- ITALIANO Approfondimento delle letture della liturgia
- ENGLISH In-depth study of the liturgy readings
- ESPAÑOL Profundización de las lecturas de la liturgia
- SLOVENŠČINA Poglobitev Božje besede
- HRVATSKI Produbljivanje liturgijskih čitanja
- POLSKI Pogłębienie czytań liturgicznych
![[SEMI] XXVII DOMENICA DEL TEMPO ORDINARIO (ANNO A) 2 [SEMI] XXVII DOMENICA DEL TEMPO ORDINARIO (ANNO A) 2](https://www.edizionilipa.com/wp-content/uploads/2026/09/271-039-2025-Cappella-PIME-a-Calco-Italia-Vite-con-i-martiri-del-PIME-destra-d-2-400x400.jpg)
Anche oggi il Vangelo ci narra una parabola. Cristo si rivolge direttamente ai capi dei sacerdoti e agli anziani del popolo (cf Mt 21,23). Si tratta di due dei tre gruppi che componevano il Sinedrio. Gli anziani gestivano l’economia e rappresentavano, insieme ai sacerdoti, l’aristocrazia per eccellenza. Cristo dice loro: “Ascoltate un’altra parabola” (Mt 21,33). La parabola è sempre costituita da racconti che partono dagli episodi della vita, perciò la via per conoscere il suo contenuto è proprio la vita. Per questo è importante raccontarla bene, perché l’ascoltatore, a partire dalla sua esperienza, si ritrovi in alcuni personaggi o in certe espressioni, sottolineature, ecc.
“Un uomo che possedeva un terreno” (Mt 21,33) ─ dunque un proprietario ─ pianta una vigna e costruisce tutto ciò che è necessario per lavorarvi con competenza e cura, affinché produca il vino. Poi affida la vigna ai coltivatori, ai contadini. Il proprietario è Dio: “Ecco, al Signore tuo Dio appartengono i cieli, i cieli dei cieli, la terra e quanto essa contiene” (Dt 10,14). Ma Dio è Padre, perciò educa l’uomo a dargli del tu e a vivere con lui. Per questo l’uomo può dire a Dio stesso: “Tuoi sono i cieli, tua è la terra, tu hai fondato il mondo e quanto contiene” (Sal 89,12).
In Genesi 12 vediamo che Dio comincia ad educare l’uomo a vivere a partire dalla parola che Dio gli rivolge, riconoscendola come il fondamento costitutivo della vita. Nel capitolo 15 della Genesi, questo viene decretato con un rito di alleanza tra Dio e l’uomo. Dopo che Dio ha liberato il suo popolo dalla schiavitù ─ e, dunque, il popolo ha come fondamento della sua relazione con Dio un evento di salvezza ─, lo introduce nella sua proprietà, che è la terra, con tutto il creato (cf Dt 26,1-11). Per custodire in modo permanente una memoria viva di questi eventi, il popolo celebrerà una liturgia di offerta in segno di gratitudine. In tal modo l’uomo impara a conoscere Dio come colui che dona tutto all’uomo. Anzi, Dio è il Padre d’amore, di agapē, che dona agli uomini il suo unigenito Figlio affinché il mondo sia salvato (cf Gv 3,16-17). Non solo: Dio Padre considera tutto ciò che è suo come nostro. “Tutto ciò che è mio è tuo” (Lc 15,31), dice Dio Padre all’uomo che accoglie la sua paternità.
“Egli, che non ha risparmiato il proprio Figlio, ma lo ha consegnato per tutti noi, non ci donerà forse ogni cosa insieme a lui?” (Rm 8,32).
Dunque, il primo fraintendimento della parabola sta nel modo di intendere la parola padrone (Mt 21,40). Chi è proprietario è padrone perché ha il potere sulla sua proprietà. La questione è proprio il potere. I capi dei sacerdoti, gli anziani, certamente non vedono Dio come padre che, nell’amore, condivide tutto con gli uomini, figli amati. Infatti, questo emergerà alla fine della parabola, quando Cristo domanderà loro direttamente cosa farà il padrone a quei contadini che si sono comportati da violenti con i servi che il padrone ha mandato nella vigna.
“Quando arrivò il tempo di raccogliere i frutti, mandò i suoi servi dai contadini a ritirare il raccolto. Ma i contadini presero i servi e uno lo bastonarono, un altro lo uccisero, un altro lo lapidarono. Mandò di nuovo altri servi, più numerosi dei primi, ma li trattarono allo stesso modo” (Mt 21,34-36). Tutta la tradizione ha visto in questi servi i profeti che Dio mandava al suo popolo, i quali manifestavano la bontà di Dio verso il suo popolo e lo richiamavano a riprendere la via della vita, per non precipitare nella morte e nella dimenticanza di Dio. Ma questi servi, uno dopo l’altro, diventano vittime della violenza dei contadini. Come fa vedere Isaia, il loro corpo accoglie le nostre violenze e il loro silenzio assorbe la superbia, l’orgoglio e dunque la menzogna che cerca di imporsi con la violenza (cf Is 53).
La via dell’ingiustizia è la via del potere degli uomini e questo è l’esatto opposto della via di Dio: “Quanto il cielo sovrasta la terra, tanto le mie vie sovrastano le vostre vie, i miei pensieri sovrastano i vostri pensieri” (Is 55,9). Proprio perché il modo di pensare di Dio è agapē, il Padre decide di mandare il suo Figlio, ancora sperando che gli uomini, sapendo che è il suo Figlio, lo rispettino. Ma, vedendo il figlio, i contadini manifestano ciò che sono veramente: vogliono possedere la vigna, cioè prenderne possesso togliendola al figlio, che ne è l’erede. E proprio ora si svela la verità dei capi dei sacerdoti e degli anziani. Cristo ha narrato così bene la parabola che essi si sono totalmente identificati, ma con la parte sbagliata. Infatti, Cristo chiede loro: “Quando verrà dunque il padrone della vigna, che cosa farà a quei contadini?” (Mt 21,40). I capi dei sacerdoti e gli anziani del popolo “gli risposero: Quei malvagi li farà morire miseramente e darà in affitto la vigna ad altri contadini, che gli consegneranno i frutti a suo tempo” (Mt 21,41).
