’s love in our own humanity, the same humanity that Christ, who died and rose again, lived within time / this history. When love is accomplished in its fullness, as Florensky says, beauty is manifested. The way of beauty is then the manifestation of communion that is realised and, at the same time, the anticipation of its fulfilment.
SEEDS, the Aletti Centre’s column, is available every Wednesday.
Every week, in addition to the Sunday homily in audio format, an in-depth study of the readings from the Sunday or festive Eucharistic liturgy will be available on the LIPA website.
«Si realmente habéis sido resucitados con Cristo, buscad las cosas de arriba, donde Cristo está sentado a la derecha de Dios Padre» (Col 3,1).
Las palabras utilizadas por Pablo son un poco complejas, como se percibe inmediatamente al ver el texto griego. «Si habéis sido resucitados con Cristo» pone de relieve inmediatamente también la responsabilidad del bautizado con respecto al acontecimiento de la resurrección con Cristo. Y luego, con respecto al mismo acto, se subraya que se resucita con Cristo por el Padre. Cristo no resucitó como héroe, sino que ya en la crucifixión manifiesta el amor relacional hacia el Padre como Hijo, y esto ya incluye al hombre. Ya san Atanasio subraya que todo lo que sucede entre Dios y su Hijo Jesucristo concierne al hombre, y la acción del Espíritu Santo es precisamente esta implicación participativa. Entonces, al resucitar con Cristo se produce un «traslado» de esta creación al reino de Dios Padre, de su Hijo y del Espíritu Santo. Y la morada es el cuerpo de Cristo muerto y resucitado.
¿Dónde se ve que realmente hemos resucitado con Cristo, porque «os habéis despojado del hombre viejo con sus obras y os habéis revestido del nuevo, que se renueva para alcanzar un pleno conocimiento a imagen de aquel que lo creó» (Col 3,9-10)? En el hecho de que el hombre descendiente de Adán ha pasado, ya no existe. Y así se manifiesta la novedad misma de la vida que es Cristo, mientras que todo lo terrenal ha muerto. Todas las pasiones, los deseos egoístas y todas las fijaciones idólatras han muerto. Ahora, nuestra propia humanidad manifiesta la humanidad vivida por el Hijo de Dios Padre. En el Apocalipsis, la vestimenta, como ya hemos explicado varias veces, es la manifestación de la persona que la lleva puesta. Entonces, si hemos resucitado, se ve por qué no fingimos ser creyentes, es decir, no nos disfrazamos detrás de declaraciones y costumbres religiosas, sino que nuestra mente es la de Cristo y pensamos con Él, según el amor que Él vive con el Padre y que el Espíritu Santo derrama en nuestros corazones.
La verdad real de la resurrección reside en el hecho de que no debemos mentir para mostrarnos como lo que no somos: «No os mintáis unos a otros» (Col 3,9ª). Pero el vestido que es Cristo manifestará quiénes somos, qué vida vivimos, de qué nos alimentamos y dónde reside nuestra atención y la actividad de nuestra mente. Así es como Pablo expresa como cierta la revelación de una resurrección real: estar con toda la persona orientados hacia el reino del Padre, donde Cristo está sentado a su derecha.
Somos creados en Cristo, que desde el principio se dirigía hacia el Padre. Pero ahora, en Cristo, tenemos acceso a ese santuario (cf. Hb 10,19-20) y todo lo que es suyo es nuestro. Cristo mismo, de hecho, ha venido a llevarnos allí donde él está (cf. Jn 14,3). Con ello, también nos liberamos de la tentación de imaginar una esfera más elevada, más perfecta, más ideal, que nos espera al final como recompensa por haber cumplido con las exigencias religiosas. De hecho, hay una diferencia radical entre esperar, esperar e imaginar una realidad, y haber visto ya esa realidad y, por lo tanto, conocerla por experiencia (cf. Rom 8,24).
Ahora bien, la realidad extraordinaria es que lo que se dice «allá arriba», donde Cristo mora en el amor con el Padre, es el reino del ágape, la comunión de la zōē.
