[SEMI] XXIX DOMENICA DEL TEMPO ORDINARIO (ANNO A) 2

ITALIANO

Anche oggi il Vangelo ci narra un tentativo astuto dei farisei, che si radunano per vedere come cogliere in fallo Cristo nei suoi discorsi. Ma egli, semplicemente sentendo gli elogi che gli rivolgono, già vede come questi stessi elogi rivelano la verità di coloro dai quali provengono. “Maestro, sappiamo che sei veritiero e insegni la via di Dio secondo verità” (Mt 22,16). Come sono falsi! In realtà, ciò che i farisei non potevano sopportare non era che Lui insegnasse la via di Dio, ma che Lui fosse “la via, la verità e la vita” (Gv 14,6), perché Figlio di Dio.

La differenza è abissale. I farisei insegnano la via, mentre Cristo è la via, anzi, Lui è la via nuova e vivente, come leggiamo nella Lettera agli Ebrei 10,20. Poi continuano: “Tu non hai soggezione di alcuno, perché non guardi in faccia a nessuno” (Mt 22,16). I farisei vogliono elogiare Cristo per il modo in cui Egli si pone di fronte a loro, ma non ammettono che davanti a loro c’è il buon pastore che dà la vita per le sue pecore (cf Gv 10,11.15) e l’agnello muto, che si consegna proprio nelle loro mani e in quelle dei capi religiosi (cf Is 53,7).

La domanda che i farisei pongono a Cristo riguarda la politica e la relazione del popolo verso gli occupatori, cioè i romani: “È lecito, o no, pagare il tributo a Cesare?” (Mt 22,17). Cristo reagisce esattamente secondo quel modo di fare che i farisei hanno appena elogiato: “Ipocriti, perché volete mettermi alla prova?” (Mt 22,18). Cristo manifesta apertamente che Egli conosce i segreti dei cuori (cf Mc 2,8; cf Gv 2,25) e dichiara esplicitamente qual è lo scopo della loro venuta. E poi continua: “Mostratemi la moneta del tributo” (Mt 22,19). Quando vede la moneta che gli presentano, chiede: “Questa immagine e l’iscrizione di chi sono?” (Mt 22,20). Essi rispondono subito: “Di Cesare”, ma Cristo li sorprende molto con una risposta che è praticamente un ordine: “Rendete dunque a Cesare quello che è di Cesare e a Dio quello che è di Dio” (Mt 22,21).

Certamente i farisei rimangono delusi da tali parole: speravano, infatti, che Cristo rispondesse che bisognava pagare le tasse ai romani, e avesse così il popolo contro. Se, al contrario, avesse detto che non si dovevano pagare i tributi, lo avrebbero subito consegnato agli erodiani e sarebbe stato arrestato in quanto ribelle verso l’autorità romana. Ma è anche probabile che i farisei, approfittando della popolarità crescente che Cristo riscuoteva, volessero farlo cadere nella trappola del messianismo nazionalista, che attirava il popolo verso un’opposizione sempre più esplicita verso i romani. Proprio la questione delle tasse sarebbe stata un’ottima occasione per favorire questo fraintendimento.

Cristo, però, li mette in difficoltà, già attraverso il verbo che usa. I farisei chiedono se sia lecito o no dare il tributo a Cesare. Cristo, invece, risponde facendo riferimento all’immagine e all’iscrizione presenti sulle monete e usa il verbo restituire: rendere a Cesare quello che è suo e a Dio quello che è di Dio. Quindi, secondo loro si tratta di dare; secondo Cristo, invece, di restituire. I farisei usano il verbo didōmi (dare, offrire o anche regalare), mentre Cristo usa apodidōmi, che vuol dire restituire, rendere, dare indietro. Dunque, c’è una bella differenza. La moneta viene da Cesare. Infatti, porta la sua immagine e, dunque, torna a lui. Ma l’uomo, quale immagine porta impressa su di sé? Quella di Dio. Dunque, l’uomo torni a Dio, di cui è l’immagine.

Ora, se l’uomo lavorasse e faticasse per guadagnare e poi dovesse dare il suo guadagno a Cesare, sarebbe grave, perché il frutto del suo lavoro andrebbe a qualcuno che non sarebbe in grado di salvare l’uomo attraverso il suo lavoro. In questo caso, l’offerta avrebbe senso solo se fosse amore, solo se si offrisse il pagamento della tassa come un’espressione d’amore. Ma i farisei non pensano affatto questo. Con il verbo che usano, loro dicono che dare è un dovere, che di fatto coincide con una perdita. Ma avvolgendo nell’amore il gesto di pagare, anche i tributi diventerebbero una cosa che è partecipe dell’amore e, dunque, potrebbe far parte del cammino della salvezza. Ciò che è offerto e regalato è l’espressione dell’amore che dona.

Ma l’uomo viene da Dio ed è creato ad immagine e somiglianza di Dio: dunque, si compie al modo della somiglianza se la sua vita è una consegna, un offrirsi alla volontà di Dio Padre, che è il disegno d’amore. Infatti, in questo si realizza la nostra identità di figli, proprio partecipando al suo Figlio unigenito: “In lui ci ha scelti prima della creazione del mondo per essere santi e immacolati di fronte a lui nella carità, predestinandoci a essere per lui figli adottivi mediante Gesù Cristo, secondo il disegno d’amore [a nostro favore] della sua volontà” (Ef 1,4-5). Il Figlio, infatti, risponde al dono dell’amore del Padre ridonandosi nelle mani della volontà del Padre, che è amore (cf Mt 26,42), perché Dio è amore.

Quando gli esattori chiedono a Pietro se il suo maestro paga la tassa per il tempio (cf Mt 17,24ss), Pietro risponde subito di sì. Ma poi, in casa, Cristo comincia a fargli capire. Infatti, nonostante tutto quello che Cristo ha detto, anche a lui direttamente (cf Mt 16,21-23), e benché Pietro sia stato presente alla trasfigurazione (cf Mt 17,1-9), in lui rimane ancora una mentalità vecchia e solo umana, una mentalità tipica di quella religione che Pietro cerca di praticare. Non riesce ancora a vedere la novità che la persona di Cristo porta per tutta l’umanità, dal momento che la vive da Figlio di Dio. Pietro non vive ancora la zōē; Cristo rimane ancora esterno a lui. Pertanto, è impossibile che possa capire che Cristo, proprio con il suo corpo, è il vero tempio (cf Gv 2,21), l’unico luogo dove Dio dimora, anzi, dove dimora la pienezza di Dio in modo visibile e palpabile (cf Col 2,9).

Perciò, Cristo cerca di illuminare Pietro proprio prendendo come esempio i re di questo mondo ─ che già nell’Antico Testamento erano posti in contrasto con il Re del cielo ─, facendogli vedere che essi riscuotono le tasse dagli stranieri e non dai figli: quindi, i figli sono liberi. Poi, per non scandalizzare gli esattori, Cristo dice a Pietro di andare a pescare. Nella bocca del primo pesce che tirerà fuori dall’acqua, troverà una moneta d’argento: con questa pagherà la tassa per tutti e due, cioè per lui e per Cristo (cf Mt 17,24-27).

