Approfondimento delle letture della liturgia
Profundización de las lecturas de la liturgia
Poglobitev Božje besede
Produbljivanje liturgijskih tekstova
Pogłębienie czytań liturgicznych

[SEMI] IV DOMENICA DI AVVENTO (Anno B) 2

ITALIANO

La seconda lettura che la Liturgia ci propone è la conclusione della Lettera ai Romani. Un passo molto complesso, che lungo i secoli ha dato filo da torcere a molti esegeti.

Facciamo qualche sottolineatura.

Si tratta di una dossologia, un radicale rendimento di gloria a Dio.

Infatti, può giustamente ricordare una dossologia liturgica, una preghiera finale della liturgia, che afferma il senso di tutto ciò che è accaduto prima.

Tutto è un dare gloria a Dio.

Ma cosa significa “dare gloria a Dio”? Riconoscere tutto il peso di Dio che si manifesta nell’opera compiuta da Dio stesso, riconoscere tutta la verità di Dio.

Come Cristo ha glorificato il Padre?

Cristo dice: “‘Padre, glorifica il tuo nome’… ‘L’ho glorificato e lo glorificherò ancora!’” (Gv 12,28).

Lui non parla delle sue cose, ma dice ciò che ha udito dal Padre (cf Gv 12,49).

Non fa opere sue e non le compie secondo la sua volontà, ma fa le opere che il Padre gli ha dato da compiere (cf Gv 5,19.36). Cristo con dice la sua parola e con la sua opera manifesta chi è veramente Dio Padre. Anzi, manifesta che Dio è Padre.

Alla fine, al congedo, prima di essere condannato e prima di accogliere la croce, “Alzàti gli occhi al cielo, disse: ‘Padre, è venuta l’ora: glorifica il Figlio tuo perché il Figlio glorifichi te’” (Gv 17,1).

Dunque, il Figlio manifesta il Padre nelle parole, nelle opere e nel dono di sé stesso. Lui diventa il dono del Padre.

“Dio Padre ha tanto amato il mondo da dare il Figlio unigenito” (Gv 3,16).

Allora, il Figlio manifesta tutto il peso, tutta la verità, tutto ciò che il Padre è, accogliendo di essere il suo dono per la vita del mondo (cf Gv 6,51).

Ma, allo stesso tempo, il Padre manifesta tutta la verità del Figlio, perché tutti onorino il Figlio come onorano il Padre. “Chi non onora il Figlio, non onora il Padre che lo ha mandato” (Gv 5,23).

Pertanto, chi conosce il Figlio conosce il Padre e a sua volta il Padre rimanda alla conoscenza del Figlio.

Per glorificare non basta recitare una dossologia, una preghiera, ma manifestare, attraverso la propria carne, la propria storia, la verità del Padre e la verità di essere figlio nel Figlio: “Chi ha visto me, ha visto il Padre” (Gv 14,9).

Non si tratta solo di udire, ma di vedere costatando! Si tratta di rendere gloria a Dio attraverso il proprio vissuto, in modo che anche gli altri possano facilmente costatarlo.

Nella vicenda di Cristo non sono state le autorità religiose a costatare che lui è Figlio di Dio, tanto meno gli esperti di Scrittura e di morale secondo la perfetta osservanza delle prescrizioni religiose, ma sono stati i lontani.

Anzi, un romano, un militare, proprio il centurione è il primo che coglie la glorificazione tra Cristo e il Padre. Infatti, lo costata osservando il modo di morire di Cristo. Il suo spirare esprime il suo consegnarsi filiale, perciò il centurione conclude con quella bellissima confessione di fede: “Davvero quest’uomo era Figlio di Dio!” (Mc 15,39).

È proprio su questo punto che si può cogliere anche il senso profondo del rendere gloria di san Paolo nel brano odierno.

“A colui che ha il potere”, la forza, che è potente nel rendervi saldi, nel confermarvi, nel rendervi solidi “nel mio Vangelo, che annuncia Gesù Cristo” (Rm 16,25).

Euangelion è sinonimo di kerygma, cioè Paolo evangelizza, annuncia il Vangelo che comunica Gesù Cristo.

Infatti, Paolo è stato toccato da una immensa grazia.

“Ma quando Dio, che mi scelse fin dal seno di mia madre e mi chiamò con la sua grazia, si compiacque di rivelare in me il Figlio suo perché lo annunciassi in mezzo alle genti…” (Gal 1,15-16).

Paolo scopre il Figlio di Dio in sé, dentro il suo cuore.

Paolo viene inabitato dal Figlio di Dio. Allora è ovvio che per lui annunciare vuole semplicemente dire far trasparire questo Figlio di Dio, testimoniarlo e renderlo visibile.

La sua identificazione con Cristo sarà tale da fargli esclamare: “Non vivo più io, ma Cristo vive in me” (Gal 2,20).

È questo uomo interiore che è maturato in Paolo e che cerca di arrivare alla pienezza di Cristo (cf Ef 4,13).

Tutto ciò avviene attraverso la morte del vecchio Saulo: “Sono stato crocifisso con Cristo, e non vivo più io, ma Cristo vive in me” (Gal 2,19-20).