Luego Pablo explica que Cristo es nuestra vida. Por lo tanto, hay poco que filosofar sobre ese «allá arriba» y sobre Cristo, porque Él es nuestra vida. Y Cristo como nuestra vida es la orientación, el dirigirse perpetuamente al Padre, y el pensar, el considerar y el entender todo a partir de Cristo, por medio de Cristo y en Cristo. La vida es, por lo tanto, una realidad absolutamente personal. No se trata de una energía cualquiera, sino de la Persona que emerge de la comunión. Es más, la Persona es la vida que es comunión. Nuestra vida, que es Cristo, es una vida que no proviene de nuestra naturaleza humana, que no es de esta creación, sino que es la vida que es redención. El acceso a esta vida nos es dado por la muerte con Cristo y la resurrección con Él. Significa ser regenerados por el Padre en su Hijo Jesucristo. Entonces, esa vida pertenece a la nueva creación. Y, de hecho, ser hijo significa vivir la vida del Hijo, significa ser verdaderamente una nueva criatura. «Si alguno está en Cristo, es una nueva criatura; las cosas viejas pasaron, he aquí, todas son hechas nuevas» (2 Cor 5,17). Nuestra vida es la persona de Cristo. Es la participación en la vida zōē, que es la comunión de las personas divinas, que por la acción del Espíritu Santo se participa a la humanidad en Cristo Jesús.
Es tan extraño que, cuando empezamos a hablar de sinodalidad, enseguida se puso de manifiesto que cierta forma de vivir la Iglesia no sabe lo que es la comunión. Sin embargo, la comunión es precisamente la esencia y, al mismo tiempo, el sentido de la Iglesia como cuerpo de Cristo muerto y resucitado. Significa vivir como resucitados en esta creación y en esta historia marcada por el pecado y la muerte. La Iglesia, de hecho, nos reúne en Cristo, esconde en Él a todos aquellos que han aceptado morir con Cristo. Estar escondidos en Cristo significa ser inmunes a todo lo que el tentador podría usar de esta tierra y de esta historia para reanimar en nosotros ese viejo yo que fue crucificado con Cristo.
La forma de vivir la humanidad de Cristo es la del Cordero. Estamos escondidos en el Cordero sacrificado y triunfante en el trono con el Padre. El modo del Cordero es la vida y las cosas de allá arriba. No es posible esconder en este mundo la vida del Cordero, porque es radicalmente diferente del modo de vivir de este mundo, como radicalmente diferente es su modo de pensar, querer, sentir y, sobre todo, actuar.
Pero la historia de la Iglesia muestra muy claramente que es fácil manifestar bajo un título religioso una actitud que, en cambio, pertenece a las cosas terrenales y no tiene nada en común con las cosas de arriba, con las cosas del Cordero, es decir, de Cristo, nuestra vida. ¡Cuánto mundo ha entrado en una cierta forma de ser Iglesia!
Sin embargo, es bastante sencillo preguntarnos qué vida vivimos. Y, si no somos capaces de responder por nosotros mismos, son los demás quienes nos muestran cómo somos. El Cordero se reconoce muy rápidamente. Pablo deja muy claro hoy que no sirve de nada tener altos valores, hacer enormes esfuerzos, si nuestra vida es la del hombre viejo. En este caso, nunca seremos capaces de manifestar la zōē, la persona de Cristo, porque vivimos como un hombre ya muerto. De hecho, cuánta gente hoy ve la muerte donde querría encontrar la zōē, y por eso abandona ciertas instituciones, ciertas estructuras y muchas obras, y se aleja de la Iglesia. Y al mismo tiempo, cuánta preocupación y agitación se apodera de nosotros para mejorar una situación que explota y colapsa.
Pero quien vive la vida que es Cristo está orientado hacia el trono del Cordero, lo que significa vivir la vida terrenal cada día como una anticipación de la plenitud. Vivir la vida que es Cristo significa vivir orientados hacia el Padre, contemplando las cosas que encontramos cada día en nuestra vida en esta tierra. La vida misma es nuestro volvernos en Cristo hacia el Padre, y esta misma vida es la luz que ilumina nuestra existencia, nuestra presencia en este mundo, en esta tierra. Por eso, todo lo que hace el cristiano se ilumina de tal manera que quien verdaderamente busca la vida descubre el amor del Padre (cf. Mt 5,16). Y por eso es obvio que, cuando todo se cumpla en Cristo y Él aparezca en la gloria, también nosotros apareceremos como plenitud del amor de Dios Padre en nuestra propia humanidad, la misma humanidad que vivió en esta historia Cristo muerto y resucitado. Y cuando el amor se cumple en su plena realización, como dice Florenskij, se manifiesta la belleza. El camino de la belleza es, pues, la manifestación de la comunión realizada y la anticipación de la plenitud.
SEMILLAS es una publicación del Centro Aletti disponible todos los miércoles.
Cada semana, además del audio de la homilía dominical, estará disponible en el sitio de LIPA un comentario a las lecturas de la Liturgia del Domingo, como así también a las lecturas de la semana.
»Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici« (Kol 3,1).
Besede, ki jih uporablja Pavel, so nekoliko zapletene, kar je razvidno že ob pogledu na grško besedilo. »Če ste vstali s Kristusom« takoj poudari tudi odgovornost krščenca do dogodka vstajenja s Kristusom. Nato pa je glede istega dejanja poudarjeno, da nas je s Kristusom obudil Oče. Kristus ni vstal kot heroj, temveč že na križu razodeva sinovsko ljubezen do Očeta, ta pa že vključuje človeka. Že sv. Atanazij je poudaril, da vse, kar se dogaja med Bogom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom, zadeva človeka, in delovanje Svetega Duha pomeni prav to sodelujoče vključevanje. Tako se z vstajenjem s Kristusom zgodi »preselitev« iz tega stvarstva v kraljestvo Boga Očeta, njegovega Sina in Svetega Duha. Bivališče pa je telo umrlega in vstalega Kristusa.
Kje se vidi, da smo res vstali s Kristusom, ker smo »slekli starega človeka z njegovimi deli vred in oblekli novega, ki se prenavlja za spoznanje, po podobi svojega Stvarnika« (Kol 3,9-10)? V tem, da človek iz Adamovega rodu ne obstaja več. Razodene se torej novost življenja, ki je Kristus, medtem ko je vse zemeljsko umrlo. Vse strasti, sebične želje in malikovalske navezanosti so umrle. Prav naša človeškost zdaj razodeva človeškost, ki jo je živel Sin Boga Očeta. Večkrat smo že razložili, da v Razodetju oblačilo razodeva osebo, ki ga nosi. Če smo torej vstali, se to vidi po tem, da se ne pretvarjamo, da verujemo – torej se ne skrivamo za izjavami in običaji religije –, temveč imamo Kristusov um in razmišljamo z Njim, v skladu z ljubeznijo, ki jo On živi z Očetom in jo Sveti Duh vliva v naša srca.
Resničnost vstajenja je prav v tem, da ni treba lagati, da bi se pokazali nekaj, kar nismo: »Ne lažite drug drugemu« (Kol 3,9a). Oblačilo, ki je Kristus, razodeva, kdo smo, iz kakšnega življenja živimo, s čim se hranimo in kam je usmerjena naša pozornost ter dejavnost našega uma. Tako Pavel izrazi gotovost resničnega vstajenja: biti s celotno osebo usmerjeni k Očetovemu kraljestvu, kjer je Kristus sedeč na njegovi desnici.
Mi smo ustvarjeni v Kristusu, ki je že od začetka usmerjen k Očetu. Zdaj pa imamo v Kristusu dostop do svetišča (prim. Heb 10,19-20) in vse, kar je njegovo, je tudi naše. Kristus sam je namreč prišel, da nas pripelje tja, kjer je On (prim. Jn 14,3). S tem smo osvobojeni tudi skušnjave, da bi si zamišljali nek višji, popolnejši, idealnejši svet, ki nas čaka na koncu kot nagrada, ker smo izpolnili religiozne zahteve. Obstaja namreč velika razlika med tem, ali upam, pričakujem in si nekaj predstavljam, ali pa sem to že videl in torej poznam iz izkušnje (prim. Rim 8,24).
Izredna resničnost je v tem, da je to, kar se imenuje »zgoraj«, kjer Kristus prebiva v ljubezni z Očetom, kraljestvo zastonjske ljubezni (agapē), občestvo življenja kot zōē.
Pavel nato izrecno pove, da je Kristus naše življenje. Zato ni kaj dosti filozofirati o tem »zgoraj« in o Kristusu, ker je On naše življenje. Kristus kot naše življenje pa pomeni usmerjenost, nenehno obračanje k Očetu, in razmišljanje, presojanje ter razumevanje vsega iz Kristusa, po Kristusu in v Kristusu. Življenje je torej povsem osebna resničnost. Ne gre za neko energijo, ampak za Osebo, ki izhaja iz občestva. Pravzaprav je Oseba življenje, ki je občestvo. Naše življenje, ki je Kristus, ni življenje iz naše človeške narave, ne iz tega stvarstva, ampak je življenje, ki je odrešenje. Dostop do tega življenja nam je dan po smrti s Kristusom in vstajenju z Njim. To pomeni, da nas je Oče prerodil v svojem Sinu Jezusu Kristusu. Takšno življenje zato pripada novi stvaritvi. Biti sin pomeni živeti življenje Sina in biti res nova stvaritev. »Če je kdo v Kristusu, je nova stvaritev: staro je minilo, glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5,17). Naše življenje je oseba Kristusa. Je udeležnost pri življenju kot zōē, ki je občestvo Božjih oseb in je po delovanju Svetega Duha podarjeno človeštvu v Kristusu Jezusu.