I figli sono liberi. Infatti, Pietro, che è pescatore, pesca. E il pesce che ha preso può mangiarlo con gli altri, oppure venderlo o donarlo. Ma con quel pesce trova anche ciò che gli serve per pagare la tassa per il tempio. Solo dopo la pasqua, Pietro capirà che il tempio è Cristo. I primi cristiani leggeranno nella parola greca ichtys (pesce) l’acrostico Iēsous Christos Teou Yios Sōtēr ─ Gesù Cristo, Figlio di Dio, Salvatore. In questo pesce, che è Cristo, il Padre ci ha dato ciò di cui abbiamo bisogno, proprio perché ci libera dalla religione: “Cristo ci ha liberati per la libertà! State dunque saldi e non lasciatevi imporre di nuovo il giogo della schiavitù” (Gal 5,1). Se dunque torniamo al modo di vivere secondo la religione, non abbiamo più nulla a che fare con Cristo (cf Gal 5,4). Infatti, “egli, che non ha risparmiato il proprio Figlio, ma lo ha consegnato per tutti noi, non ci donerà forse ogni cosa insieme a lui?” (Rm 8,32).

Perciò non siamo noi che stiamo dando qualcosa a Dio, ma è Dio che “ci ha amati per primo” (1Gv 4,19) e “ha mandato il suo Figlio come vittima di espiazione per i nostri peccati” (1Gv 4,10). Se Cristo ci chiedesse qualcosa per sé stesso, non sarebbe che un idolo, prodotto dalla nostra mente e dalla nostra immaginazione, per il quale abbiamo dovuto offrire qualcosa, esattamente come gli israeliti per il vitello d’oro (cf Es 32,2-4).

Cristo, dunque, sta dicendo ai farisei che il loro modo di pensare secondo la religione non permette loro di conoscere Dio, perché si trovano sempre fuori di Dio.

 

“Colui che è convinto, o pensa in sé stesso, o che insegna, che è possibile che l’amore di Dio sia raffigurato… tramite l’imposizione di regole, o tramite cose simili a queste… costui non sa neppure quel che dice. Infatti, non è per una regola o un comandamento che imponga l’amore, che è possibile amare Dio; perché dalla regola viene il timore, non l’amore”

(Isacco il Siro, II Collezione, 18,2).

 

Pertanto, credono di doversi conquistare la sua benevolenza rimanendo sempre all’esterno di Dio, invece di affidarsi accogliendo Cristo per trovarsi ricolmi della pienezza di Dio. Conoscendo infatti l’amore di Cristo (cf Ef 3,19), niente può più separarci da lui (cf Rm 8,38-39). Perciò, possiamo vivere nella storia, con le sue strutture politiche e sociali, come sale, lievito e luce (cf Mt 5,13-14; cf Mt 13,33).

 

SEMI è la rubrica del Centro Aletti disponibile ogni mercoledì.
Ogni settimana, oltre all’omelia della domenica in formato audio, sarà disponibile sul sito LIPA un approfondimento delle letture della liturgia eucaristica domenicale o festiva.


 

ENGLISH

Today, too, the Gospel recounts a cunning attempt by the Pharisees, who gather to see how they might trap Christ in his words. But he, simply by hearing the praise they direct at him, already sees how this very praise reveals the truth about those from whom it comes. “Teacher, we know that you are a truthful man and that you teach the way of God in accordance with the truth” (Mt 22:16). How false they are! In reality, what the Pharisees could not bear was not that He taught the way of God, but that He was “the way, and the truth and the life” (Jn 14:6), because He is the Son of God.

The difference is vast. The Pharisees teach the way, whilst Christ is the way; indeed, He is the new and living way, as we read in the Letter to the Hebrews 10:20. They then continue: “You are not concerned with anyone’s opinion, for you do not regard a person’s status” (Mt 22:16). The Pharisees wish to praise Christ for the way He stands before them, but they do not acknowledge that before them stands the Good Shepherd who lays down His life for His sheep (cf. John 10:11, 15) and the silent Lamb, who gives Himself up into their very hands and into those of the religious leaders (cf. Isaiah 53:7).

The question the Pharisees put to Christ concerns politics and the people’s relationship with the occupiers, namely the Romans: “Is it lawful to pay the census tax to Caesar or not?” (Mt 22:17). Christ responds precisely in the manner the Pharisees have just praised: “Why are you testing me, you hypocrites?” (Mt 22:18). Christ openly reveals that He knows the secrets of the heart (cf. Mk 2:8; cf. Jn 2:25) and explicitly states the purpose of their visit. He then continues: “Show me the coin that pays the census tax” (Mt 22:19). When he sees the coin they present to him, he asks: “Whose image is this and whose inscription?” (Mt 22:20). They reply immediately: “Caesar’s”, but Christ takes them completely by surprise with an answer that is practically a command: “Then repay to Caesar what belongs to Caesar and to God what belongs to God” (Mt 22:21).

The Pharisees were certainly disappointed by these words: they had hoped, in fact, that Christ would reply that taxes should be paid to the Romans, thereby turning the people against him. If, on the other hand, he had said that taxes should not be paid, they would have immediately handed him over to the Herodians and he would have been arrested as a rebel against Roman authority. But it is also likely that the Pharisees, taking advantage of Christ’s growing popularity, wanted to lure him into the trap of nationalist messianism, which was drawing the people towards an increasingly explicit opposition to the Romans. The very issue of taxes would have been an excellent opportunity to foster this misunderstanding.

Christ, however, puts them on the spot, starting with the verb he uses. The Pharisees ask whether or not it is lawful to give tribute to Caesar. Christ, on the other hand, replies by referring to the image and inscription on the coins and uses the verb to return: to give back to Caesar what is his and to God what is God’s. So, according to them, it is a matter of giving; according to Christ, however, it is a matter of returning. The Pharisees use the verb didōmi (to give, to offer or even to bestow), whilst Christ uses apodidōmi, which means to return, to render, to give back. So, there is quite a difference. The coin comes from Caesar. Indeed, it bears his image and therefore returns to him. But what image is imprinted upon man? That of God. Therefore, let man return to God, of whom he is the image.

Now, if a man were to work and toil to earn a living and then had to give his earnings to Caesar, that would be a serious matter, because the fruit of his labour would go to someone who would not be able to save him through that labour. In this case, the offering would only make sense if it were an act of love, only if the payment of the tax were offered as an expression of love. But the Pharisees do not think this at all. With the verb they use, they say that giving is a duty, which in fact amounts to a loss. But by enveloping the act of payment in love, even taxes would become something that shares in love and, therefore, could form part of the path to salvation. What is offered and given is an expression of the love that gives.

Yet man comes from God and is created in the image and likeness of God: therefore, he fulfils his likeness to God if his life is a surrender, an offering of himself to the will of God the Father, which is the plan of love. Indeed, it is in this that our identity as children is realised, by sharing in his only-begotten Son: “As he chose us in him, before the foundation of the world, to be holy and without blemish before him. In love he destined us for adoption to himself through Jesus Christ, in accord with the favor of his will” (Eph 1:4–5). The Son, in fact, responds to the Father’s gift of love by giving himself anew into the hands of the Father’s will, which is love (cf. Mt 26:42), for God is love.

When the tax collectors ask Peter whether his teacher pays the temple tax (cf. Mt 17:24ff), Peter immediately replies in the affirmative. But then, at home, Christ begins to help him understand. Indeed, despite everything Christ had said, even directly to him (cf. Mt 16:21–23), and although Peter had been present at the Transfiguration (cf. Mt 17:1–9), an old and purely human mindset still persists within him—a mindset typical of the religion Peter seeks to practise. He is still unable to see the new reality that the person of Christ brings to all humanity, since he experiences him as the Son of God. Peter does not yet live zōē-life; Christ still remains external to him. Therefore, it is impossible for him to understand that Christ, precisely through his body, is the true temple (cf. Jn 2:21), the only place where God dwells—indeed, where the fullness of God dwells in a visible and tangible way (cf. Col 2:9).