La novità della vita di Cristo che inabita Paolo è tale che tutto ciò che – all’interno di una mentalità religiosa – prima era per lui un guadagno, ora diventa una perdita (cf Fil 3,7).

Tutto ciò che prima considerava una realtà preziosa, da osservare e da custodire come un valore assoluto, ora diventa spazzatura (cf Fil 3,8).

Perciò Paolo non cerca di trasmettere una religione, ma Gesù Cristo morto e risorto (cf 1Cor 15,1-8), in modo tale che questo Cristo Gesù possa inabitare chi lo ascolta. Si tratta  proprio di un trasmettere, di un farlo passare.

E questo annuncio non avviene con qualche abilità tecnica, o strane metodologie pastorali. “La mia parola e la mia predicazione non si basarono su discorsi persuasivi di sapienza, ma sulla manifestazione dello Spirito e della sua potenza, perché la vostra fede non fosse fondata sulla sapienza umana, ma sulla potenza di Dio” (1Cor 2,4-5).

Se guardiamo agli ultimi decenni, vediamo che la pastorale mostra quanti metodi si siano inventati, quali programmi e progetti si siano elaborati. Ma a cosa hanno portato? All’allontanamento di molti dalla Chiesa.

Inoltre, oggi, dopo tutti i tentativi di gestire il popolo, risulta evidente che molti dei responsabili della pastorale, e molti di quelli che lavorano in essa sono preoccupati solo di una cosa: di piacere al mondo, di seguire l’onda dell’opinione pubblica.

Paolo dice che ora il mistero è finalmente svelato ed è proprio il Cristo che viene alle genti, non solo agli ebrei. Ora l’annuncio stesso diventa la manifestazione della gloria di Dio per tutti gli uomini.

Paolo lo ha detto già nel terzo capitolo. E poi nella lettera agli Efesini si precisa che “anche tutti noi, come loro, un tempo siamo vissuti nelle nostre passioni carnali seguendo le voglie della carne e dei pensieri cattivi” (Ef 2,3). Quelli della religione, cioè, possono cadere nella trappola di pensare che loro sono meglio e che possono farcela. E questi ragionamenti sono secondo la carne, cioè passionali (oggi tradotti con “cattivi”).

C’è infatti la tentazione di fermarsi ai fronzoli, agli accessori inutili della religione, e in tal modo il pensiero diventa passionale, si comincia a litigare. Quante lotte dentro la Chiesa, soprattutto tra il clero! Forse neanche il mondo cade così in basso…

Invece si tratta di comunicare, con la nostra stessa esistenza, Cristo morto e risorto a quelli che sono stanchi del nostro modo di fare e a quelli che sentono la sete della vita e dell’amore. Perché ci sono tanti centurioni nel mondo, anche molto vicino a noi, ma la Chiesa, quella rumorosa che continua a chiacchierare, non riesce far vedere il Figlio consegnato e offerto con amore, nell’amore e per l’amore. E, vedendo gli scenari della Chiesa, cosa possono costatare? Quale credo possono confessare?

Paolo invece rende gloria a Dio per i gentili che, accogliendo Cristo attraverso i battezzati, costatando, confessano la vita vera.

 

SEMI è la rubrica del Centro Aletti disponibile ogni venerdì.
Ogni settimana, oltre all’omelia della domenica in formato audio, sarà disponibile sul sito LIPA un approfondimento delle letture della liturgia eucaristica domenicale o festiva.


 

ESPAÑOL

La segunda lectura que nos propone la Liturgia es la conclusión de la Carta a los Romanos. Un pasaje muy complejo, que ha dado muchos quebraderos de cabeza a los exégetas a lo largo de los siglos. Hagamos algunos énfasis.

Se trata de una doxología, una rendición radical de gloria a Dios. En efecto, puede recordar con razón una doxología litúrgica, oración final de la liturgia, que afirma el sentido de todo lo que ha precedido. Todo es dar gloria a Dios.

Pero ¿qué significa “dar gloria a Dios”? Reconocer todo el peso de Dios que se manifiesta en la obra realizada por Dios mismo, reconocer toda la verdad de Dios.

¿Cómo glorificó Cristo al Padre? Cristo dice: “‘Padre, glorifica tu nombre’… ‘¡Yo lo he glorificado y lo glorificaré otra vez!'”. (Jn 12,28). No habla de sus cosas, sino que dice lo que ha oído al Padre (cf. Jn 12,49). No hace sus propias obras ni las realiza según su voluntad, sino que hace las obras que el Padre le ha dado que haga (cf. Jn 5,19.36). Cristo, con su palabra y su obra, manifiesta quién es realmente Dios Padre. En efecto, manifiesta que Dios es Padre.

Al final, en su despedida, antes de ser condenado y de tomar la cruz, “levantó los ojos al cielo y dijo: ‘Padre, ha llegado la hora: glorifica a tu Hijo para que el Hijo te glorifique a ti'” (Jn 17,1). Así, el Hijo manifiesta al Padre en sus palabras, en sus obras y en el don de sí mismo. Él se convierte en el don del Padre. “Tanto amó Dios Padre al mundo que le dio a su Hijo único” (Jn 3,16). Entonces, el Hijo manifiesta todo el peso, toda la verdad, todo lo que el Padre es, aceptando ser su don para la vida del mundo (cf. Jn 6,51).