Tako čudno je, da se je ob začetku govora o sinodalnosti takoj pokazalo, da določen način življenja Cerkve sploh ne ve, kaj je to občestvo. Pa vendar je občestvo bistvo in smisel Cerkve kot telesa umrlega in vstalega Kristusa. Pomeni živeti kot vstali v tem stvarstvu in tej zgodovini, zaznamovani z grehom in smrtjo. Cerkev nas namreč zbira v Kristusu in skriva v Njem vse, ki so sprejeli, da umrejo s Kristusom. Biti skrit v Kristusu pomeni biti imun na vse, kar bi skušnjavec lahko uporabil iz te zemlje in iz te zgodovine, da bi ponovno oživil v nas starega človeka, ki je bil križan s Kristusom.
Kristus živi svojo človeškost na način Jagnjeta. Mi smo skriti v Jagnjetu, umorjenem in zmagoslavnem na prestolu z Očetu. Način Jagnjeta je življenje od zgoraj in so stvari od zgoraj. Na tem svetu ni mogoče skriti življenja Jagnjeta, ker je radikalno drugačno od življenja tega sveta in je tudi njegov način razmišljanja, hotenja, čutenja in – predvsem – delovanja radikalno drugačen.
Vendar zgodovina Cerkve zelo jasno kaže, da se lahko za religioznim poimenovanjem pokaže ravnanje, ki pripada zemeljskim stvarem in nima nič skupnega s stvarmi od zgoraj, s stvarmi Jagnjeta, torej Kristusa, našega življenja. Koliko sveta je vstopilo v določen način bivanja Cerkve!
Pa vendar je tako preprosto vprašati se, iz kakšnega življenja živimo. In če si sami ne znamo odgovoriti, nam drugi pokažejo, kakšni smo. Jagnje se hitro prepozna. Pavel danes zelo jasno pove, da ničemur ne služi imeti visoke vrednote in se še tako naprezati, če živimo življenje starega človeka. V tem primeru nikoli ne bomo mogli razodevati življenja kot zōē, Kristusove osebe, ker živimo mrtvega človeka. Koliko ljudi danes doživlja smrt tam, kjer bi radi našli življenje kot zōē, in zato zapuščajo določene ustanove, strukture in številna dejavnosti ter se oddaljujejo od Cerkve. In hkrati koliko skrbi in nemira se nas polasti, ko poskušamo izboljšati stanje, ki izbruhne in se sesipa.
Toda kdor živi življenje, ki je Kristus, je usmerjen k prestolu Jagnjeta, kar pomeni, da v vsakdanjem življenju tukaj na zemlji že okuša dopolnitev. Živeti življenje, ki je Kristus, pomeni biti obrnjen k Očetu in premišljevati o stvareh, ki jih vsak dan srečujemo v svojem zemeljskem življenju. Življenje je naše obračanje v Kristusu k Očetu, in to življenje je luč, ki razsvetljuje naše bivanje, našo navzočnost v tem svetu na tej zemlji. Zato je vse, kar kristjan počne, razsvetljeno na tak način, da tisti, ki res išče življenje, odkrije Očetovo ljubezen (prim. Mt 5,16). In zato je samoumevno, da se bomo, ko bo vse dopolnjeno v Kristusu in se bo On razodel v slavi, tudi mi prikazali kot polnost ljubezni Boga Očeta v naši človeškosti – isti človeškosti, ki jo je v tej zgodovini živel umrli in vstali Kristus. In ko se ljubezen dopolni v svoji popolni uresničitvi, se razodene lepota, pravi Florenski. Pot lepote je torej razodetje uresničenega občestva in predokus dopolnitve.
SEMENA je rubrika Centra Aletti, ki je na voljo vsako sredo.
Vsak teden je na spletni strani LIPE poleg nedeljske homilije v zvočni obliki (v italijanščini) na voljo tudi poglobitev Božje besede nedeljske ali praznične svete maše.
„Ako ste suuskrsli s Kristom, tražite što je gore, gdje Krist sjedi zdesna Bogu!“ (Kol 3,1).