Proprio loro, che nella vigna sono i contadini, i coltivatori, sono stati ingannati dalla loro passione e si sono identificati con il padrone, cioè con Dio. “L’amor proprio è la madre di tutte le passioni” (Centuria II sulla Carità, 8), come insegna con chiarezza san Massimo il Confessore. Perciò essi si appoggiano alla propria posizione per esercitare un potere, non secondo Dio, ma secondo l’amor proprio. Il governo di Dio è l’Agnello: lo svela con piena chiarezza l’Apocalisse, che fa vedere che il trono coincide con la croce, dove l’Agnello viene sgozzato, ma si presenta ritto in piedi risuscitato (cf Ap 5,6). È sulla croce, infatti, che Cristo porta il titolo di re (cf Gv 19,19), ma annullando completamente ogni idea e ogni immagine del potere secondo questo mondo. Dio gestisce il suo potere con agapē, dando la vita in abbondanza agli uomini (cf Gv 10,10), come pastore che porta le pecore alle sorgenti della vita (cf Ap 7,17).
I capi, invece, vivono il potere come espressione dell’amor proprio, la radice di tutte le passioni. Cristo infatti ha detto loro che fin dalla sua venuta si stanno preparando ad ucciderlo, proprio perché è Figlio di Dio Padre. La verifica del modo di gestire il potere è uno dei criteri più autentici che rivela a che punto si trova la fede e la vita di Cristo nel suo corpo, che è la Chiesa. La gestione del potere manifesta in modo esplicito se la Chiesa è veramente il corpo di Cristo e i battezzati sono le sue membra (cf 1Cor 12,27) e membra gli uni degli altri (cf Rm 12,5), oppure se è diventata una struttura, una istituzione, dove il potere non è più quello dell’agapē e dell’Agnello, ma è vissuto secondo i potenti di questo mondo.
“Niente può dividere la Chiesa quanto l’amore del potere”
(Giovanni Crisostomo, Omelie sulla Lettera agli Efesini, 11, 4).
Non di rado, molti cristiani si chiedono come sia possibile che a Dio Padre, a Cristo e allo Spirito Santo ci possiamo rivolgere con il tu, in un atteggiamento pieno di fiducia, di familiarità, di amore, di appartenenza ─ tanto da poter chiamare Dio Abbà, cf Rm 8,15 ─, mentre non parliamo in questo modo con chi nella Chiesa ha l’autorità. Al contrario: per rivolgersi ad essi bisogna usare espressioni che trovano la loro origine nel potere secolare. Cosa è successo? Forse hanno preso spazio modi che affondano le loro radici prima nelle strutture dell’impero, poi in quelle dei potenti che governano non secondo il Re del cielo, ma secondo i re di questo mondo? Un tale potere è capace di scartare con molta agilità ciò che è secondo Dio. Ma Dio, proprio attraverso gli scartati, manifesta la sua via dell’agapē, della salvezza, di chi vive la zōē e non ha bisogno di mettersi in mostra. Sono proprio tanti santi che, lungo i secoli, manifestano questo modo di agire di Dio.
SEMI è la rubrica del Centro Aletti disponibile ogni mercoledì.
Ogni settimana, oltre all’omelia della domenica in formato audio, sarà disponibile sul sito LIPA un approfondimento delle letture della liturgia eucaristica domenicale o festiva.
Today, too, the Gospel recounts a parable to us. Christ addresses the chief priests and the elders of the people directly (cf. Mt 21:23). These were two of the three groups that made up the Sanhedrin. The elders managed the economy and, together with the priests, represented the aristocracy par excellence. Christ says to them: “Hear another parable” (Mt 21:33). Because a parable always consists of stories drawn from real-life episodes, the way to understand its meaning is through life itself. This is why it is important to tell it in such a way that the listener, drawing on their own experience, recognises themselves in certain characters or in particular expressions, emphases, and so on.
“There was a landowner” (Mt 21:33) who planted a vineyard and built everything necessary to work it with skill and care so that it would produce wine. He then entrusted the vineyard to the vine-growers, the farmers. The owner is God: “Look, the heavens, even the highest heavens, belong to the Lord, your God, as well as the earth and everything on it.” (Deut 10:14). But God is Father; therefore, he teaches humanity to address him informally and to live with him. For this reason, we can say to God himself: “Yours are the heavens, yours the earth; you founded the world and everything in it” (Ps 89:12).
In Genesis 12 we see that God begins to teach humanity to live based on the word that God addresses to them, recognising it as the very foundation of life. In chapter 15 of Genesis, this is sealed by a covenant rite between God and humankind. After God has freed his people from slavery — meaning that the people’s relationship with God is founded on a salvific event — he brings them into his inheritance, which is the earth, together with all creation (cf. Deut 26:1–11). To preserve a living memory of these events for all time, the people will celebrate a liturgy of offering as a sign of gratitude. In this way, humankind learns to know God as the One who gives everything to humankind. Indeed, God is the Father of love, of agapē, who gives his only-begotten Son to humankind so that the world may be saved (cf. Jn 3:16–17). Not only that: God the Father regards everything that is His as ours. “Everything I have is yours” (Lk 15:31), says God the Father to the person who accepts His fatherhood.
“He who did not spare his own Son but handed him over for us all, how will he not also give us everything else along with him?” (Rom 8:32).
Thus, the first misunderstanding of the parable lies in the way the word master (Mt 21:40) is understood. The owner is the master because he has power over his property. The crux of the matter is precisely this power. The chief priests and the elders certainly do not see God as a father who, out of love, shares everything with humankind, his beloved children. Indeed, this will become clear at the end of the parable, when Christ asks them directly what the master will do to those vineyard workers who behaved violently towards the servants the master had sent into the vineyard.
“When vintage time drew near, he sent his servants to the tenants to obtain his produce. But the tenants seized the servants and one they beat, another they killed, and a third they stoned.
Again he sent other servants, more numerous than the first ones, but they treated them in the same way.” (Mt 21:34–36). Tradition has consistently interpreted these servants as the prophets whom God sent to his people, who revealed God’s goodness towards his people and called them to return to the path of life, lest they fall into death and forget God. Yet these servants, one after another, fell victim to the violence of the farmers. As Isaiah shows, their bodies bear the brunt of our violence, and their silence absorbs the arrogance, the pride and thus the falsehood that seeks to impose itself through violence (cf. Isa 53).