Consequently, Christ seeks to enlighten Peter precisely by taking the kings of this world as an example — kings who, even in the Old Testament, were set in contrast to the King of heaven — showing him that they collect taxes from foreigners and not from their own children: therefore, the children are exempt. Then, so as not to cause offence to the tax collectors, Christ tells Peter to go fishing. In the mouth of the first fish he pulls out of the water, he will find a silver coin: with this he will pay the tax for both of them, that is, for himself and for Christ (cf. Mt 17:24–27).

Children are free. Indeed, Peter, who is a fisherman, goes fishing. And the fish he has caught, he may eat with the others, or sell it, or give it away. But with that fish he also finds what he needs to pay the temple tax. Only after Easter will Peter realise that the temple is Christ. The early Christians would read in the Greek word ichtys (fish) the acrostic Iēsous Christos Teou Yios Sōtēr ─ Jesus Christ, Son of God, Saviour. In this fish, which is Christ, the Father has given us what we need, precisely because he frees us from religion: “For freedom Christ set us free; so stand firm and do not submit again to the yoke of slavery” (Gal 5:1). If, therefore, we return to living according to religion, we no longer have anything to do with Christ (cf. Gal 5:4). Indeed, “He who did not spare his own Son but handed him over for us all, how will he not also give us everything else along with him?” (Rom 8:32).

Therefore, it is not we who are giving anything to God, but it is God who “first loved us” (1 John 4:19) and “sent his Son as expiation for our sins” (1 John 4:10). If Christ were to ask us for something for his own sake, he would be nothing but an idol, a product of our own minds and imaginations, to whom we would have had to offer something, just as the Israelites did for the golden calf (cf. Ex 32:2–4).

Christ, therefore, is telling the Pharisees that their religious way of thinking prevents them from knowing God, because they always remain outside of God.

 

“Anyone who is convinced, or thinks to themselves, or teaches, that it is possible for the love of God to be represented… through the imposition of rules, or through things similar to these… such a person does not even know what they are saying. For it is not through a rule or a commandment that imposes love that it is possible to love God; for from the rule comes fear, not love”

(Isaac the Syrian, Second Collection, 18:2).

 

Consequently, they believe they must earn his favour whilst remaining perpetually outside of God, instead of entrusting themselves to him by welcoming Christ, so that they might be filled with the fullness of God. For once we have come to know the love of Christ (cf. Eph 3:19), nothing can separate us from him (cf. Rom 8:38–39). Therefore, we can live in history, with its political and social structures, as salt, leaven and light (cf. Matt 5:13–14; cf. Matt 13:33).

 

SEEDS, the Aletti Centre’s column, is available every Wednesday.
Every week, in addition to the Sunday homily in audio format, an in-depth study of the readings from the Sunday or festive Eucharistic liturgy will be available on the LIPA website.


 

ESPAÑOL

También hoy el Evangelio nos narra un astuto intento de los fariseos, que se reúnen para ver cómo pueden pillar en falta a Cristo en sus discursos. Pero él, con solo escuchar los elogios que le dirigen, ya ve cómo esos mismos elogios revelan la verdad de aquellos de quienes proceden. «Maestro, sabemos que eres veraz y que enseñas el camino de Dios según la verdad» (Mt 22,16). ¡Qué falsos son! En realidad, lo que los fariseos no podían soportar no era que Él enseñara el camino de Dios, sino que Él fuera «el camino, la verdad y la vida» (Jn 14,6), por ser Hijo de Dios.

La diferencia es abismal. Los fariseos enseñan el camino, mientras que Cristo es el camino; es más, Él es el camino nuevo y vivo, como leemos en la Carta a los Hebreos 10,20. Luego continúan: «Tú no tienes temor de nadie, porque no haces acepción de personas» (Mt 22,16). Los fariseos quieren elogiar a Cristo por la forma en que se presenta ante ellos, pero no admiten que ante ellos está el buen pastor que da la vida por sus ovejas (cf. Jn 10,11.15) y el cordero mudo, que se entrega precisamente en sus manos y en las de los líderes religiosos (cf. Is 53,7).

La pregunta que los fariseos le plantean a Cristo se refiere a la política y a la relación del pueblo con los ocupantes, es decir, los romanos: «¿Es lícito o no pagar el tributo al César?» (Mt 22,17). Cristo reacciona exactamente según esa forma de actuar que los fariseos acaban de elogiar: «Hipócritas, ¿por qué queréis ponerme a prueba?» (Mt 22,18). Cristo manifiesta abiertamente que conoce los secretos de los corazones (cf. Mc 2,8; cf. Jn 2,25) y declara explícitamente cuál es el propósito de su venida. Y luego continúa: «Mostradme la moneda del tributo» (Mt 22,19). Al ver la moneda que le presentan, pregunta: «¿De quién son esta imagen y esta inscripción?» (Mt 22,20). Ellos responden de inmediato: «Del César», pero Cristo los sorprende mucho con una respuesta que es prácticamente una orden: «Dad, pues, al César lo que es del César y a Dios lo que es de Dios» (Mt 22,21).

Sin duda, los fariseos se sintieron decepcionados por esas palabras: esperaban, en efecto, que Cristo respondiera que había que pagar impuestos a los romanos y que, de ese modo, se ganara la enemistad del pueblo. Si, por el contrario, hubiera dicho que no había que pagar impuestos, lo habrían entregado inmediatamente a los herodianos y habría sido detenido por rebelarse contra la autoridad romana. Pero también es probable que los fariseos, aprovechando la creciente popularidad de la que gozaba Cristo, quisieran hacerle caer en la trampa del mesianismo nacionalista, que empujaba al pueblo hacia una oposición cada vez más explícita contra los romanos. Precisamente la cuestión de los impuestos habría sido una excelente ocasión para fomentar este malentendido.

Cristo, sin embargo, los pone en aprietos, ya solo por el verbo que utiliza. Los fariseos preguntan si es lícito o no pagar el tributo a César. Cristo, en cambio, responde haciendo referencia a la imagen y a la inscripción que figuran en las monedas y utiliza el verbo «devolver»: dar a César lo que es de César y a Dios lo que es de Dios. Así pues, según ellos se trata de «dar»; según Cristo, en cambio, de «devolver». Los fariseos utilizan el verbo didōmi (dar, ofrecer o incluso regalar), mientras que Cristo utiliza apodidōmi, que significa devolver, restituir, entregar de vuelta. Por lo tanto, hay una gran diferencia. La moneda proviene de César. De hecho, lleva su imagen y, por lo tanto, vuelve a él. Pero el hombre, ¿qué imagen lleva grabada en sí mismo? La de Dios. Por lo tanto, el hombre vuelva a Dios, de quien es imagen.