Riječi koje Pavao koristi pomalo su složene, što je već vidljivo iz grčkog teksta. „Ako ste si dopustili uskrsnuti s Kristom“ odmah ističe i odgovornost krštene osobe za događaj uskrsnuća s Kristom. Zatim, glede toga, naglašava se da nas je Otac uskrisio s Kristom. Krist nije uskrsnuo kao heroj, nego već na križu očituje sinovsku ljubav prema Ocu, a to već uključuje čovjeka. Već je Sveti Atanazije naglasio da se sve što se događa između Boga i njegova Sina Isusa Krista tiče čovjeka, a djelovanje Duha Svetoga upravo je to suradničko uključivanje. Dakle, uskrsnućem s Kristom događa se „preseljenje“ iz ovog stvorenja u kraljevstvo Boga Oca, njegova Sina i Duha Svetoga. A prebivalište je tijelo umrlog i uskrslog Krista.
Gdje se vidi da smo doista uskrsnuli s Kristom, jer „Jer svukoste staroga čovjeka s njegovim djelima i obukoste novoga, koji se obnavlja za spoznanje po slici svoga Stvoritelja!“ (Kol 3,9-10)? U činjenici da čovjek Adamovog potomstva više ne postoji. Očituje se dakle novost života, koja je Krist, dok je sve zemaljsko umrlo. Sve strasti, sebične želje i sve idolopoklonske navezanosti su umrle. Upravo naše čovještvo sada očituje čovještvo koje je živio Sin Boga Oca. Već smo nekoliko puta objasnili da u Otkrivenju odjeća očituje osobu koja je nosi. Ako smo dakle uskrsnuli, onda se to vidi u činjenici da se ne pretvaramo da vjerujemo – to jest, ne skrivamo se iza izjava i običaja religije – već imamo Kristov um i mislimo s Njim, u skladu s ljubavlju koju On živi s Ocem i koju Duh Sveti izlijeva u naša srca.
Stvarnost uskrsnuća leži upravo u činjenici da ne moramo lagati da bismo se pokazali nečim što nismo: „Ne varajte jedni druge!“ (Kol 3,9a). Odjeća koja je Krist otkriva tko smo, od kojeg života živimo, čime se hranimo i kamo je usmjerena naša pažnja i djelovanje našeg uma. Tako Pavao izražava sigurnost stvarnog uskrsnuća: biti cijelom osobom usmjereni prema kraljevstvu Očevu, gdje Krist sjedi Njemu s desna.
Stvoreni smo u Kristu, koji je od početka usmjeren k Ocu. Ali sada u Kristu imamo pristup Svetinji (usp. Heb 10,19-20), a sve što je Njegovo, i naše je. Sam Krist je naime došao da nas odvede tamo gdje je On (usp. Iv 14,3). Time smo također oslobođeni napasti da zamišljamo viši, savršeniji, idealniji svijet koji nas čeka na kraju kao nagrada jer smo se pridržavali religioznih zahtjeva. Naime, velika je razlika između stvarnosti kojoj se nadam, koju očekujem i zamišljam i te stvarnosti ako sam je već vidio i stoga je poznajem iz iskustva (usp. Rim 8,24).
Izvanredna je stvarnost da ono što se naziva „gore“, gdje Krist prebiva u ljubavi s Ocem, jest kraljevstvo besplatne ljubavi (agapē), zajedništvo života kao zoē.
Pavao zatim izričito kaže da je Krist naš život. Stoga nema smisla filozofirati o onom „gore“ i o Kristu, jer je On naš život. A Krist, kao naš život znači usmjerenost, stalno okretanje Ocu i razmišljanje, prosuđivanje i shvaćanje svega počevši od Krista, po Kristu i u Kristu. Život je dakle potpuno osobna stvarnost. Ne radi se o nekakvoj energiji, nego o Osobi koja proizlazi iz zajedništva. Štoviše, Osoba je život koji je zajedništvo. Naš život, koji je Krist, nije život koji proizlazi iz naše ljudske naravi, nije od ovog stvorenja, već je život koji je otkupljenje. Pristup tom životu dan nam je po smrti s Kristom i uskrsnuću s Njim. To znači da nas je Otac preporodio u svom Sinu, Isusu Kristu. Dakle, takav život pripada novom stvorenju. Naime, biti sin znači živjeti život Sina i biti uistinu novi stvor. „Dakle, je li tko u Kristu, nov je stvor. Staro uminu, novo, gle, nasta!“ (2 Kor 5,17). Naš život je Kristova osoba. To je sudioništvo u životu kao zōē, što je zajedništvo Božjih osoba i po djelovanju Duha Svetoga daruje se čovječanstvu u Isusu Kristu.