Human power is the way of injustice, and this is the exact opposite of God’s way: “For as the heavens are higher than the earth, so are my ways higher than your ways, my thoughts higher than your thoughts.” (Isaiah 55:9). Precisely because God’s way of thinking is agapē, the Father decides to send his Son, still hoping that people, knowing he is his Son, will respect him. But, on seeing the son, the tenants reveal their true nature: they want to take possession of the vineyard, that is, to seize it from the son, who is the rightful heir. And it is precisely at this moment that the true nature of the chief priests and the elders is revealed. Christ had told the parable so well that they identified with it completely—but on the wrong side. Indeed, Christ asks them: “What will the owner of the vineyard do to those tenants when he comes?” (Matt 21:40) The chief priests and the elders of the people “answered him, ‘He will put those wretched men to a wretched death and lease his vineyard to other tenants who will give him the produce at the proper times’” (Matt 21:41).
They themselves, who in the vineyard are the tenants and cultivators, were deceived by their own passion and identified themselves with the owner, that is, with God. “Self-love (is) the mother of all passions” (Second Century on Love, 8), as Saint Maximus the Confessor clearly teaches. Therefore, they rely on their own position to exercise power, not according to God, but according to self-love. God’s rule is the Lamb: this is revealed with complete clarity in the Book of Revelation, which shows that the throne coincides with the cross, where the Lamb is slain, yet stands upright, risen from the dead (cf. Rev 5:6). It is on the cross, in fact, that Christ bears the title of King (cf. Jn 19:19), whilst completely nullifying every notion and image of power as understood in this world. God exercises his power through agapē, giving life in abundance to humankind (cf. Jn 10:10), like a shepherd who leads his sheep to the springs of life (cf. Rev 7:17).
The chief priests and the elders, on the other hand, experience power as an expression of self-love, the root of all passions. Christ, in fact, told them that ever since his coming they have been preparing to kill him, precisely because he is the Son of God the Father.
The way power is exercised is one of the most authentic criteria revealing the state of faith and life of Christ within his body, which is the Church. The exercise of power explicitly reveals whether the Church is truly the body of Christ and the baptised are its members (cf. 1 Cor 12:27) and members of one another (cf. Rom 12:5), or whether it has become a structure, an institution, where power is no longer that of agapē and of the Lamb, but is exercised in the manner of the powerful of this world.
“Nothing can divide the Church as much as the love of power”
(John Chrysostom, Homilies on the Epistle to the Ephesians, 11, 4).
It is not uncommon for many Christians to wonder how it is possible that we can address God the Father, Christ and the Holy Spirit informally (using tu as in Spanish or Italian), in an attitude full of trust, familiarity, love and a sense of belonging — so much so that we can call God Abba, cf. Rom 8:15 — whilst we do not speak in this way to those who hold authority within the Church. On the contrary: when addressing them, one must use forms of address that have their origins in secular power. What has happened? Perhaps ways of thinking have taken hold that have their roots first in the structures of the empire, and then in those of the powerful who rule not according to the King of heaven, but according to the kings of this world? Such power is capable of very easily casting aside what is according to God. But God, precisely through those who are cast aside, reveals his way of agapē, of salvation, of those who live zōē and have no need to show off. It is precisely the many saints who, over the centuries, have revealed this way in which God acts.
SEEDS, the Aletti Centre’s column, is available every Wednesday.
Every week, in addition to the Sunday homily in audio format, an in-depth study of the readings from the Sunday or festive Eucharistic liturgy will be available on the LIPA website.
También hoy el Evangelio nos narra una parábola. Cristo se dirige directamente a los jefes de los sacerdotes y a los ancianos del pueblo (cf. Mt 21,23). Se trata de dos de los tres grupos que componían el Sanedrín. Los ancianos gestionaban la economía y representaban, junto con los sacerdotes, la aristocracia por excelencia. Cristo les dice: «Escuchad otra parábola» (Mt 21,33). La parábola siempre se compone de relatos que parten de episodios de la vida; por eso, la forma de conocer su contenido es precisamente la vida misma. Por eso es importante contarla bien, para que el oyente, partiendo de su propia experiencia, se identifique con algunos personajes o con ciertas expresiones, énfasis, etc.
«Un hombre que poseía un terreno» (Mt 21,33) —es decir, un propietario— planta una viña y construye todo lo necesario para trabajarla con competencia y esmero, a fin de que produzca vino. Luego confía la viña a los labradores, a los campesinos. El propietario es Dios: «He aquí que al Señor tu Dios pertenecen los cielos, los cielos de los cielos, la tierra y todo lo que contiene» (Dt 10,14). Pero Dios es Padre, por lo que educa al hombre para que se dirija a él de tú y viva con él. Por eso el hombre puede decirle al mismo Dios: «Tuyos son los cielos, tuya es la tierra, tú has fundado el mundo y todo lo que contiene» (Sal 89,12).
En Génesis 12 vemos que Dios comienza a enseñar al hombre a vivir a partir de la palabra que Dios le dirige, reconociéndola como el fundamento constitutivo de la vida. En el capítulo 15 del Génesis, esto se consagra mediante un rito de alianza entre Dios y el hombre. Después de que Dios haya liberado a su pueblo de la esclavitud —y, por tanto, el pueblo tenga como fundamento de su relación con Dios un acontecimiento salvífico—, lo introduce en su heredad, que es la tierra, con toda la creación (cf. Dt 26,1-11). Para conservar de forma permanente un recuerdo vivo de estos acontecimientos, el pueblo celebrará una liturgia de ofrenda en señal de gratitud. De este modo, el hombre aprende a conocer a Dios como aquel que lo da todo al hombre. Es más, Dios es el Padre del amor, de la agapē, que entrega a los hombres a su Hijo unigénito para que el mundo sea salvado (cf. Jn 3,16-17). Y no solo eso: Dios Padre considera todo lo que es suyo como nuestro. «Todo lo que es mío es tuyo» (Lc 15,31), dice Dios Padre al hombre que acoge su paternidad.
«Él, que no escatimó a su propio Hijo, sino que lo entregó por todos nosotros, ¿no nos dará también todo lo demás junto con él?» (Rom 8,32).
Así pues, el primer malentendido de la parábola radica en la forma de entender la palabra «señor» (Mt 21,40). Quien es propietario es «señor» porque tiene poder sobre su propiedad. La cuestión es precisamente el poder. Los jefes de los sacerdotes y los ancianos, sin duda, no ven a Dios como un padre que, con amor, lo comparte todo con los hombres, sus hijos amados. De hecho, esto quedará patente al final de la parábola, cuando Cristo les pregunte directamente qué hará el «señor» con aquellos labradores que se comportaron de forma violenta con los siervos que el «señor» había enviado a la viña.