Ahora bien, si el hombre trabajara y se esforzara para ganar dinero y luego tuviera que entregar sus ganancias a César, sería grave, porque el fruto de su trabajo iría a parar a alguien que no sería capaz de salvar al hombre a través de su trabajo. En este caso, la ofrenda solo tendría sentido si fuera amor, solo si se ofreciera el pago del impuesto como una expresión de amor. Pero los fariseos no piensan eso en absoluto. Con el verbo que utilizan, dicen que dar es un deber, que de hecho coincide con una pérdida. Pero al envolver en amor el gesto de pagar, incluso los impuestos se convertirían en algo que participa del amor y, por lo tanto, podrían formar parte del camino de la salvación. Lo que se ofrece y se regala es la expresión del amor que da.

Pero el hombre procede de Dios y ha sido creado a imagen y semejanza de Dios: por lo tanto, se realiza a imagen de Dios si su vida es una entrega, un ofrecerse a la voluntad de Dios Padre, que es el designio de amor. De hecho, en esto se realiza nuestra identidad de hijos, precisamente al participar de su Hijo unigénito: «En él nos eligió antes de la creación del mundo para ser santos e inmaculados ante él en la caridad, predestinándonos a ser para él hijos adoptivos por medio de Jesucristo, según el designio de amor [a nuestro favor] de su voluntad» (Ef 1,4-5). El Hijo, en efecto, responde al don de amor del Padre entregándose de nuevo en manos de la voluntad del Padre, que es amor (cf. Mt 26,42), porque Dios es amor.

Cuando los recaudadores le preguntan a Pedro si su maestro paga el impuesto del templo (cf. Mt 17,24 y ss.), Pedro responde inmediatamente que sí. Pero luego, en casa, Cristo empieza a hacérselo comprender. De hecho, a pesar de todo lo que Cristo ha dicho, incluso directamente a él (cf. Mt 16,21-23), y aunque Pedro haya estado presente en la transfiguración (cf. Mt 17,1-9), en él persiste aún una mentalidad antigua y meramente humana, una mentalidad típica de esa religión que Pedro intenta practicar. Aún no es capaz de ver la novedad que la persona de Cristo trae a toda la humanidad, ya que la vive como Hijo de Dios. Pedro aún no vive la zōē; Cristo sigue estando fuera de él. Por lo tanto, le resulta imposible comprender que Cristo, precisamente con su cuerpo, es el verdadero templo (cf. Jn 2,21), el único lugar donde habita Dios; es más, donde habita la plenitud de Dios de manera visible y palpable (cf. Col 2,9).

Por eso, Cristo trata de iluminar a Pedro precisamente tomando como ejemplo a los reyes de este mundo —que ya en el Antiguo Testamento se contraponían al Rey del cielo—, haciéndole ver que estos cobran impuestos a los extranjeros y no a los hijos: por lo tanto, los hijos están exentos. Luego, para no escandalizar a los recaudadores, Cristo le dice a Pedro que vaya a pescar. En la boca del primer pez que saque del agua, encontrará una moneda de plata: con ella pagará el impuesto por los dos, es decir, por él y por Cristo (cf. Mt 17,24-27).

Los hijos son libres. De hecho, Pedro, que es pescador, pesca. Y el pescado que ha capturado puede comérselo con los demás, venderlo o regalarlo. Pero con ese pescado también encuentra lo que necesita para pagar el tributo del templo. Solo después de la Pascua, Pedro comprenderá que el templo es Cristo. Los primeros cristianos leerán en la palabra griega ichtys (pez) el acróstico Iēsous Christos Teou Yios Sōtēr —Jesús Cristo, Hijo de Dios, Salvador—. En este pez, que es Cristo, el Padre nos ha dado lo que necesitamos, precisamente porque nos libera de la religión: «¡Cristo nos ha liberado para que seamos libres! Permaneced, pues, firmes y no os dejéis volver a someter al yugo de la esclavitud» (Gálatas 5,1). Si, pues, volvemos a vivir según la religión, ya no tenemos nada que ver con Cristo (cf. Gálatas 5,4). De hecho, «él, que no escatimó a su propio Hijo, sino que lo entregó por todos nosotros, ¿no nos dará también todo lo demás junto con él?» (Rom 8,32).

Por eso no somos nosotros quienes le damos algo a Dios, sino que es Dios quien «nos amó primero» (1 Jn 4,19) y «envió a su Hijo como víctima expiatoria por nuestros pecados» (1 Jn 4,10). Si Cristo nos pidiera algo para sí mismo, no sería más que un ídolo, producto de nuestra mente y de nuestra imaginación, por el que tendríamos que ofrecer algo, exactamente igual que los israelitas con el becerro de oro (cf. Éx 32,2-4).

Cristo, pues, les está diciendo a los fariseos que su forma de pensar, basada en la religión, no les permite conocer a Dios, porque siempre se encuentran alejados de Él.

 

«Quien esté convencido, o piense para sí mismo, o enseñe, que es posible representar el amor de Dios… mediante la imposición de normas, o mediante cosas similares a estas… ese ni siquiera sabe lo que dice. De hecho, no es mediante una norma o un mandamiento que imponga el amor como es posible amar a Dios; porque de la norma surge el temor, no el amor»

(Isaac el Sirio, II Colección, 18,2).

 

Por lo tanto, creen que deben ganarse su benevolencia permaneciendo siempre al margen de Dios, en lugar de confiarse y acoger a Cristo para llenarse de la plenitud de Dios. De hecho, al conocer el amor de Cristo (cf. Ef 3,19), nada puede separarnos ya de él (cf. Rom 8,38-39). Por eso, podemos vivir en la historia, con sus estructuras políticas y sociales, como sal, levadura y luz (cf. Mt 5,13-14; cf. Mt 13,33).

 

SEMILLAS es una publicación del Centro Aletti disponible todos los miércoles.
Cada semana, además del audio de la homilía dominical, estará disponible en el sitio de LIPA un comentario a las lecturas de la Liturgia del Domingo, como así también a las lecturas de la semana.


 

SLOVENŠČINA

Tudi današnji evangelij nam govori o zvitem poskusu farizejev, ki se zberejo, da bi videli, kako Kristusa ujeti v besedi. A že, ko sliši pohvale, ki mu jih namenijo, vidi, kako prav te pohvale razkrivajo resnico o njih samih. »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot« (Mt 22,16). Kako so zlagani! To, česar farizeji niso mogli prenesti, v resnici ni bilo, da je učil Božjo pot, temveč, da je On sam »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6), ker je Božji Sin.

Razlika je ogromna. Farizeji učijo pot, Kristus pa je pot; še več, On je nova in živa pot, kakor beremo v Pismu Hebrejcem 10,20. Nato nadaljujejo: »se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo« (Mt 22,16). Farizeji hočejo pohvaliti Kristusa, da k njim pristopi na tak način, vendar nočejo priznati, da je pred njimi dobri pastir, ki da svoje življenje za ovce (prim. Jn 10,11.15), in jagnje, ki molči ter se izroča prav v njihove roke in v roke verskih voditeljev (prim. Iz 53,7).

Vprašanje, ki ga farizeji zastavijo Kristusu, zadeva politiko in odnos ljudstva do okupatorjev, torej Rimljanov: »Ali se sme cesarju dajati davek ali ne?« (Mt 22,17). Kristus se odzove v skladu z načinom ravnanja, ki so ga farizeji pravkar pohvalili: »Kaj me skušate, hinavci?« (Mt 22,18). Kristus odkrito pokaže, da pozna skrivnosti src (prim. Mr 2,8 in Jn 2,25), in jasno razkrije namen njihovega prihoda. Nato nadaljuje: »Pokažite mi davčni novec!« (Mt 22,19). Ko vidi novec, ki mu ga prinesejo, vpraša: »Čigava sta ta podoba in napis?« (Mt 22,20). Takoj odgovorijo: »Cesarjeva,« Kristus pa jih zelo preseneti z odgovorom, ki je pravzaprav zapoved: »Dajte [vrnite] torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Mt 22,21).