Pero, al mismo tiempo, el Padre manifiesta toda la verdad del Hijo, para que todos honren al Hijo como honran al Padre. “Quien no honra al Hijo, no honra al Padre que le ha enviado” (cf. Jn 5,23). Por tanto, quien conoce al Hijo conoce al Padre, y a su vez el Padre dirige al conocimiento del Hijo.

Para glorificar, no basta con recitar una doxología, una oración, sino manifestar, a través de la propia carne, de la propia historia, la verdad del Padre y la verdad de ser hijo en el Hijo: “El que me ha visto a mí, ha visto al Padre” (Jn 14,9).

No se trata sólo de oír, ¡sino de constatar viendo! Se trata de dar gloria a Dios a través de la propia vida, para que los demás también puedan constatarlo fácilmente.

En la historia de Cristo, no fueron las autoridades religiosas las que constataron que Él es el Hijo de Dios, y mucho menos los expertos en Escritura y moral según la perfecta observancia de las prescripciones religiosas, sino que fueron los alejados.

En efecto, un romano, un militar, el mismo centurión es el primero en captar la glorificación entre Cristo y el Padre. Es más, lo constata observando el modo de morir de Cristo. Su morir expresa su entrega filial, de ahí que el centurión concluya con esa hermosa confesión de fe: “¡Verdaderamente éste era el Hijo de Dios!” (Mc 15,39).

Precisamente en este punto podemos comprender también el sentido profundo de la entrega de san Pablo en el pasaje de hoy. “Al que tiene el poder”, la fuerza, que es poderoso para haceros firmes, para confirmaros, para haceros sólidos “en mi Evangelio, que anuncia a Jesucristo” (cf. Rm 16, 25).

Euangelion es sinónimo de kerygma, es decir, Pablo evangeliza, proclama el evangelio que comunica a Jesucristo. De hecho, Pablo fue tocado por una gracia inmensa. “Pero cuando Dios, que me eligió desde el vientre de mi madre y me llamó por su gracia, tuvo a bien revelar en mí a su Hijo para que yo lo anunciara entre los gentiles…” (Gal 1,15-16).

Pablo descubre al Hijo de Dios en su interior, en su corazón. Pablo está habitado por el Hijo de Dios. Por tanto, es evidente que para él proclamar significa simplemente hacer resplandecer a este Hijo de Dios, testimoniarlo y hacerlo visible.

Su identificación con Cristo será tal que exclamará: “Ya no vivo yo, sino que Cristo vive en mí” (Gal 2,20). Es este hombre interior que ha madurado en Pablo y que busca llegar a la plenitud de Cristo (cf. Ef 4,13). Esto sucede mediante la muerte del viejo Saulo: “Con Cristo estoy crucificado, y ya no vivo yo, sino que Cristo vive en mí” (Gal 2,19-20).

La novedad de la vida de Cristo que habita en Pablo es tal que todo lo que -dentro de una mentalidad religiosa- antes era ganancia para él, ahora se convierte en pérdida (cf. Flp 3,7). Todo lo que antes consideraba una realidad preciosa, que había que observar y apreciar como un valor absoluto, ahora se convierte en basura (cf. Flp 3,8).

Por tanto, Pablo no pretende transmitir una religión, sino a Jesucristo muerto y resucitado (cf. 1 Co 15,1-8), de tal manera que este Cristo Jesús pueda habitar en sus oyentes. En realidad, se trata de transmitir, de contagiar.

Y este anuncio no se hace con alguna habilidad técnica, o con extrañas metodologías pastorales. “Mi palabra y mi predicación no se basaban en discursos persuasivos de sabiduría, sino en la manifestación del Espíritu y de su poder, para que vuestra fe no se fundara en sabiduría humana, sino en el poder de Dios” (1 Co 2,4-5).

Si observamos las últimas décadas, veremos que la pastoral muestra cuántos métodos se han inventado, cuantos programas y proyectos se han elaborado. Pero ¿a qué han conducido? Al alejamiento de muchos de la Iglesia.

Además, hoy, después de todos los intentos de dirigir a la gente, es evidente que muchos de los responsables de la pastoral, y muchos de los que trabajan en ella, sólo se preocupan de una cosa: agradar al mundo, seguir la ola de la opinión pública.

Pablo dice que ahora el misterio se revela finalmente y es Cristo quien viene a los gentiles, no sólo a los judíos. Ahora el anuncio mismo se convierte en la manifestación de la gloria de Dios para todos los hombres.

Pablo ya lo dijo en el capítulo tercero. Y luego en la carta a los Efesios se aclara que “también nosotros, como ellos, vivíamos en otro tiempo en nuestros deseos carnales, siguiendo los deseos de la carne y los malos pensamientos” (Ef 2,3). Es decir, los de la religión pueden caer en la trampa de pensar que son mejores y que pueden logarlo. Y estos pensamientos son según la carne, es decir, pasionales (hoy traducidos como “malos”).

En efecto, existe la tentación de detenerse en los adornos, en los accesorios inútiles de la religión, y de este modo el pensamiento se apasiona, se empieza a luchar. ¡Cuántas peleas dentro de la Iglesia, especialmente entre el clero! Quizás ni siquiera el mundo cae tan bajo….