Tako je čudno da se na početku govora o sinodalnosti odmah pokazalo da određeni način življenja Crkve uopće ne zna što je to zajedništvo. Pa ipak, zajedništvo je bît i značenje Crkve kao tijela mrtvog i uskrslog Krista. To znači živjeti kao uskrsli u ovom stvorenju i u ovoj povijesti obilježenoj grijehom i smrću. Crkva nas naime okuplja u Kristu i u Njemu skriva sve one koji su prihvatili umrijeti s Kristom. Biti skriven u Kristu znači biti imun na sve što bi napasnik mogao upotrijebiti od ove zemlje i od ove povijesti da u nama oživi starog čovjeka koji je bio razapet s Kristom.
Krist živi čovještvo na Jaganjčev način. Skriveni smo u Jaganjcu ubijenom i pobjedonosnom na prijestolju s Ocem. Jaganjčev način je život odozgo i ono što je odozgo. U ovom svijetu nije moguće sakriti Jaganjčev život, jer je radikalno drugačiji od načina življenja ovoga svijeta, kao što je radikalno drugačiji i njegov način razmišljanja, htijenja, osjećanja i – prije svega – djelovanja.
Međutim, povijest Crkve vrlo jasno pokazuje da se iza religioznog naslova može očitovati držanje koje pripada zemaljskim stvarima i nema nikakve veze s onim što je gore, s onim što je Jaganjčevo, odnosno s onim što pripada Kristu, našem životu. Koliko je svijet unišao u određeni način postojanja Crkve!
Pa ipak, tako je lako zapitati se koji život živimo. Ako ne znamo sami na to odgovoriti, drugi nam pokazuju kakvi smo. Jaganjac se vrlo brzo prepoznaje. Pavao danas vrlo jasno daje do znanja da je beskorisno imati visoke vrijednosti i toliko se naprezati ako živimo život starog čovjeka. U tom slučaju nikada nećemo moći očitovati život kao zōē, Kristovu osobu, jer živimo mrtvog čovjeka. Naime, koliko ljudi danas doživi smrt tamo gdje bi željeli pronaći život kao zōē, i zbog toga napuštaju određene institucije, strukture i mnoge aktivnosti te se udaljavaju od Crkve. A istovremeno, kolika nas zabrinutost i uznemirenost obuzimaju kada pokušavamo poboljšati stanje koje izbija i urušava se.
Međutim, tko živi život koji je Krist, usmjeren je prema Jaganjčevom prijestolju, što znači da živi svakodnevni život ovdje na zemlji kao predokus ispunjenja. Živjeti život koji je Krist znači biti okrenut Ocu razmišljajući o stvarima koje svakodnevno susrećemo u svom zemaljskom životu. Život je naše okretanje Ocu u Kristu, a taj život je svjetlo koje obasjava naše postojanje, našu prisutnost u ovom svijetu, na ovoj zemlji. Stoga je sve što kršćanin čini osvijetljeno na takav način da onaj koji istinski traži život otkriva Očevu ljubav (usp. Mt 5,16). I zbog toga je očito da ćemo se, kada se sve ispuni u Kristu i On se pojavi u slavi, i mi pojaviti kao punina ljubavi Boga Oca u našem čovještvu – istom čovještvu koje je živio mrtvi i uskrsli Krist u ovoj povijesti. A kada se ljubav ispuni u svom potpunom ostvarenju, kako kaže Florenskij, očituje se ljepota. Put ljepote je dakle očitovanje ostvarenog zajedništva i predokus ispunjenja.
SJEMENA je rubrika Centra Aletti dostupna svake srijede.
Svakog tjedna, osim nedjeljne propovijedi u audio obliku (na talijanskom), bit će dostupno na web stranici LIPA produbljivanje nedjeljnih ili blagdanskih čitanja euharistijske liturgije.
“Jeśliście więc razem z Chrystusem powstali z martwych, szukajcie tego, co w górze, gdzie przebywa Chrystus zasiadając po prawicy Boga” (Kol 3,1).
Słowa użyte przez Pawła są nieco złożone, co można od razu dostrzec, patrząc na tekst grecki. „Jeśli daliście się wskrzesić wraz z Chrystusem” natychmiast podkreśla również odpowiedzialność ochrzczonego za wydarzenie zmartwychwstania wraz z Chrystusem.