Farizeje so te besede gotovo razočarale. Upali so namreč, da bo Kristus odgovoril, da je treba plačevati davke Rimljanom, in si bo tako nakopal nasprotovanje ljudstva. Če pa bi rekel, da davkov ni treba plačevati, bi ga takoj izročili herodovcem in aretirali kot upornika proti rimski oblasti. Možno je tudi, da so farizeji želeli izkoristiti vse večjo Kristusovo priljubljenost in ga ujeti v past nacionalističnega mesijanstva, ki je ljudstvo vodilo v vse bolj odkrito nasprotovanje Rimljanom. Vprašanje davkov bi bilo odlična priložnost za spodbujanje takšnega napačnega razumevanja.

Kristus pa jih spravi v zadrego že z glagolom, ki ga uporabi. Farizeji sprašujejo, ali je dovoljeno cesarju dajati davek ali ne. Kristus pa odgovori s sklicevanjem na podobo in napis na kovancih ter uporabi glagol vrniti: cesarju vrniti, kar je njegovo, Bogu pa, kar je Božjega. Po njihovem gre torej za dajanje, po Kristusovem pa za vračanje. Farizeji uporabljajo glagol didōmi (dati, ponuditi ali celo podariti), Kristus pa uporablja apodidōmi, kar pomeni vrniti, povrniti, dati nazaj. Razlika je torej velika. Novec prihaja od cesarja. Na njem je namreč njegova podoba, zato se mora vrniti k njemu. Toda čigavo podobo ima vtisnjeno v sebi človek? Božjo. Zato naj se človek vrne k Bogu, čigar podoba je.

Če bi človek delal in se trudil zaslužiti, nato pa bi moral svoj zaslužek dati cesarju, bi bilo to hudo, saj bi sad njegovega dela pripadel nekomu, ki človeka s tem delom ne bi mogel odrešiti. V takšnem primeru bi imelo darovanje smisel samo, če bi bilo izraz ljubezni, če bi bilo plačilo davka dano kot izraz ljubezni. Toda farizeji na to sploh ne mislijo. Z glagolom, ki ga uporabijo, povejo, da je dajanje dolžnost, ki v resnici pomeni izgubo. Če pa bi dejanje plačevanja zaobjeli v ljubezen, bi tudi davki postali nekaj, kar je deležno ljubezni in bi zato lahko bilo del poti odrešenja. To, kar je darovano in podarjeno, je izraz ljubezni tistega, ki daje.

Človek pa prihaja od Boga in je ustvarjen po Božji podobi in podobnosti. Zato se njegova podobnost z Bogom uresničuje, ko njegovo življenje postane izročitev, ko se izroča volji Boga Očeta, ki je načrt ljubezni. Prav v tem se namreč uresničuje naša istovetnost Božjih otrok, in sicer tako, da smo deležni življenja njegovega edinorojenega Sina: »V njem nas je izvolil pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti in brezmadežni pred njegovim obličjem v ljubezni; vnaprej nas je določil, naj bomo zanj posinovljeni otroci po Jezusu Kristusu. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje [v naše dobro]« (Ef 1,4-5). Sin namreč na dar Očetove ljubezni odgovori tako, da se znova izroči v roke Očetove volje, ki je ljubezen (prim. Mt 26,42), kajti Bog je ljubezen.

Ko pobiralci davka Petra vprašajo, ali njegov učitelj plačuje tempeljski davek (prim. Mt 17,24sl.), Peter takoj odgovori, da ga. Ko pa nato prideta v hišo, mu Kristus pomaga razumeti. Kljub vsemu, kar je Kristus že povedal, tudi njemu neposredno (prim. Mt 16,21-23), in čeprav je bil Peter navzoč pri spremenjenju na gori (prim. Mt 17,1-9), v njem še vedno ostaja stara, zgolj človeška miselnost, značilna za religijo, ki jo skuša živeti. Še vedno ne more videti novosti, ki jo Kristusova oseba prinaša vsemu človeštvu, saj Kristus živi kot Božji Sin. Peter še ne živi zōē – življenja v polnosti; Kristus mu je še vedno nekaj zunanjega. Zato ne more razumeti, da je Kristus prav s svojim telesom resnični tempelj (prim. Jn 2,21), edini kraj, kjer prebiva Bog, še več, kjer na viden in otipljiv način prebiva vsa Božja polnost (prim. Kol 2,9).

Zato skuša Kristus Petra razsvetliti tako, da mu da za primer kralje tega sveta – ki so bili že v Stari zavezi postavljeni v nasprotje Kralju nebes – in mu pokaže, da pobirajo davke od tujcev, ne pa od svojih otrok. Otroci so torej svobodni. Da pa ne bi pohujšal pobiralcev davkov, Kristus Petru naroči, naj gre lovit ribe. V ustih prve ribe, ki jo bo potegnil iz vode, bo našel srebrnik. Z njim bo plačal davek za oba, zase in za Kristusa (prim. Mt 17,24-27).

Otroci so svobodni. Peter je ribič, zato lovi ribe. Ujeto ribo lahko poje skupaj z drugimi, jo proda ali podari. Toda v tej ribi najde tudi tisto, kar potrebuje za plačilo tempeljskega davka. Šele po veliki noči bo Peter razumel, da je tempelj Kristus. Prvi kristjani so v grški besedi ichtys (riba) prepoznali akrostih Iēsous Christos Theou Yios Sōtēr – Jezus Kristus, Božji Sin, Odrešenik. V tej ribi, ki je Kristus, nam je Oče dal vse, kar potrebujemo, ker nas osvobaja religije: »Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti« (Gal 5,1). Če se torej vrnemo k načinu življenja, ki temelji na religiji, nimamo več nič opraviti s Kristusom (prim. Gal 5,4). Saj vendar velja: »On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?« (Rim 8,32).

Zato nismo mi tisti, ki Bogu nekaj dajemo, temveč je Bog tisti, ki »nas je prvi vzljubil« (1 Jn 4,19) in »poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe« (1 Jn 4,10). Če bi Kristus od nas zahteval nekaj zase, bi bil zgolj malik, ki bi ga ustvarila naš razum in domišljija in za katerega bi morali nekaj žrtvovati, kakor so Izraelci darovali za zlato tele (prim. 2 Mz 32,2-4).

Kristus torej sporoča farizejem, da jim njihov način razmišljanja, ki temelji na religiji, ne omogoča spoznati Boga, saj se vedno nahajajo zunaj Boga.

 

»Kdor je prepričan ali v sebi misli oziroma uči, da je mogoče Božjo ljubezen upodobiti […] z nalaganjem pravil ali s podobnimi stvarmi […], ta sploh ne ve, kaj govori. Boga namreč ni mogoče ljubiti zaradi pravila ali zapovedi, ki bi ljubezen nalagala; kajti iz pravila izvira strah, ne pa ljubezen«

(Izak Sirski, Druga zbirka, 18,2).