Se trata más bien de comunicar, con nuestra propia existencia, a Cristo muerto y resucitado a los que están cansados de nuestro modo de hacer las cosas y a los que sienten sed de vida y de amor. Porque hay muchos centuriones en el mundo, incluso muy cerca de nosotros, pero la Iglesia, la ruidosa que no para de charlar, no muestra al Hijo entregado y ofrecido con amor, en el amor y por el amor.

Y, viendo los escenarios de la Iglesia, ¿qué pueden ver? ¿Qué credo pueden confesar? Pablo, en cambio, da gloria a Dios por los gentiles que, aceptando a Cristo por el bautizado, constatan, confiesan la vida verdadera.

 

SEMILLAS es una publicación del Centro Aletti disponible todos los viernes. Cada semana, además del audio de la homilía dominical, estará disponible en el sitio de LIPA un comentario a las lecturas de la Liturgia del Domingo, como así también a las lecturas de la semana.


 

SLOVENŠČINA

Današnje drugo berilo je zaključek Pisma Rimljanom. Gre za zelo zapleten odlomek, ki je skozi stoletja povzročal preglavice mnogim eksegetom.

Izpostavimo nekaj poudarkov.

To je zaključni molitveni obrazec, ki korenito izraža slavo Bogu.

Zaključna bogoslužna molitev spomni in potrdi smisel vsega, kar se je prej zgodilo v bogoslužju.

Vse je slavljenje Boga.

Toda, kaj pomeni »dati slavo Bogu«? Priznati vso težo Boga, ki se razodeva v Njegovih dejanjih; priznati vso resnico Boga.

Kako je Kristus slavil Očeta?

Kristus reče: »›Oče, poveličaj svoje ime!‹ ›Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal‹« (Jn 12,28).

Ne govori iz sebe, ampak kar je slišal od Očeta (prim. Jn 12,49).

Ne opravlja svojih del in jih ne izvršuje po svoji volji, ampak dela, kar mu je naročil Oče (prim. Jn 5,19.36).

Kristus ne izreče nobene svoje besede in s svojim delovanjem razodeva, kdo je resnično Bog Oče. Še več: razodeva, da je Bog Oče.

Ob koncu, ko se poslavlja, preden je obsojen in preden sprejme križ, »je povzdignil oči proti nebu in dejal: ›Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe‹« (Jn 17,1).

Sin torej razodeva Očeta v besedah, dejanjih in darovanju samega sebe. On postane Očetov dar.

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina« (Jn 3,16).

Sin sprejme, da je Očetov dar za življenje sveta (prim. Jn 6,51) in tako razodeva vso Njegovo težo, vso resnico, vse, kar Oče je.

Hkrati pa Oče razodeva vso resnico Sina, da bi vsi častili Sina kot častijo Očeta. »Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal« (Jn 5,23).

Zato, kdor pozna Sina, pozna Očeta, obenem pa Oče daje spoznavati svojega Sina.

Za slavljenje ni dovolj izreči neko slavilno molitev, ampak preko svojega mesa in osebne zgodovine razodevati resnico Očeta in resnico, da smo sinovi v Sinu: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9).

Ne gre le zato, da slišimo, ampak da vidimo in izkusimo! Gre za to, da s svojim življenjem slavimo Boga, sicer tako, da tudi drugi lahko zaznajo.

Kristusa niso prepoznali kot Božjega Sina verski voditelji in še manj poznavalci Svetega pisma in morale, ki so natanko izpolnjevali religiozne predpise, ampak so ga kot takega prepoznali oddaljeni.

Še več, neki Rimljan, vojak, stotnik je prvi prepoznal medsebojno proslavljenje Sina in Očeta. To je dojel, ko je opazoval način Kristusovega umiranja. Njegov izdih je izrazil njegovo sinovsko izročitev, zato je stotnik zaključil s tisto čudovito izpovedjo vere: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin« (Mr 15,39).

Prav na tej točki lahko razumemo tudi globok pomen Pavlovega slavljenja v današnjem odlomku.

»Njemu pa, ki vas more po mojem evangeliju in po oznanjevanju Jezusa Kristusa utrditi« (Rim 16,25), ki je tako mogočen, da nas potrdi in učvrsti v tem evangeliju.

Euangelion je sinonim za kerygmo, to pomeni, da Pavel evangelizira, oznanja evangelij, ki sporoča Jezusa Kristusa.

Pavla se je namreč dotaknila neizmerna milost.

»Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani …« (Gal 1,15-16).

Pavel odkrije Božjega Sina v sebi, v svojem srcu.

V Pavlu prebiva Božji Sin. Zato je samoumevno, da zanj oznanjati pomeni preprosto pokazati Božjega Sina in zanj pričevati.

S Kristusom se bo poistovetil do te mere, da bo vzkliknil: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

V Pavlu je dozorel notranji človek in želi priti do Kristusove polnosti (prim. Ef 4,13).

Vse to se zgodi s smrtjo starega Savla: »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,19-20).

Novost Kristusovega življenja, ki prebiva v Pavlu, je takšna, da je vse, kar je bilo prej – znotraj religiozne miselnosti – dobiček, zdaj postalo izguba (prim. Flp 3,7).