«Cuando llegó el momento de la cosecha, envió a sus siervos a los labradores para que recogieran la cosecha. Pero los labradores se apoderaron de los siervos: a uno lo golpearon con palos, a otro lo mataron y a otro lo apedrearon. Volvió a enviar a otros siervos, más numerosos que los primeros, pero los trataron de la misma manera» (Mt 21,34-36). Toda la tradición ha visto en estos siervos a los profetas que Dios enviaba a su pueblo, quienes manifestaban la bondad de Dios hacia él y le exhortaban a retomar el camino de la vida, para no caer en la muerte y en el olvido de Dios. Pero estos siervos, uno tras otro, se convierten en víctimas de la violencia de los labradores. Como señala Isaías, su cuerpo acoge nuestras violencias y su silencio absorbe la soberbia, el orgullo y, por tanto, la mentira que intenta imponerse mediante la violencia (cf. Is 53).
El camino de la injusticia es el camino del poder de los hombres, y esto es exactamente lo contrario del camino de Dios: «Tanto como el cielo se eleva sobre la tierra, así se elevan mis caminos sobre vuestros caminos, y mis pensamientos sobre vuestros pensamientos» (Is 55,9). Precisamente porque la forma de pensar de Dios es ágape, el Padre decide enviar a su Hijo, aún con la esperanza de que los hombres, al saber que es su Hijo, lo respeten. Pero, al ver al Hijo, los labradores revelan lo que son en realidad: quieren poseer la viña, es decir, tomar posesión de ella quitándosela al Hijo, que es su heredero. Y es precisamente en este momento cuando se revela la verdad sobre los jefes de los sacerdotes y los ancianos. Cristo ha narrado tan bien la parábola que ellos se han identificado totalmente con ella, pero con el papel equivocado. De hecho, Cristo les pregunta: «Cuando venga, pues, el dueño de la viña, ¿qué hará con esos labradores?». Los jefes de los sacerdotes y los ancianos del pueblo «le respondieron: A esos malvados los hará morir miserablemente y arrendará la viña a otros labradores, que le entregarán los frutos a su debido tiempo».
Precisamente ellos, que en la viña son los labradores, los cultivadores, se han dejado engañar por su pasión y se han identificado con el dueño, es decir, con Dios. «El amor propio es la madre de todas las pasiones» (Centuria II sobre la Caridad, 8), como enseña con claridad san Máximo el Confesor. Por eso se valen de su propia posición para ejercer un poder, no según Dios, sino según el amor propio. El gobierno de Dios es el Cordero: así lo revela con plena claridad el Apocalipsis, que muestra que el trono coincide con la cruz, donde el Cordero es degollado, pero se presenta erguido, resucitado (cf. Ap 5,6). Es en la cruz, de hecho, donde Cristo ostenta el título de rey (cf. Jn 19,19), pero anulando por completo toda idea y toda imagen del poder según este mundo. Dios ejerce su poder con agapē, dando vida en abundancia a los hombres (cf. Jn 10,10), como un pastor que conduce a las ovejas a las fuentes de la vida (cf. Ap 7,17).
Los líderes, en cambio, viven el poder como una expresión del amor propio, la raíz de todas las pasiones. De hecho, Cristo les dijo que, desde su llegada, se están preparando para matarlo, precisamente porque es el Hijo de Dios Padre. La comprobación de cómo se gestiona el poder es uno de los criterios más auténticos que revela en qué punto se encuentran la fe y la vida de Cristo en su cuerpo, que es la Iglesia. La gestión del poder manifiesta de manera explícita si la Iglesia es verdaderamente el cuerpo de Cristo y los bautizados son sus miembros (cf. 1 Cor 12,27) y miembros unos de otros (cf. Rom 12,5), o si se ha convertido en una estructura, una institución, donde el poder ya no es el de la ágape y del Cordero, sino que se vive según los poderosos de este mundo.
«Nada puede dividir tanto a la Iglesia como el amor al poder»
(Juan Crisóstomo, Homilías sobre la Carta a los Efesios, 11, 4).
No es raro que muchos cristianos se pregunten cómo es posible que podamos dirigirnos a Dios Padre, a Cristo y al Espíritu Santo tuteándolos, con una actitud llena de confianza, familiaridad, amor y sentido de pertenencia —hasta el punto de poder llamar a Dios «Abba», cf. Rom 8,15—, mientras que no hablamos de esta manera con quienes tienen autoridad en la Iglesia. Al contrario: para dirigirse a ellos hay que emplear expresiones que tienen su origen en el poder secular. ¿Qué ha sucedido? ¿Acaso se han impuesto formas que hunden sus raíces primero en las estructuras del imperio y, después, en las de los poderosos que gobiernan no según el Rey del cielo, sino según los reyes de este mundo? Un poder así es capaz de descartar con gran agilidad lo que es conforme a Dios. Pero Dios, precisamente a través de los descartados, manifiesta su camino de ágape, de salvación, de quienes viven la zōē y no necesitan hacerse notar. Son precisamente muchos santos los que, a lo largo de los siglos, manifiestan esta forma de actuar de Dios.
SEMILLAS es una publicación del Centro Aletti disponible todos los miércoles.
Cada semana, además del audio de la homilía dominical, estará disponible en el sitio de LIPA un comentario a las lecturas de la Liturgia del Domingo, como así también a las lecturas de la semana.
Tudi danes nam evangelij pripoveduje priliko. Kristus se neposredno obrača na vélike duhovnike in starešine ljudstva (prim. Mt 21,23). To sta dve od treh skupin, ki so sestavljale veliki zbor. Starešine so upravljali gospodarstvo in so skupaj z duhovniki predstavljali aristokracijo v pravem pomenu besede. Kristus jim pravi: »Poslušajte drugo priliko« (Mt 21,33). Priliko vedno sestavljajo pripovedi iz dogodkov življenja, zato prav preko življenja lahko spoznamo njeno vsebino. Zaradi tega je pomembno, da jo dobro pripovedujemo, kajti poslušalec se lahko na podlagi lastne izkušnje prepozna v nekaterih osebah ali določenih izrazih, poudarkih itd.
»Bil je neki hišni gospodar, ki je zasadil vinograd« (Mt 21,33) – torej lastnik – ter zgradil vse, kar je potrebno, da bi ga z usposobljenostjo in skrbnostjo obdelovali in bi dajal vino. Nato je vinograd izročil viničarjem, kmetom. Lastnik je Bog: »Glej, Gospodu, tvojemu Bogu, pripadajo nebesa in nebes nebesa, zemlja in vse, kar je na njej« (5 Mz 10,14). Toda Bog je Oče, zato človeka vzgaja, da se mu približa s »ti« in živi z njim. Zato lahko človek Bogu reče: »Tvoja so nebesa, tvoja je tudi zemlja, zemeljski krog in kar ga napolnjuje, si ti naredil« (Ps 89,12).