 

Zato verjamejo, da si morajo Božjo naklonjenost pridobiti z lastnimi prizadevanji, pri tem pa ostajajo zunaj Boga, namesto da bi se mu zaupali in sprejeli Kristusa ter tako postali napolnjeni z Božjo polnostjo. Ko namreč spoznamo Kristusovo ljubezen (prim. Ef 3,19), nas nič več ne more ločiti od njega (prim. Rim 8,38-39). Zato lahko živimo sredi zgodovine, v njenih političnih in družbenih strukturah, kot sol, kvas in luč (prim. Mt 5,13-14 in Mt 13,33).

 

SEMENA je rubrika Centra Aletti, ki je na voljo vsako sredo.
Vsak teden je na spletni strani LIPE poleg nedeljske homilije v zvočni obliki (v italijanščini) na voljo tudi poglobitev Božje besede nedeljske ali praznične svete maše.


 

HRVATSKI

I današnje nam evanđelje govori o lukavom pokušaju farizeja koji se okupljaju kako bi vidjeli kako uhvatiti Krista u riječi. No on, kad čuje pohvale koje mu upućuju, već vidi kako upravo te pohvale otkrivaju istinu o njima samima. „Učitelju! Znamo da si istinit te po istini putu Božjem učiš“ (Mt 22, 16). Kako su lažni! Ono što farizeji nisu mogli podnijeti zapravo nije bilo to što je on učio Božjem putu, nego to što je On sam „Put i Istina i Život“ (Iv 14, 6), jer je Sin Božji.

Razlika je golema. Farizeji uče o putu, a Krist je put, štoviše, on je put nov i živ, ​​kako čitamo u Poslanici Hebrejima 10, 20. Zatim nastavljaju: „ne mariš tko je tko jer nisi pristran“ (Mt 22, 16). Farizeji žele pohvaliti Krista što im pristupa na takav način, ali ne žele priznati da je pred njima dobri pastir koji polaže svoj život za ovce (usp. Iv 10, 11.15) i jaganjac koji šuti te se predaje upravo u njihove ruke i u ruke vjerskih poglavara (usp. Iz 53, 7).

Pitanje koje farizeji postavljaju Kristu tiče se politike i odnosa naroda prema okupatorima, to jest Rimljanima: „je li dopušteno dati porez caru ili nije?“ (Mt 22, 17). Krist odgovara u skladu s načinom postupanja koji su farizeji upravo pohvalili: „Zašto me iskušavate, licemjeri?“ (Mt 22, 18). Krist otvoreno pokazuje da poznaje tajne srdaca (usp. Mk 2, 8; usp. Iv 2, 25) i jasno otkriva svrhu njihova dolaska. Zatim nastavlja: „Pokažite mi porezni novac!“ (Mt 22, 19). Kad ugleda novčić koji mu donose, upita: „Čija je ovo slika i natpis?“ (Mt 22, 20). Oni odmah odgovaraju: „Carev“, a Krist ih silno iznenađuje odgovorom koji je zapravo zapovijed: „Podajte [vratite] dakle caru carevo, a Bogu Božje“ (Mt 22, 21).

Farizeje su te riječi sigurno razočarale. Naime, nadali su se da će Krist odgovoriti kako porez treba plaćati Rimljanima te bi tako okrenuo narod protiv sebe. Kad bi pak rekao da porez ne treba plaćati, odmah bi ga predali herodovcima te bi bio uhićen kao pobunjenik protiv rimske vlasti. Moguće je također da su farizeji htjeli iskoristiti sve veću Kristovu popularnost i uloviti ga u zamku nacionalističkog mesijanizma, koji je narod vodio u sve otvorenije protivljenje Rimljanima. Pitanje poreza bilo bi izvrsna prilika za poticanje takva pogrešnog razumijevanja.

Krist ih pak dovodi u neugodnu situaciju već samim glagolom koji upotrebljava. Farizeji pitaju je li dopušteno caru dati porez ili ne. Krist pak odgovara pozivajući se na sliku i natpis na kovanicama te koristi glagol vratiti: caru vratiti ono što je njegovo, a Bogu ono što je Božje. Dakle, prema njima riječ je o davanju, a prema Kristu o vraćanju. Farizeji upotrebljavaju glagol didōmi (dati, ponuditi ili čak darovati), dok Krist upotrebljava apodidōmi, što znači vratiti, uzvratiti, dati natrag. Razlika je dakle velika. Novčić dolazi od cara. Na njemu je naime njegovu slika, stoga se mora vratiti njemu. No čiju sliku čovjek ima utisnutu u sebi? Božju. Zato se čovjek treba vratiti Bogu čija je slika.

Kada bi čovjek radio i trudio se zaraditi, a zatim svoju zaradu morao dati caru, to bi bilo strašno, jer bi plod njegova rada pripao nekome tko čovjeka tim radom ne bi mogao spasiti. U takvom bi slučaju davanje imalo smisla samo kad bi bilo ljubav, kad bi plaćanje poreza bilo dano kao izraz ljubavi. No farizeji o tome uopće ne misle. Glagolom koji upotrebljavaju poručuju da je davanje dužnost koja zapravo predstavlja gubitak. Međutim, kad bi porez plaćali iz ljubavi, i samo bi plaćanje poreza postalo sudjelovanjem u ljubavi te bi stoga moglo biti dio puta spasenja. Ono što je darovano i poklonjeno jest izraz ljubavi onoga tko dariva.

Čovjek pak dolazi od Boga i stvoren je na sliku Božju, Bogu sličan. Zato se njegova sličnost s Bogom ostvaruje kad njegov život postane predanje, kada se predaje volji Boga Oca, koja je naum ljubavi. Upravo se u tome ostvaruje naš identitet sinova Božjih, i to tako da sudjelujemo u životu jedinorođenog Sina: „U njemu nas sebi izabra prije postanka svijeta da budemo sveti i bez mane pred njim; u ljubavi nas predodredi za posinstvo, za sebe, po Isusu Kristu, dobrohotnošću svoje volje“ (Ef 1, 4-5). Sin, naime, na dar Očeve ljubavi odgovara tako što se ponovno predaje u ruke Očeve volje, koja je ljubav (usp. Mt 26, 42), jer Bog je ljubav.

Kada sakupljači poreza pitaju Petra plaća li njegov učitelj hramski porez (usp. Mt 17, 24sl.), Petar odmah odgovara da plaća. No kada potom dolazi u kuću, Krist mu pomaže shvatiti. Unatoč svemu što je Krist već rekao, pa i njemu izravno (usp. Mt 16, 21-23), i premda je Petar bio nazočan preobraženju na gori (usp. Mt 17,1-9), u njemu još uvijek ostaje stari, posve ljudski način razmišljanja, karakterističan za religiju koju nastoji živjeti. On još uvijek ne može vidjeti novost koju Kristova osoba donosi za cijelo čovječanstvo, budući da Krist živi kao Sin Božji. Petar još uvijek ne živi zōē – život u punini; Krist mu je još uvijek nešto izvanjsko. Zato ne može shvatiti da je Krist upravo svojim tijelom pravi hram (usp. Iv 2, 21), jedino mjesto gdje prebiva Bog, štoviše, gdje na vidljiv i opipljiv način prebiva Božja punina (usp. Kol 2, 9).