Vse, kar mu je bilo prej dragoceno, kar je bilo treba izpolnjevati in ohranjati kot absolutno vrednoto, zdaj postanejo smeti (prim. Flp 3,8).

Zato Pavel ne želi posredovati neke religije, ampak Jezusa Kristusa, ki je umrl in vstal (prim. 1 Kor 15,1-8), tako, da bi Kristus Jezus lahko prebival v srcih njegovih poslušalcev. Gre za posredovanje, da bi Kristus lahko prešel v njihova srca.

In to oznanilo se ne zgodi s kakšno tehnično spretnostjo ali čudnimi pastoralnimi metodologijami. »Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči« (1 Kor 2,4-5).

Če pogledamo zadnja desetletja, vidimo, da pastorala pokaže, koliko metod smo iznašli, koliko programov in načrtov smo izdelali. Toda do česa so pripeljali? Do tega, da so se mnogi oddaljili od Cerkve.

Poleg tega je danes, po vseh poskusih voditi ljudi, očitno, da mnoge, ki so odgovorni za pastoralo in mnoge, ki delajo v pastorali, skrbi le eno: kako ugajati svetu, kako slediti toku javnega mnenja.

Pavel pravi, da je zdaj skrivnost končno razodeta in da Kristus prihaja k poganom, ne le k Judom. Zdaj oznanilo postane razodetje Božje slave za vse ljudi.

Pavel je to povedal že v tretjem poglavju. V Pismu Efežanom pa natančneje pove, da »smo nekoč tudi mi vsi živeli tako kot oni v svojih mesenih poželenjih; počenjali smo, kar sta hotela meso in razum« (Ef 2,3). Religiozni ljudje pa se lahko ujamejo v past, ko mislijo, da so sami boljši in da bodo uspeli. To je razmišljanje po mesu.

V skušnjavi smo, da bi se ustavili pri podrobnostih ali nepotrebnih dodatkih religije, toda to bi nas privedlo v razmišljanje po mesu in bi se začeli prepirati. Koliko borb je znotraj Cerkve, zlasti med duhovniki! Morda niti svet ne pade tako nizko …

Namesto tega gre za to, da s svojim življenjem posredujemo umrlega in vstalega Kristusa tistim, ki so utrujeni zaradi našega načina delovanja in tistim, ki jih žeja po življenju in ljubezni. Na svetu je namreč mnogo stotnikov, tudi v naši bližini. Vendar Cerkev, tista glasna, ki še naprej klepeta, ne uspe videti Sina, ki je izročen in darovan z ljubeznijo, v ljubezni in iz ljubezni. Kaj lahko opazijo, ko gledajo prizore Cerkve? Kakšno vero lahko izpovejo?

Pavel pa slavi Boga za pogane, ki so sprejeli in izkusili Kristusa preko krščenih in izpovedujejo resnično življenje.

 

SEMENA je rubrika centra Aletti, ki je na voljo vsak petek ali soboto (v italijanščini že v petek). Vsak teden bo na spletni strani LIPE poleg nedeljske homilije v zvočni obliki (v italijanščini) na voljo tudi poglobitev Božje besede nedeljske ali praznične svete maše.


 

HRVATSKI

Današnje drugo čitanje zaključak je Poslanice Rimljanima. Riječ je o veoma složenom odlomku, koji je tijekom stoljeća zadavao glavobolje mnogim egzegetama.

Donosimo nekoliko naglasaka.

To je završni molitveni obrazac koji korjenito izražava slavljenje Boga.

Naime, završna liturgijska molitva podsjeća i potvrđuje značenje svega što se prije dogodilo u bogoslužju.

Sve je slavljenje Boga.

Ali što znači „dati slavu Bogu“? Priznati svu težinu Boga koja se očituje u njegovim djelima, priznati svu istinu Boga.

Kako je Krist proslavio Oca?

Krist kaže: „‘Oče, proslavi ime svoje!’… ‘Proslavio sam i opet ću proslaviti!’“ (Iv 12,28).

On ne govori sam od sebe, nego govori ono što je čuo od Oca (usp. Iv 12,49).

On ne čini svoja djela i ne izvršava ih po vlastitoj volji, nego čini ono što mu je Otac zapovjedio (usp. Iv 5,19.36). Krist ne izgovara nijednu svoju riječ i svojim djelom otkriva tko je zapravo Bog Otac. Štoviše, otkriva da Bog jest Otac.

Na kraju, kad se oprašta, prije nego li će biti osuđen i prije nego li će prihvatiti križ, „podiže oči k nebu i progovori:  ‘Oče, došao je čas: proslavi Sina svoga da Sin proslavi tebe’“ (Iv 17,1).

Dakle, Sin objavljuje Oca riječima, djelima i sebedarjem. On postaje Očev dar.

„Bog je tako ljubio svijet te je dao svoga Sina Jedinorođenca“ (Iv 3,16).

Sin prihvaćajući da bude Očev dar za život svijeta (usp. Iv 6,51) i tako otkriva svu težinu, svu istinu, sve što Otac jest.

No, u isto vrijeme, Otac otkriva cijelu istinu Sina, kako bi svi častili Sina kao što časte Oca. „Tko ne časti Sina, ne časti ni Oca koji ga posla“ (Iv 5,23).