V 1 Mz 12 vidimo, kako Bog začne človeka vzgajati za življenje iz besede, ki mu jo namenja, in jo prepoznavati kot temelj življenja. V 1 Mz 15 je to potrjeno z obredom zaveze med Bogom in človekom. Potem ko Bog osvobodi svoje ljudstvo suženjstva – in ima torej ljudstvo za temelj svojega odnosa z Bogom odrešenjski dogodek –, ga uvede v svojo lastnino, ki je dežela, skupaj z vsem stvarstvom (prim. 5 Mz 26,1-11). Da bi trajno ohranjalo živ spomin na te dogodke, bo ljudstvo obhajalo bogoslužje darovanja kot znamenje hvaležnosti. Tako se človek uči spoznavati Boga kot tistega, ki človeku daje vse. Še več: Bog je Oče ljubezni, zastonjske ljubezni (agapē), ki ljudem daje svojega edinorojenega Sina, da bi bil svet rešen (prim. Jn 3,16-17). Ne le to: Bog Oče ima vse, kar je njegovo, za naše. »Vse moje je tvoje« (Lk 15,31), pravi Bog Oče človeku, ki sprejme njegovo očetovstvo.
»On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?« (Rim 8,32).
Prvi nesporazum v priliki je torej v načinu razumevanja besede gospodar (Mt 21,40). Kdor je lastnik, je gospodar, ker ima oblast nad svojo lastnino. Vprašanje je prav oblast. Véliki duhovniki in starešine Boga gotovo ne vidijo kot očeta, ki v ljubezni vse deli z ljudmi, ljubljenimi otroki. To se bo namreč pokazalo na koncu prilike, ko jih bo Kristus neposredno vprašal, kaj bo gospodar storil z viničarji, ki so se nasilno vedli do služabnikov, ki jih je gospodar poslal v vinograd.
»Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi dobili njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnali. Spet je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako« (Mt 21,34-36). Celotno izročilo v teh služabnikih vidi preroke, ki jih je Bog pošiljal svojemu ljudstvu. Ti so razodevali Božjo dobroto do njegovega ljudstva in ga klicali, naj se vrne na pot življenja, da ne bi padlo v smrt in pozabo Boga. Toda ti služabniki drug za drugim postajajo žrtve nasilja viničarjev. Kakor pokaže Izaija, njihovo telo sprejme naše nasilje, njihov molk pa vase vsrka ošabnost, napuh in s tem laž, ki se želi uveljaviti z nasiljem (prim. Iz 53).
Pot krivice je pot človeške oblasti in to je popolno nasprotje Božje poti: »Kakor je nebo visoko nad zemljo, tako so visoko moje poti nad vašimi poti in moje misli nad vašimi mislimi« (Iz 55,9). Prav zato, ker je Božji način razmišljanja zastonjska ljubezen, se Oče odloči poslati svojega Sina in še vedno upa, da ga bodo ljudje, ko bodo vedeli, da je njegov Sin, spoštovali. Toda ko zagledajo sina, viničarji pokažejo, kdo v resnici so: želijo si prilastiti vinograd, se pravi vzeti si ga tako, da bi ga odvzeli sinu, ki je dedič. Tu pa se razkrije resnica vélikih duhovnikov in starešin. Kristus je priliko pripovedoval tako dobro, da so se povsem poistovetili, vendar v napačnem delu. Kristus jih namreč vpraša: »Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo storil s temi viničarji?« (Mt 21,40). Véliki duhovniki in starešine ljudstva so mu odgovorili: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek« (Mt 21,41).
Njih, ki so v vinogradu viničarji, obdelovalci, je prevarala njihova strast in so se poistovetili z gospodarjem, to je z Bogom. »Samoljubje je mati vseh strasti« (Druga Stotica o ljubezni, 8), kakor jasno uči sveti Maksim Spoznavalec. Zato se opirajo na svoj položaj, da bi izvajali oblast, ne po Bogu, ampak po samoljubju. Božje vladanje je Jagnje: to povsem jasno razkrije Razodetje, ki pokaže, da prestol sovpada s križem, kjer je Jagnje zaklano, vendar se pojavi stoje, vstalo od mrtvih (prim. Raz 5,6). Prav na križu Kristus nosi naziv kralja (prim. Jn 19,19), vendar tako, da popolnoma izniči vsako predstavo in podobo oblasti tega sveta. Bog svojo oblast izvršuje z zastonjsko ljubeznijo, tako da ljudem daje življenje v obilju (prim. Jn 10,10), kot pastir, ki ovce vodi k izvirom življenja (prim. Raz 7,17).
Voditelji pa živijo oblast kot izraz samoljubja, korenine vseh strasti. Kristus jim je namreč povedal, da se že od njegovega prihoda pripravljajo, da ga bodo ubili, ker je Sin Boga Očeta. Preizkus načina izvajanja oblasti je eno izmed najbolj pristnih meril, ki razodeva, na kateri točki se nahajata vera in Kristusovo življenje v njegovem telesu, ki je Cerkev. Način izvrševanja oblasti jasno pokaže, ali je Cerkev resnično Kristusovo telo in ali so krščeni njegovi udje (prim. 1 Kor 12,27) ter udje drug drugega (prim. Rim 12,5), ali pa je postala struktura, ustanova, v kateri oblast ni več oblast zastonjske ljubezni in Jagnjeta, ampak je živeta po vzoru mogočnikov tega sveta.
»Nič ne more tako razdeliti Cerkve kakor ljubezen do oblasti«
(Janez Zlatousti, Homilije o Pismu Efežanom, 11,4).
Neredko se mnogi kristjani sprašujejo, kako je mogoče, da se na Boga Očeta, Kristusa in Svetega Duha lahko obračamo s »ti«, v drži polni zaupanja, domačnosti, ljubezni in pripadnosti – tako zelo, da lahko Boga imenujemo Aba [Oče] (prim. Rim 8,15) –, medtem ko s tistimi, ki imajo v Cerkvi oblast, ne govorimo na ta način. Nasprotno: ko jih nagovarjamo, moramo uporabljati izraze, ki izvirajo iz posvetne oblasti. Kaj se je zgodilo? So morda dobili prostor načini, ki imajo svoje korenine najprej v strukturah imperija, nato pa v strukturah mogočnikov, ki ne vladajo na način Kralja nebes, ampak kraljev tega sveta? Takšna oblast je sposobna zelo spretno izločiti, kar je po Božje. Toda Bog prav po izločenih razodeva svojo pot zastonjske ljubezni, pot odrešenja, pot tistih, ki živijo življenje kot zōē in se jim ni treba postavljati na ogled. Mnogi svetniki skozi stoletja razodevajo takšen način Božjega delovanja.