Stoga Krist nastoji prosvijetliti Petra tako da mu daje primjer kraljeva ovoga svijeta – koji su već u Starom zavjetu bili stavljeni u oprečnost Nebeskom Kralju – i pokazuje mu da oni ubiru poreze od stranaca, a ne od svojih sinova. Sinovi su dakle slobodni. No da ne bi sablaznio sakupljače poreza, Krist nalaže Petru da ode loviti ribe. U ustima prve ribe koju izvuče iz vode pronaći će srebrnjak. Njime će platiti porez za obojicu, za sebe i za Krista (usp. Mt 17, 24-27).

Sinovi su slobodni. Petar je ribar, zato lovi ribe. Uhvaćenu ribu može pojesti s drugima, prodati je ili darovati. No u toj ribi nalazi i ono što mu je potrebno za plaćanje hramskog poreza. Tek će nakon Uskrsa Petar shvatiti da je hram Krist. Prvi su kršćani u grčkoj riječi ichtys (riba) prepoznali akrostih Iēsous Christos Theou Yios Sōtēr – Isus Krist, Sin Božji, Spasitelj. U toj ribi, koja je Krist, Otac nam je dao sve što nam treba, jer nas oslobađa religije: „Za slobodu nas Krist oslobodi! Držite se dakle i ne dajte se ponovno u jaram ropstva!“ (Gal 5, 1). Ako se dakle vratimo načinu života koji se temelji na religiji, prekinut ćemo s Kristom (usp. Gal 5, 4). Ta ipak vrijedi: „on ni svojega Sina nije poštedio, nego ga je za sve nas predao! Kako nam onda s njime neće sve darovati?“ (Rim 8, 32).

Zato nismo mi ti koji Bogu nešto dajemo, nego je Bog taj koji „nas prije uzljubi“ (1 Iv 4, 19) i koji je „poslao Sina svoga kao pomirnicu za grijehe naše“ (1 Iv 4, 10). Kad bi Krist od nas tražio nešto za sebe bio bi samo idol kojeg su stvorili naš razum i mašta i za kojega bismo morali nešto žrtvovati, baš kao što su Izraelci darovali za zlatno tele (usp. Izl 32, 2-4).

Krist dakle kaže farizejima da im njihov način razmišljanja koji se temelji na religiji ne omogućuje upoznati Boga, budući da se uvijek nalaze izvan Boga.

 

„Tko je uvjeren ili u sebi misli odnosno uči da je Božju ljubav moguće prikazati […] nametanjem pravila ili sličnim stvarima […] taj uopće ne zna što govori. Boga se naime ne može ljubiti zbog pravila ili zapovijedi koja bi naređivala ljubav; jer iz pravila proizlazi strah, a ne ljubav“

(Izak Sirijac, Druga zbirka, 18, 2).

 

Stoga vjeruju da Božju naklonost moraju steći vlastitim naporima, pritom ostajući uvijek izvan Boga umjesto da se pouzdaju u njega i prihvate Krista te tako postanu ispunjeni Božjom puninom. Jer kad upoznamo Kristovu ljubav (usp. Ef 3, 19) ništa nas više ne može rastaviti od njega (usp. Rim 8, 38-39). Zato možemo živjeti usred povijesti, u njezinim političkim i društvenim strukturama, kao sol, kvasac i svjetlost (usp. Mt 5, 13-14; usp. Mt 13, 33).

 

SJEMENA je rubrika Centra Aletti dostupna svake srijede.
Svakog tjedna, osim nedjeljne propovijedi u audio obliku (na talijanskom), bit će dostupno na web stranici LIPA produbljivanje nedjeljnih ili blagdanskih čitanja euharistijske liturgije.


 

POLSKI

Także dzisiejsza Ewangelia opowiada nam o podstępnym działaniu faryzeuszów, którzy zbierają się, aby zastanowić się, jak przyłapać Chrystusa na błędzie w Jego wypowiedziach. On jednak już na podstawie samych pochwał, które Mu kierują, dostrzega, że właśnie te pochwały ujawniają prawdę o tych, od których pochodzą. „Nauczycielu, wiemy, że jesteś prawdomówny i drogi Bożej w prawdzie nauczasz” (Mt 22,16). Jakże są fałszywi! W rzeczywistości tym, czego faryzeusze nie mogli znieść, nie było to, że On nauczał drogi Bożej, lecz to, że sam był „drogą, prawdą i życiem” (J 14,6), ponieważ jest Synem Bożym.

Różnica jest ogromna. Faryzeusze nauczają drogi, natomiast Chrystus jest drogą. Co więcej, On jest nową i żywą drogą, jak czytamy w Liście do Hebrajczyków 10,20. Następnie mówią: „Na nikim Ci też nie zależy, bo nie oglądasz się na osobę ludzką” (Mt 22,16). Faryzeusze chcą pochwalić Chrystusa za sposób, w jaki staje wobec nich, ale nie przyznają, że stoi przed nimi Dobry Pasterz, który oddaje życie za swoje owce (por. J 10,11.15), oraz niemy Baranek, który sam wydaje się w ich ręce i w ręce przywódców religijnych (por. Iz 53,7).

Pytanie, które faryzeusze stawiają Chrystusowi, dotyczy polityki i stosunku narodu do okupantów, czyli Rzymian: „Czy wolno płacić podatek Cezarowi, czy nie?” (Mt 22,17). Chrystus reaguje dokładnie w taki sposób, który faryzeusze przed chwilą pochwalili: „Czemu Mnie wystawiacie na próbę, obłudnicy?” (Mt 22,18). Chrystus otwarcie pokazuje, że zna tajemnice ludzkich serc (por. Mk 2,8; por. J 2,25), i wyraźnie ujawnia cel ich przybycia. Następnie mówi: „Pokażcie Mi monetę podatkową” (Mt 22,19). Gdy widzi monetę, którą Mu podają, pyta: „Czyj jest ten obraz i napis?” (Mt 22,20). Odpowiadają natychmiast: „Cezara”. Chrystus jednak bardzo ich zaskakuje odpowiedzią, która jest właściwie poleceniem: „Oddajcie więc Cezarowi to, co należy do Cezara, a Bogu to, co należy do Boga” (Mt 22,21).

Z pewnością faryzeusze są rozczarowani tymi słowami. Mieli bowiem nadzieję, że Chrystus odpowie, iż należy płacić podatki Rzymianom, a w ten sposób nastawi przeciwko Niemu lud. Gdyby natomiast powiedział, że podatków nie należy płacić, natychmiast wydaliby Go w ręce zwolenników Heroda, a On zostałby aresztowany jako buntownik występujący przeciwko władzy rzymskiej. Jest jednak również prawdopodobne, że faryzeusze, wykorzystując rosnącą popularność Chrystusa, chcieli wciągnąć Go w pułapkę nacjonalistycznego mesjanizmu, który skłaniał lud do coraz bardziej otwartego sprzeciwu wobec Rzymian. Kwestia podatków stanowiła doskonałą okazję, aby podsycić to nieporozumienie.

Chrystus stawia ich jednak w trudnej sytuacji już poprzez czasownik, którego używa. Faryzeusze pytają, czy wolno dawać podatek Cezarowi, czy nie. Chrystus natomiast odpowiada, odwołując się do obrazu i napisu znajdujących się na monetach, i używa czasownika oznaczającego zwracanie: oddać Cezarowi to, co do niego należy, a Bogu to, co należy do Boga. A zatem według faryzeuszów chodzi o dawanie, natomiast według Chrystusa – o oddawanie. Faryzeusze używają czasownika didōmi (dać, ofiarować, a nawet podarować), Chrystus zaś używa czasownika apodidōmi, który oznacza zwrócić, oddać, dać z powrotem. Jest więc między nimi istotna różnica. Moneta pochodzi od Cezara. Nosi bowiem jego obraz, a zatem do niego powraca. Ale czyj obraz nosi na sobie człowiek? Obraz Boga. Człowiek powinien więc powrócić do Boga, którego jest obrazem.