Stoga, tko poznaje Sina, poznaje i Oca, a Otac sa svoje strane dovodi do spoznaje Sina.

Za slavljenje nije dovoljno izreći neku slavljeničku molitvu, nego preko svoga tijela i svoje povijesti otkriti istinu Oca i istinu da smo sinovi u Sinu: „Tko je vidio mene, vidio je i Oca“ (Iv 14,9).

Ne radi se samo o tome da čujemo, nego da vidimo i doživimo! Radi se o tome da s vlastitim življenjem slavimo Boga, na način da i drugi to mognu lako doživjeti.

Krista kao Sina Božjega nisu prepoznali vjerski poglavari, a još manje poznavatelji Svetoga pisma i morala, koji su točno ispunjavali religiozne propise, ali su ga kao takvog prepoznali oni daleki.

Štoviše, Rimljanin, vojnik, satnik bio je prvi koji je prepoznao međusobno proslavljanje Krista i Oca. Naime, on to shvaća promatrajući Kristov način umiranja. Kristovo izdahnuće izrazilo je njegovo sinovsko predanje, pa je zato satnik zaključio s onom prelijepom ispoviješću vjere: „Zaista, ovaj čovjek bijaše Sin Božji!“ (Mk 15,39).

Upravo se na toj točki može shvatiti i duboko značenje Pavlovog slavljenja u današnjem odlomku.

„Onomu koji vas može učvrstiti – po mojem evanđelju i propovijedanju Isusa Krista“ (Rim 16,25), koji je toliko moćan da nas potvrdi i utvrdi u tom evanđelju.

Evangelion je sinonim za kerygmu, to jest, Pavao evangelizira, naviješta evanđelje koje priopćava Isusa Krista.

Naime, Pavla je dodirnula neizmjerna milost.

„Ali kad se Onomu, koji me odvoji već od majčine utrobe i pozva milošću svojom, svidjelo otkriti u meni Sina svoga, da ga navješćujem među poganima …“ (Gal 1,15-16).

Pavao otkriva Sina Božjega u sebi, u svom srcu.

Sin Božji prebiva u Pavlu. Stoga je samo po sebi razumljivo da naviještati za njega jednostavno znači pokazati Sina Božjega i svjedočiti za njega.

Poistovjetit će se s Kristom do te mjere da će uzviknuti: „Živim, ali ne više ja, nego živi u meni Krist“ (Gal 2,20).

U Pavlu je sazrio unutarnji čovjek, pa želi dosegnuti Kristovu puninu (usp. Ef 4,13).

Sve se to događa sa smrću staroga Savla: „S Kristom sam razapet. Živim, ali ne više ja, nego živi u meni Krist“ (Gal 2, 19-20).

Novost Kristova života, koja prebiva u Pavlu, takva je da sve što je prije – unutar religioznog mentaliteta – za njega bilo dobitak, sada postaje gubitak (usp. Fil 3,7).

Sve što mu je prije  bilo dragocjeno, što je trebalo ispunjati i sačuvati kao apsolutnu vrijednost, sada postaje otpad (usp. Fil 3,8).

Zato Pavao ne želi prenijeti neku religiju, nego Isusa Krista koji je umro i uskrsnuo (usp. 1Kor 15,1-8), kako bi se Krist Isus mogao nastaniti u srcima njegovih slušatelja. Radi se upravo o posredovanju, kako bi Krist mogao prijeći u njihova srca.

A taj se navještaj ne događa s nekom tehničkom vještinom ili čudnim pastoralnim metodologijama. „I besjeda moja i propovijedanje moje ne bijaše u uvjerljivim riječima mudrosti, nego u pokazivanju Duha i snage da se vjera vaša ne temelji na mudrosti ljudskoj nego na snazi Božjoj“ (1Kor 2,4-5).

Ako pogledamo posljednja desetljeća, vidjet ćemo da pastoral pokazuje koliko smo metoda izmislili, koliko smo programa i planova napravili. Ali do čega su doveli? Do toga da su se mnogi udaljili od Crkve.

Štoviše, danas, nakon svih pokušaja vođenja ljudi, očito je da je mnogima koji su odgovorni za pastoral i mnogima koji rade u pastoralu, stalo samo do jednoga: kako se svidjeti svijetu, kako slijediti tijek javnog mnijenja.

Pavao kaže da je sada otajstvo konačno otkriveno te da Krist dolazi i poganima, a ne samo Židovima. Sada navještaj postaje otkrivanje slave Božje za sve ljude.

Pavao je to već rekao u trećem poglavlju. A potom u Poslanici Efežanima on točnije kaže da „smo i mi nekoć živjeli u požudama tijela svoga, udovoljavajući prohtjevima tijela i ćudi“ (Ef 2, 3). Religiozni ljudi mogu upasti u zamku da pomisle kako su oni bolji i da će uspjeti. A to je razmišljanje po tijelu.