SEMENA je rubrika Centra Aletti, ki je na voljo vsako sredo.
Vsak teden je na spletni strani LIPE poleg nedeljske homilije v zvočni obliki (v italijanščini) na voljo tudi poglobitev Božje besede nedeljske ali praznične svete maše.
I danas nam evanđelje pripovijeda prispodobu. Krist se izravno obraća glavarima svećeničkim i starješinama narodnim (usp. Mt 21, 23). To su dvije od triju skupina koje su sačinjavale Veliko vijeće. Starješine su upravljali gospodarstvom i sa svećenicima predstavljali su aristokraciju u pravom smislu te riječi. Krist im kaže: „Drugu prispodobu čujte!“ (Mt 21, 33). Prispodoba se uvijek sastoji od priča iz životnih događaja, stoga upravo kroz život možemo upoznati njezin sadržaj. Zbog toga je važno da je dobro pripovijedamo, jer se slušatelj na temelju vlastitog iskustva može prepoznati u određenim likovima ili u određenim izrazima, naglascima itd.
„Bijaše neki domaćin koji posadi vinograd“ (Mt 21, 33) – dakle vlasnik – koji izgradi sve što je potrebno kako bi ga sa stručnošću i pažnjom obrađivali te kako bi davao vino. Zatim je vinograd predao vinogradarima, seljacima. Vlasnik je Bog: „Evo, Gospodinu, Bogu tvome, pripada nebo i nebo nad nebesima, zemlja i sve što je na njoj“ (Pz 10, 14). No Bog je Otac, stoga čovjeka odgaja da mu se obraća s „ti“ i da živi s njim. Zato čovjek Bogu može reći: „Tvoja su nebesa i tvoja je zemlja, zemljin krug ti si sazdao i sve što je na njemu“ (Ps 89, 12).
U Post 12 vidimo da Bog počinje odgajati čovjeka za život od riječi koju mu Bog upućuje te da je prepoznaje kao temelj života. U Post 15 to je potvrđeno obredom saveza između Boga i čovjeka. Nakon što je Bog oslobodio svoj narod iz ropstva – pa narod stoga za temelj svojeg odnosa s Bogom ima događaj spasenja – uvodi ga u svoj posjed, što je obećana zemlja sa svim stvorenjem (usp. Pz 26, 1-11). Kako bi trajno očuvao živi spomen na te događaje, narod će slaviti bogoslužje prinosa kao znak zahvalnosti. Tako čovjek uči upoznavati Boga kao onoga koji čovjeku daruje sve. Štoviše, Bog je Otac ljubavi, besplatne ljubavi (agape), koji ljudima daruje svoga jedinorođenog Sina da se svijet spasi (usp. Iv 3, 16-17). Ne samo to: Bog Otac smatra sve što je njegovo našim. „Sve moje tvoje je“ (Lk 15, 31), kaže Bog Otac čovjeku koji prihvaća njegovo očinstvo.
„Ta on ni svojega Sina nije poštedio, nego ga je za sve nas predao! Kako nam onda s njime neće sve darovati?“ (Rim 8, 32).
Dakle, prvi nesporazum u prispodobi je u načinu shvaćanja riječi gospodar (Mt 21, 40). Tko je vlasnik, taj je gospodar jer ima vlast nad svojim posjedom. Pitanje je upravo vlast. Glavari svećenički i starješine zacijelo ne vide Boga kao oca koji u ljubavi sve dijeli s ljudima, ljubljenom djecom. Naime, to će pokazati na kraju prispodobe kada će ih Krist izravno upitati što će gospodar učiniti onim vinogradarima koji su se nasilno ponijeli prema slugama koje je gospodar poslao u vinograd.
„Kada se približilo vrijeme plodova, posla svoje sluge vinogradarima da uzmu njegov urod. A vinogradari pograbe njegove sluge pa jednoga istukoše, drugoga ubiše, a trećega kamenovaše. I opet posla druge sluge, više nego prije, ali oni i s njima postupiše jednako“ (Mt 21, 34-36). Cjelokupna predaja u tim slugama vidi proroke koje je Bog slao svome narodu. Oni su očitovali Božju dobrotu prema njegovu narodu i pozivali ga da se vrati na put života, kako ne bi pao u smrt i zaborav Boga. No ti sluge jedan za drugim postaju žrtvama nasilja vinogradara. Kako pokazuje Izaija, njihovo tijelo prima naša nasilja, a njihova šutnja u sebe upija oholost, uznositost, a time i laž koja se nastoji nametnuti nasiljem (usp. Iz 53).
Put nepravde je put ljudske vlasti i to je potpuna suprotnost Božjemu putu: „Visoko je iznad zemlje nebo, tako su puti moji iznad vaših putova, i misli moje iznad vaših misli“ (Iz 55, 9). Upravo zato što je Božji način razmišljanja besplatna ljubav, Otac odlučuje poslati svoga Sina i još se uvijek nada da će ga ljudi, kada saznaju da je to njegov Sin poštovati. No, kada su ugledali sina, vinogradari su pokazali tko su oni uistinu: žele posjedovati vinograd, to jest uzeti ga tako da ga oduzmu sinu koji je baštinik. Tu se pak razotkriva istina o glavarima svećeničkim i starješinama. Krist je prispodobu pripovjedio tako dobro da su se oni potpuno poistovjetili, ali u pogrešnoj ulozi. Naime, Krist ih pita: „Kada dakle dođe gospodar vinograda, što će učiniti s tim vinogradarima?“ (Mt 21, 40). Glavari svećenički i starješine narodne odgovoriše mu: „Opake će nemilo pogubiti, a vinograd iznajmiti drugim vinogradarima što će mu davati urod u svoje vrijeme“ (Mt 21, 41).