Gdyby człowiek pracował i trudził się, aby zarobić na życie, a następnie musiał oddać swój zarobek Cezarowi, byłoby to czymś poważnym, ponieważ owoc jego pracy trafiałby do kogoś, kto nie jest w stanie zbawić człowieka poprzez jego pracę. W takim przypadku ofiara miałaby sens tylko wtedy, gdyby była wyrazem miłości, czyli gdyby zapłata podatku była wyrazem miłości. Faryzeusze jednak wcale tak nie myślą. Posługując się czasownikiem, którego używają, mówią, że dawanie jest obowiązkiem, który w praktyce oznacza stratę. Jeśli jednak akt płacenia zostanie przeniknięty miłością, wówczas również podatki staną się czymś, co uczestniczy w miłości, a zatem może być częścią drogi zbawienia. To, co zostaje ofiarowane i podarowane, jest wyrazem miłości, która daje siebie.

Człowiek jednak pochodzi od Boga i został stworzony na obraz i podobieństwo Boga. Dlatego urzeczywistnia swoje podobieństwo do Boga wtedy, gdy jego życie staje się oddaniem siebie, powierzeniem się woli Boga Ojca, która jest zamysłem miłości. W ten sposób realizuje się bowiem nasza tożsamość dzieci Bożych, właśnie poprzez uczestnictwo w życiu Jego Jednorodzonego Syna: „W Nim wybrał nas przed założeniem świata, abyśmy byli święci i nieskalani przed Jego obliczem w miłości. Z miłości przeznaczył nas dla siebie jako przybranych synów przez Jezusa Chrystusa, według zamysłu swej woli” (por. Ef 1,4–5). Syn odpowiada bowiem na dar miłości Ojca, oddając siebie w ręce woli Ojca, która jest miłością (por. Mt 26,42), ponieważ Bóg jest miłością.

Kiedy poborcy podatku pytają Piotra, czy jego Nauczyciel płaci podatek na świątynię (por. Mt 17,24 i nast.), Piotr natychmiast odpowiada, że tak. Później jednak, gdy znajduje się w domu, Chrystus zaczyna mu coś wyjaśniać. Mimo wszystko, co Chrystus powiedział, także bezpośrednio do niego (por. Mt 16,21–23), i pomimo tego, że Piotr był obecny podczas przemienienia (por. Mt 17,1–9), wciąż pozostaje w nim stara, czysto ludzka mentalność, typowa dla religijności, którą sam stara się praktykować. Nie potrafi jeszcze dostrzec nowości, jaką osoba Chrystusa wnosi dla całej ludzkości, ponieważ Chrystus żyje jako Syn Boży. Piotr nie żyje jeszcze zōē – życiem w pełni Bożym; Chrystus pozostaje dla niego kimś zewnętrznym. Dlatego Piotr nie może jeszcze zrozumieć, że Chrystus właśnie przez swoje ciało jest prawdziwą świątynią (por. J 2,21), jedynym miejscem, w którym Bóg zamieszkuje, a nawet miejscem, w którym pełnia Boga jest obecna w sposób widzialny i namacalny (por. Kol 2,9).

Dlatego Chrystus stara się oświecić Piotra, posługując się przykładem królów tego świata, którzy już w Starym Testamencie byli przeciwstawiani Królowi nieba. Pokazuje mu, że pobierają oni podatki od obcych, a nie od własnych synów. Synowie są więc wolni. Następnie, aby nie wywoływać zgorszenia u poborców podatkowych, Chrystus poleca Piotrowi pójść łowić ryby. W pysku pierwszej ryby, którą wyciągnie z wody, znajdzie srebrną monetę. Za jej pomocą zapłaci podatek za nich obu, to znaczy za siebie i za Chrystusa (por. Mt 17,24–27).

Synowie są wolni. Piotr jest rybakiem, więc łowi ryby. Złowioną rybę może zjeść razem z innymi, sprzedać albo podarować. Jednak w tej rybie znajduje również to, czego potrzebuje, aby zapłacić podatek na świątynię. Dopiero po Paschale Piotr zrozumie, że świątynią jest Chrystus. Pierwsi chrześcijanie odczytywali w greckim słowie ichtys (ryba) akrostych Iēsous Christos Theou Yios Sōtēr – Jezus Chrystus, Syn Boga, Zbawiciel. W tej rybie, którą jest Chrystus, Ojciec dał nam to, czego potrzebujemy, właśnie dlatego, że wyzwala nas z religijności rozumianej jako system zasług i obowiązków: „Ku wolności wyswobodził nas Chrystus. A zatem trwajcie w niej i nie poddawajcie się na nowo pod jarzmo niewoli!” (Ga 5,1). Jeśli więc powracamy do życia według tak rozumianej religijności, nie mamy już nic wspólnego z Chrystusem (por. Ga 5,4). Przecież „On, który nawet własnego Syna nie oszczędził, ale Go za nas wszystkich wydał, jakże miałby wraz z Nim i wszystkiego nam nie darować?” (Rz 8,32).

Dlatego to nie my dajemy coś Bogu, lecz to Bóg „sam pierwszy nas umiłował” (1 J 4,19) i „posłał swojego Syna jako ofiarę przebłagalną za nasze grzechy” (1 J 4,10). Gdyby Chrystus domagał się czegoś dla siebie, byłby jedynie bożkiem stworzonym przez nasz umysł i naszą wyobraźnię, któremu musielibyśmy coś ofiarować, dokładnie tak, jak uczynili Izraelici w przypadku złotego cielca (por. Wj 32,2–4).

Chrystus mówi więc faryzeuszom, że ich religijny sposób myślenia nie pozwala im poznać Boga, ponieważ nieustannie pozostają poza Nim.

 

„Kto jest przekonany, kto sądzi w swoim wnętrzu albo naucza, że miłość Boga można wyrazić […] poprzez nakładanie reguł lub przez podobne do nich rzeczy […], ten nie wie nawet, co mówi. Nie jest bowiem możliwe, aby kochać Boga dzięki regule lub przykazaniu nakazującemu miłość, ponieważ z reguły rodzi się lęk, a nie miłość”

(Izaak Syryjczyk, Druga Kolekcja, 18,2).

 

Dlatego faryzeusze sądzą, że muszą zdobyć przychylność Boga, pozostając nieustannie poza Nim, zamiast powierzyć się Mu i przyjąć Chrystusa, aby zostać napełnionymi pełnią Boga. Gdy bowiem poznajemy miłość Chrystusa (por. Ef 3,19), nic nie może już nas od Niego oddzielić (por. Rz 8,38–39). Dlatego możemy żyć pośród historii, wraz z jej strukturami politycznymi i społecznymi, jako sól, zaczyn i światło (por. Mt 5,13–14; por. Mt 13,33).

 

ZIARNA są rubryką Centro Aletti udostępnianą w każdą środę.
Każdego tygodnia, oprócz homilii niedzielnej w formie audio, na stronie LIPA będzie do dyspozycji pogłębienie czytań liturgicznych z eucharystii niedzielnej bądź świątecznej