U napasti smo da se zaustavimo na suvišnim detaljima, na nepotrebnim dodacima religije, ali to bi nas dovelo do razmišljanja po tijelu i počeli bismo se svađati. Koliko je samo borbi unutar Crkve, osobito među svećenicima! Možda ni svijet ne pada tako nisko…

Umjesto toga, radi se o tome da, sa samim svojim življenjem, priopćimo Krista koji je umro i uskrsnuo onima koji su umorni od našega načina postupanja i onima koji su žedni života i ljubavi. Naime, na svijetu je mnogo satnika, pa i u našoj blizini. Međutim, Crkva, ona bučna koja nastavlja brbljati, nije u stanju pokazati Sina predanog i prinesenog s ljubavlju, u ljubavi i iz ljubavi. Što mogu primijetiti gledajući prizore Crkve? Koje vjerovanje mogu ispovjediti?

Pavao pak slavi Bogu za pogane koji su prihvatili i doživjeli Krista preko krštenika te ispovijedaju pravi život.

 

SJEMENJA je rubrika Centra Aletti dostupna svakoga petka. Svakoga tjedna, osim nedjeljne propovijedi u audio obliku, bit će dostupno na web stranici LIPA produbljivanje nedjeljnih ili blagdanskih čitanja euharistijske liturgije


 

POLSKI

Drugim czytaniem, które proponuje nam liturgia czwartej niedzieli Adwentu, jest zakończenie Listu do Rzymian. To bardzo złożony fragment, który przez wieki sprawiał trudności wielu egzegetom.

Podkreślmy kilka rzeczy.

Chodzi o doksologię, radykalne oddanie chwały Bogu.

Rzeczywiście, może słusznie przypominać doksologię liturgiczną, końcową modlitwę liturgii, która potwierdza sens wszystkiego, co wydarzyło się wcześniej.

Wszystko jest oddaniem chwały Bogu.

Ale co to znaczy “oddawać chwałę Bogu”? To znaczy uznać całą wagę Boga przejawiającą się w dziele dokonanym przez Niego samego, uznać całą prawdę o Bogu.

W jaki sposób Chrystus uwielbił Ojca?

Chrystus mówi: “«Ojcze, wsław Twoje imię!». Wtem rozległ się głos z nieba: «Już wsławiłem i jeszcze wsławię»” (J 12,28).

Chrystus nie mówi o swoich sprawach, ale mówi to, co usłyszał od Ojca (por. J 12,49).

Nie wykonuje własnych dzieł i nie czyni ich zgodnie ze swoją wolą, ale wykonuje dzieła, które Ojciec dał Mu do wykonania (por. J 5,19. 36). Chrystus nie wypowiada swojego słowa, a przez swoje dzieło objawia, kim naprawdę jest Bóg Ojciec. Co więcej, objawia, że Bóg jest Ojcem.

Na końcu, przy pożegnaniu, zanim został skazany i zanim wziął swój krzyż, „podniósłszy oczy ku niebu rzekł: «Ojcze, nadeszła godzina. Otocz swego Syna chwałą, aby Syn Ciebie nią otoczył» “(J 17,1).

W ten sposób Syn objawia Ojca w swoich słowach, dziełach i w darze z samego siebie. Staje się darem Ojca.

„Tak bowiem Bóg umiłował świat, że Syna swego Jednorodzonego dał” (J 3, 16).

Następnie Syn objawia całą wagę, całą prawdę, wszystko, kim jest Ojciec, przyjmując bycie Jego darem dla życia świata (por. J 6, 51).

Jednocześnie Ojciec objawia całą prawdę o Synu, aby wszyscy czcili Syna tak, jak czczą Ojca. “Kto nie oddaje czci Synowi, nie oddaje czci Ojcu, który Go posłał” (por. J 5, 23).

Dlatego ten, kto zna Syna, zna Ojca, a Ojciec z kolei odwołuje się do znajomości Syna.

Aby uwielbić, nie wystarczy wyrecytować doksologię, modlitwę, ale trzeba ukazać w swoim własnym ciele, w swojej własnej historii, prawdę Ojca i prawdę bycia synem w Synu: “Kto Mnie zobaczył, zobaczył także i Ojca” (J 14, 9).

Nie chodzi tylko o słuchanie, ale o widzenie poprzez przekonanie się! Jest to kwestia oddawania chwały Bogu poprzez własne doświadczenie, tak aby inni również mogli z łatwością się przekonać.

W przypadku Chrystusa to nie autorytety religijne potwierdziły, że jest On Synem Bożym, a tym bardziej nie eksperci od Pisma Świętego i moralności zgodnej z doskonałym przestrzeganiem przepisów religijnych, ale ludzie, którzy byli daleko, ludzie z zewnątrz.

W rzeczywistości, Rzymianin, wojskowy, setnik jako pierwszy pojął uwielbienie między Chrystusem a Ojcem. Uświadamia to sobie, obserwując sposób umierania Chrystusa. Jego umieranie wyraża synowskie oddanie siebie, stąd setnik kończy pięknym wyznaniem wiary: “Prawdziwie, ten człowiek był Synem Bożym!” (Mk 15, 39).

Właśnie w tym punkcie możemy również pojąć głębokie znaczenie oddania chwały przez św. Pawła.

“Temu, który ma moc”, siłę, który jest potężny w umacnianiu was, w ugruntowywaniu was, w czynieniu was mocnymi “w mojej Ewangelii, która głosi Jezusa Chrystusa” (por. Rz 16, 25).