One koji su u vinogradu vinogradari, odnosno obrađivači, prevarila je njihova strast pa su se poistovjetili s gospodarem, to jest s Bogom. „Samoljublje je majka svih strasti“ (Druga Stotica o ljubavi, 8), kako jasno uči sveti Maksim Ispovijedalac. Zato se oslanjaju na svoj položaj kako bi vršili vlast, ne po Božju, nego po samoljublju. Božja vlast je Jaganjac: to sasvim jasno predočuje Otkrivenje, koje pokazuje da se prijestolje podudara s križem, gdje je Jaganjac zaklan, ali se pojavljuje stojeći, uskrsnuo od mrtvih (usp. Otk 5, 6). Upravo na križu Krist nosi naslov kralja (usp. Iv 19, 19), ali tako da potpuno poništava svaku predodžbu i sliku vlasti ovoga svijeta. Bog svoju vlast vrši besplatnom ljubavlju, tako da ljudima daje život u izobilju (usp. Iv 10, 10), kao pastir koji ovce vodi na izvore života (usp. Otk 7, 17).
Glavari pak žive vlast kao izraz samoljublja, korijena svih strasti. Krist im je, naime, rekao da se već od njegova dolaska pripremaju ubiti ga, jer je Sin Boga Oca. Provjera načina vršenja vlasti jedno je od najpouzdanijih mjerila koje otkriva na kojoj se točki nalaze vjera i Kristov život u njegovu tijelu, koje je Crkva. Način vršenja vlasti jasno očituje je li Crkva uistinu tijelo Kristovo i jesu li krštenici njegovi udovi (usp. 1 Kor 12, 27) te udovi jedni drugima (usp. Rim 12, 5), ili je pak postala struktura, ustanova u kojoj vlast više nije vlast besplatne ljubavi i Jaganjca, nego se živi po uzoru na moćnike ovoga svijeta.
„Ništa ne može tako podijeliti Crkvu kao ljubav prema vlasti“
(Ivan Zlatousti, Homilije o Poslanici Efežanima, 11, 4).
Nerijetko se mnogi kršćani pitaju kako je moguće da se Bogu Ocu, Kristu i Duhu Svetomu možemo obraćati s „ti“, u stavu punom povjerenja, bliskosti, ljubavi i pripadnosti – toliko da Boga možemo nazvati Abba! [Oče!] (usp. Rim 8, 15) –, dok s onima koji u Crkvi imaju vlast ne razgovaramo tako. Naprotiv: kad im se obraćamo, moramo koristiti izraze koji potječu iz svjetovne vlasti. Što se dogodilo? Jesu li možda dobili prostor načini koji svoje korijene imaju najprije u strukturama carstva, a zatim u strukturama moćnika koji ne vladaju na način Kralja nebesa, nego kraljeva ovoga svijeta? Takva je vlast u stanju vrlo vješto isključiti ono što je po Božju. No Bog upravo preko isključenih očituje svoj put besplatne ljubavi, put spasenja, put onih koji žive život kao zoe i nemaju potrebu isticati se. Mnogi sveci kroz stoljeća očituju takav način Božjeg djelovanja.
SJEMENA je rubrika Centra Aletti dostupna svake srijede.
Svakog tjedna, osim nedjeljne propovijedi u audio obliku (na talijanskom), bit će dostupno na web stranici LIPA produbljivanje nedjeljnih ili blagdanskih čitanja euharistijske liturgije.
Także dzisiaj Ewangelia opowiada nam przypowieść. Chrystus zwraca się bezpośrednio do arcykapłanów i starszych ludu (por. Mt 21,23). Są to dwie z trzech grup, które tworzyły Sanhedryn. Starsi zarządzali gospodarką i razem z kapłanami stanowili arystokrację w pełnym tego słowa znaczeniu. Chrystus mówi do nich: „Posłuchajcie innej przypowieści” (Mt 21,33). Przypowieść zawsze składa się z opowieści, które wychodzą od wydarzeń życia, dlatego właśnie życie jest drogą do poznania jej treści. Z tego powodu ważne jest, aby dobrze ją opowiedzieć, ponieważ słuchacz, wychodząc od własnego doświadczenia, może odnaleźć siebie w niektórych postaciach albo w pewnych wyrażeniach i akcentach.
„Był pewien gospodarz, który założył winnicę” (Mt 21,33) — a więc właściciel — sadzi winnicę i buduje wszystko, co jest potrzebne, aby z kompetencją i troską można było w niej pracować, tak aby wydawała wino. Następnie powierza winnicę dzierżawcom, rolnikom. Właścicielem jest Bóg: „Oto do Pana, Boga twojego, należą niebiosa i niebiosa najwyższe, ziemia i wszystko, co jest na niej” (Pwt 10,14). Bóg jest jednak Ojcem, dlatego wychowuje człowieka, aby mówił do Niego „Ty” i żył razem z Nim. Dlatego człowiek może powiedzieć samemu Bogu: „Do Ciebie należą niebiosa, Twoja jest ziemia; Ty założyłeś świat i wszystko, co go napełnia” (Ps 89,12).
W Księdze Rodzaju, w rozdziale dwunastym widzimy, że Bóg zaczyna wychowywać człowieka do życia wychodzącego od słowa, które Bóg do niego kieruje, uznając je za konstytutywny fundament życia. W 15. rozdziale Księgi Rodzaju zostaje to przypieczętowane obrzędem przymierza między Bogiem a człowiekiem. Po tym, jak Bóg wyzwolił swój lud z niewoli — a więc po tym, jak lud uczynił wydarzenie zbawienia fundamentem swojej relacji z Bogiem — wprowadza go do swojej własności, którą jest ziemia, wraz z całym stworzeniem (por. Pwt 26,1-11). Aby w sposób trwały zachować żywą pamięć o tych wydarzeniach, lud będzie sprawował liturgię ofiary jako znak wdzięczności. W ten sposób człowiek uczy się poznawać Boga jako Tego, który daje człowiekowi wszystko. Co więcej, Bóg jest Ojcem miłości, agapē, który daje ludziom swojego Jednorodzonego Syna, aby świat został zbawiony (por. J 3,16-17). Nie tylko to: Bóg Ojciec uważa wszystko, co jest Jego, za nasze. „Wszystko moje jest twoje” (Łk 15,31) — mówi Bóg Ojciec do człowieka, który przyjmuje Jego ojcostwo.
„On, który nawet własnego Syna nie oszczędził, ale Go za nas wszystkich wydał, jakże miałby wraz z Nim i wszystkiego nam nie darować?” (Rz 8,32).