Następnie, w odniesieniu do tego samego czynu, podkreśla się, że jesteśmy wskrzeszeni wraz z Chrystusem przez Ojca. Chrystus nie zmartwychwstał jako bohater, ale już podczas ukrzyżowania objawił relacyjną miłość do Ojca jako Syn, i to obejmuje już człowieka. Już św. Atanazy podkreśla, że wszystko, co dzieje się między Bogiem a Jego Synem Jezusem Chrystusem, dotyczy człowieka, a działanie Ducha Świętego polega właśnie na tym uczestniczącym zaangażowaniu.
Tak więc wraz z byciem wskrzeszonymi z Chrystusem następuje swego rodzaju „przeprowadzka” z tego stworzenia do królestwa Boga Ojca, Jego Syna i Ducha Świętego. A mieszkaniem jest ciało Chrystusa, który umarł i zmartwychwstał.
Gdzie widać, że naprawdę zmartwychwstaliśmy wraz z Chrystusem, „boście zwlekli z siebie dawnego człowieka z jego uczynkami, a przyoblekli nowego, który wciąż się odnawia ku głębszemu poznaniu [Boga], według obrazu Tego, który go stworzył” (Kol 3,9-10)? W tym, że człowiek z rodu Adama przeminął, nie ma go już. I tak objawia się nowość życia, którym jest Chrystus, podczas gdy wszystko, co ziemskie, umarło. Wszystkie namiętności, egoistyczne pragnienia i wszystkie bałwochwalcze obsesje umarły.
Teraz właśnie nasze człowieczeństwo ukazuje człowieczeństwo przeżywane przez Syna Boga Ojca. W Apokalipsie szata, jak już wielokrotnie wyjaśnialiśmy, jest wyrazem osoby, która ją nosi. Jeśli więc zostaliśmy wskrzeszeni, widać to po tym, że nie udajemy wierzących, to znaczy nie ukrywamy się za deklaracjami i zwyczajami religijnymi, ale nasz umysł jest umysłem Chrystusa i myślimy wraz z Nim, zgodnie z miłością, którą On żyje z Ojcem i którą Duch Święty wlewa w nasze serca.
Rzeczywista prawda zmartwychwstania polega na tym, że nie ma potrzeby kłamać, aby pokazać się jako ktoś, kim nie jesteśmy: „Nie okłamujcie się nawzajem” (Kol 3,9a). Ale szata, którą jest Chrystus, ujawni, kim jesteśmy, jakim życiem żyjemy, czym się żywimy i gdzie skupia się nasza uwaga i działalność naszego umysłu. W ten sposób Paweł wyraża pewność objawienia prawdziwego zmartwychwstania: całą osobą być skierowanym ku królestwu Ojca, gdzie Chrystus zasiada po Jego prawicy.
Jesteśmy stworzeni w Chrystusie, który od początku zwracał się ku Ojcu. Ale teraz w Chrystusie mamy dostęp do tego sanktuarium (por. Hbr 10,19-20) i wszystko, co jest Jego, jest nasze. Chrystus sam bowiem przyszedł, aby nas zaprowadzić tam, gdzie On jest (por. J 14,3). Dzięki temu jesteśmy również uwolnieni od pokusy wyobrażania sobie wyższej, doskonalszej, bardziej idealnej sfery, która czeka nas na końcu jako nagroda za to, że spełniliśmy wymagania religijne. Istnieje bowiem zasadnicza różnica między tym, czy mam nadzieję, oczekuję i wyobrażam sobie jakąś rzeczywistość, a tym, czy już widziałem tę rzeczywistość i dlatego znam ją z doświadczenia (por. Rz 8,24).
I teraz, niezwykłą rzeczywistością jest to, że to co jest określone jako „tam w górze”, gdzie Chrystus przebywa w miłości z Ojcem, jest królestwem agape, komunią zōē.
Następnie Paweł wyjaśnia, że Chrystus jest naszym życiem. Nie ma więc sensu filozofować na temat tego „tam w górze” i Chrystusa, ponieważ On jest naszym życiem. Chrystus jako nasze życie jest orientacją, nieustannym zwracaniem się do Ojca oraz myśleniem, rozważaniem i rozumieniem wszystkiego, zaczynając od Chrystusa, poprzez Chrystusa i w Chrystusie. Życie jest zatem rzeczywistością całkowicie osobistą. Nie chodzi tu o jakąś energię, ale o Osobę, która wyłania się z komunii.
Co więcej, Osoba jest życiem, które jest komunią. Nasze życie, którym jest Chrystus, nie pochodzi z naszej ludzkiej natury, nie jest częścią tego stworzenia, ale jest życiem, które jest odkupieniem. Dostęp do tego życia otrzymujemy poprzez śmierć z Chrystusem i zmartwychwstanie z Nim. Oznacza to odrodzenie się przez Ojca w Jego Synu, Chrystusie Jezusie. Takie życie należy zatem do nowego stworzenia. Bycie synem oznacza bowiem życie życiem Syna, oznacza bycie prawdziwie nowym stworzeniem. „Jeżeli więc ktoś pozostaje w Chrystusie, jest nowym stworzeniem. To, co dawne, minęło, a oto stało się nowe” (2 Kor 5,17). Nasze życie jest osobą Chrystusa. Jest to udział w życiu zōē, które jest wspólnotą osób boskich, a które dzięki działaniu Ducha Świętego staje się udziałem ludzkości w Chrystusie Jezusie.
To dziwne, że kiedy zaczęliśmy rozmawiać o synodalności, od razu okazało się, że pewien sposób życia Kościoła nie wie, czym jest komunia. A przecież komunia jest właśnie istotą i jednocześnie sensem Kościoła jako ciała Chrystusa, który umarł i zmartwychwstał.
Oznacza to życie jako zmartwychwstali w tym stworzeniu i w tej historii naznaczonej grzechem i śmiercią. Kościół bowiem gromadzi nas w Chrystusie, ukrywa w Nim wszystkich, którzy przyjęli śmierć z Chrystusem. Bycie ukrytym w Chrystusie oznacza bycie odpornym na wszystko, co kusiciel mógłby wykorzystać z tej ziemi i tej historii, aby ożywić w nas stare “ja”, które zostało ukrzyżowane wraz z Chrystusem.
Jednak historia Kościoła pokazuje bardzo wyraźnie, że łatwo jest pod pozorem religijności manifestować postawę, która należy raczej do sfery doczesnej i nie ma nic wspólnego z tym, co niebiańskie, z tym, co należy do Baranka, czyli Chrystusa, naszego życia. Jakże wiele świata wkradło się do pewnego sposobu bycia Kościołem!
A tak naprawdę łatwo jest zadać sobie pytanie, jakie życie prowadzimy. I jeśli sami nie potrafimy na nie odpowiedzieć, to inni pokazują nam, jacy jesteśmy. Baranek daje się rozpoznać bardzo szybko. Paweł jasno stwierdza, że nie ma sensu wyznawać wysokich wartości i podejmować ogromnych wysiłków, jeśli nasze życie jest życiem starego człowieka. W takim przypadku nigdy nie będziemy w stanie objawić zōē, osoby Chrystusa, ponieważ żyjemy życiem człowieka już umarłego.
W rzeczywistości, jak wielu ludzi dzisiaj doświadcza śmierci tam, gdzie chcieliby znaleźć zōē, i dlatego porzucają pewne instytucje, pewne struktury i wiele dzieł, oddalając się od Kościoła. A jednocześnie, ileż to troski i niepokoju pojawia się w nas, aby poprawić sytuację, która eksploduje i upada.
Ale ten, kto żyje życiem Chrystusa, jest zorientowany na tron Baranka, co oznacza życie codziennym życiem tutaj, na ziemi, jako zapowiedź spełnienia. Życie Chrystusem oznacza życie zwrócone ku Ojcu, kontemplowanie rzeczy, które spotykamy każdego dnia w naszym życiu na tej ziemi. Życie jest naszym zwróceniem się w Chrystusie do Ojca, a właśnie to życie jest światłem, które oświeca naszą egzystencję, naszą obecność na tym świecie, na tej ziemi. Dlatego wszystko, co czyni chrześcijanin, zostaje oświecone w taki sposób, że ten, kto naprawdę szuka życia, odkrywa miłość Ojca (por. Mt 5,16).
I dlatego jest oczywiste, że kiedy wszystko zostanie dokonane w Chrystusie i On pojawi się w chwale, my również pojawimy się jako pełnia miłości Boga Ojca w naszym własnym człowieczeństwie, tym człowieczeństwie, które przeżyło w tej historii Chrystusa umarłego i zmartwychwstałego.
A kiedy miłość osiąga pełnię realizacji, jak mówi Florenski, objawia się piękno. Droga piękna jest zatem przejawem urzeczywistnionej komunii i zapowiedzią spełnienia.
ZIARNA są rubryką Centro Aletti udostępnianą w każdą środę.
Każdego tygodnia, oprócz homilii niedzielnej w formie audio, na stronie LIPA będzie do dyspozycji pogłębienie czytań liturgicznych z eucharystii niedzielnej bądź świątecznej