A zatem pierwsze nieporozumienie związane z przypowieścią polega na sposobie rozumienia słowa „gospodarz” (Mt 21,40). Ten, kto jest właścicielem, jest gospodarzem, ponieważ ma władzę nad swoją własnością. Właśnie o władzę tutaj chodzi. Arcykapłani i starsi z pewnością nie postrzegają Boga jako Ojca, który w miłości dzieli się wszystkim z ludźmi, umiłowanymi dziećmi. W istocie ujawni się to pod koniec przypowieści, kiedy Chrystus zapyta ich bezpośrednio, co gospodarz uczyni z tymi dzierżawcami, którzy zachowali się brutalnie wobec sług, których gospodarz posłał do winnicy.
„Kiedy nadszedł czas zbioru, posłał swoje sługi do dzierżawców, by odebrali plon. Lecz dzierżawcy chwycili jego sługi i jednego obili, drugiego zabili, trzeciego obrzucili kamieniami. Wtedy posłał inne sługi, więcej niż za pierwszym razem, lecz i z nimi tak samo postąpili” (Mt 21,34-36). Cała tradycja widziała w tych sługach proroków, których Bóg posyłał do swojego ludu. Objawiali oni dobroć Boga wobec Jego ludu i wzywali go, aby powrócił na drogę życia, by nie pogrążył się w śmierci i zapomnieniu o Bogu. Jednak ci słudzy, jeden po drugim, stają się ofiarami przemocy dzierżawców. Jak ukazuje Izajasz, ich ciało przyjmuje nasze akty przemocy, a ich milczenie pochłania pychę, dumę, a więc kłamstwo, które próbuje narzucić się przemocą (por. Iz 53).
Droga niesprawiedliwości jest drogą władzy ludzi i jest dokładnym przeciwieństwem drogi Boga: „Bo myśli moje nie są myślami waszymi ani wasze drogi moimi drogami — wyrocznia Pana. Bo jak niebiosa górują nad ziemią, tak drogi moje nad waszymi drogami i myśli moje nad myślami waszymi” (Iz 55,8-9). Właśnie dlatego, że sposób myślenia Boga jest agapē, Ojciec postanawia posłać swojego Syna, wciąż mając nadzieję, że ludzie, wiedząc, iż jest On Jego Synem, okażą Mu szacunek. Jednak widząc syna, dzierżawcy ujawniają, kim naprawdę są: chcą posiąść winnicę, to znaczy przejąć ją, odbierając ją synowi, który jest jej dziedzicem. I właśnie teraz ujawnia się prawda o arcykapłanach i starszych. Chrystus opowiedział przypowieść tak dobrze, że całkowicie się z nią utożsamili, ale utożsamili się z niewłaściwą stroną. Chrystus pyta ich bowiem: „Kiedy więc przybędzie gospodarz winnicy, co uczyni z owymi dzierżawcami?”. Arcykapłani i starsi ludu „odpowiedzieli Mu: Nędzników tych marnie wytraci, a winnicę odda w dzierżawę innym dzierżawcom, którzy mu będą oddawali plon we właściwej porze”.
To właśnie oni, którzy w winnicy są dzierżawcami, rolnikami, dali się zwieść swojej namiętności i utożsamili się z gospodarzem, czyli z Bogiem. „Miłość własna jest matką wszystkich namiętności” (Centuria II o Miłości, 8) — jak jasno naucza św. Maksym Wyznawca. Dlatego opierają się na swojej pozycji, aby sprawować władzę, nie według Boga, lecz według miłości własnej.
Panowanie Boga jest panowaniem Baranka: Apokalipsa ukazuje to z całą jasnością, pokazując, że tron utożsamia się z krzyżem, gdzie Baranek zostaje zabity, a jednak ukazuje się stojący, zmartwychwstały (por. Ap 5,6). To właśnie na krzyżu Chrystus nosi tytuł Króla (por. J 19,19), całkowicie jednak unieważniając każdą ideę i każdy obraz władzy według tego świata. Bóg sprawuje swoją władzę poprzez agapē, dając ludziom życie w obfitości (por. J 10,10), jak pasterz, który prowadzi owce do źródeł życia (por. Ap 7,17).
Przywódcy natomiast przeżywają władzę jako wyraz miłości własnej, korzenia wszystkich namiętności. Chrystus powiedział im bowiem, że od samego początku Jego przyjścia przygotowują się, aby Go zabić, właśnie dlatego, że jest Synem Boga Ojca. Sposób sprawowania władzy jest jednym z najbardziej autentycznych kryteriów ukazujących, na jakim etapie znajduje się wiara i życie Chrystusa w Jego Ciele, którym jest Kościół. Sposób sprawowania władzy w sposób wyraźny pokazuje, czy Kościół jest rzeczywiście Ciałem Chrystusa, a ochrzczeni są Jego członkami (por. 1 Kor 12,27) i członkami jedni drugich (por. Rz 12,5), czy też stał się strukturą, instytucją, w której władza nie jest już władzą agapē i Baranka, lecz jest przeżywana na sposób możnych tego świata.
„Nic tak nie może podzielić Kościoła jak umiłowanie władzy”
(Jan Chryzostom, Homilie do Listu do Efezjan, 11,4).
Nierzadko wielu chrześcijan zastanawia się, jak to możliwe, że do Boga Ojca, Chrystusa i Ducha Świętego możemy zwracać się przez „Ty”, w postawie pełnej zaufania, zażyłości, miłości i przynależności — do tego stopnia, że możemy nazywać Boga Abba – por. Rz 8,15 — podczas gdy w ten sposób nie mówimy do tych, którzy w Kościele sprawują władzę. Przeciwnie: zwracając się do nich, trzeba używać wyrażeń, które mają swoje źródło we władzy świeckiej. Co się wydarzyło? Czy być może znalazły przestrzeń sposoby postępowania, których korzenie sięgają najpierw struktur cesarstwa, a następnie struktur możnych, którzy rządzą nie według Króla nieba, lecz według królów tego świata?
Taka władza potrafi z wielką łatwością odrzucić to, co jest zgodne z Bogiem. Bóg jednak właśnie poprzez odrzuconych objawia swoją drogę agapē, drogę zbawienia, drogę tych, którzy żyją zōē i nie potrzebują się pokazywać. To właśnie liczni święci na przestrzeni wieków ukazują ten sposób działania Boga.
ZIARNA są rubryką Centro Aletti udostępnianą w każdą środę.
Każdego tygodnia, oprócz homilii niedzielnej w formie audio, na stronie LIPA będzie do dyspozycji pogłębienie czytań liturgicznych z eucharystii niedzielnej bądź świątecznej