Euangelion jest synonimem kerygmatu, tj. Paweł ewangelizuje, głosi Ewangelię, która przekazuje Jezusa Chrystusa.

Rzeczywiście, Paweł został dotknięty ogromną łaską.

“Gdy spodobało się Temu, który wybrał mnie jeszcze w łonie matki mojej i powołał łaską swoją, aby objawić Syna swego we mnie, bym Ewangelię o Nim głosił poganom…” (Ga 1,15-16).

Paweł odkrywa Syna Bożego w sobie, w swoim sercu.

Paweł jest zamieszkany przez Syna Bożego. Jest więc oczywiste, że dla niego głoszenie oznacza po prostu sprawianie, by ten Syn Boży jaśniał, dając o Nim świadectwo i czyniąc Go widzialnym.

Jego utożsamienie się z Chrystusem będzie takie, że wykrzyknie: “Teraz zaś już nie ja żyję, lecz żyje we mnie Chrystus” (Ga 2,20).

To właśnie ten wewnętrzny człowiek dojrzał w Pawle i dąży do osiągnięcia pełni Chrystusa (por. Ef 4,13).

Wszystko to dzieje się poprzez śmierć starego Saula: “Razem z Chrystusem zostałem przybity do krzyża. Teraz zaś już nie ja żyję, lecz żyje we mnie Chrystus. ” (Ga 2,19-20).

Nowość życia w Chrystusie, która zamieszkuje Pawła, sprawia, że wszystko, co wcześniej – w ramach mentalności religijnej – było dla niego zyskiem, teraz staje się stratą (por. Flp 3,7).

Wszystko, co wcześniej uważał za cenną rzeczywistość, której należy przestrzegać i pielęgnować jako wartość absolutną, teraz staje się śmieciem (por. Flp 3,8).

Dlatego Paweł nie stara się przekazywać jakiejś religii, ale Jezusa Chrystusa, który umarł i zmartwychwstał (por.1 Kor 15, 1-8), w taki sposób, aby ten Chrystus Jezus mógł zamieszkać w jego słuchaczach. Jest to właśnie kwestia przekazywania, przekazywania dalej.

Głoszenie to nie odbywa się za pomocą jakichś technicznych umiejętności czy dziwnych metodologii duszpasterskich. “A mowa moja i moje głoszenie nauki nie miały nic z uwodzących przekonywaniem słów mądrości, lecz były ukazywaniem ducha i mocy, aby wiara wasza opierała się nie na mądrości ludzkiej, lecz na mocy Bożej” (1 Kor 2,4-5).

Jeśli spojrzymy na ostatnie dziesięciolecia, zobaczymy, że praca duszpasterska wskazuje na wielość metod, programów i projektów, jakie zostały opracowane. Do czego one jednak doprowadziły? Do wyobcowania wielu osób z Kościoła.

Co więcej, dzisiaj, po wszystkich próbach zarządzania ludźmi, jest oczywiste, że wielu odpowiedzialnych za duszpasterstwo i wielu z tych, którzy w nim pracują, troszczy się tylko o jedną rzecz: o przypodobanie się światu, o podążanie za falą opinii publicznej.

Paweł mówi, że teraz misterium zostało ostatecznie objawione i to Chrystus przychodzi do pogan, a nie tylko do Żydów. Teraz samo głoszenie staje się manifestacją chwały Bożej dla wszystkich ludzi.

Paweł powiedział to już w rozdziale trzecim Listu do Rzymian. A w Liście do Efezjan wyjaśnia, że “także my wszyscy niegdyś postępowaliśmy według żądz naszego ciała, spełniając zachcianki ciała i myśli zdrożnych” (Ef 2,3). Oznacza to, że ludzie religijni mogą wpaść w pułapkę myślenia, że są lepsi i że mogą sobie poradzić. Jednak myśli te są według ciała, czyli podległe namiętnościom (dziś tłumaczone jako “zdrożne”).

Rzeczywiście istnieje pokusa, aby zatrzymać się na ozdobach, bezużytecznych akcesoriach religijnych, i w ten sposób myślenie staje się namiętne, zaczynamy walczyć. Ileż walk toczy się w Kościele, zwłaszcza wśród duchowieństwa! Być może nawet świat nie upada tak nisko….

Zamiast tego, chodzi o komunikowanie, samym naszym istnieniem, Chrystusa umarłego i zmartwychwstałego tym, którzy są zmęczeni naszym sposobem działania i tym, którzy odczuwają pragnienie życia i miłości. Ponieważ na świecie, nawet bardzo blisko nas, jest wielu setników, ale Kościół, ten hałaśliwy, który ciągle dyskutuje, nie ukazuje Syna wydanego i ofiarowanego z miłością, w miłości i dla miłości. Oni więc widząc takie scenariusze Kościoła, co mogą stwierdzić? Jakie wyznanie wiary mogą złożyć?

Paweł natomiast oddaje chwałę Bogu za pogan, którzy przyjmując Chrystusa poprzez ochrzczonych, wyznają prawdziwe życie.

 

ZIARNA są rubryką Centro Aletti udostępnianą każdego piątku. Każdego tygodnia, oprócz homilii niedzielnej w formie audio, na stronie LIPA będzie do dyspozycji pogłębienie czytań liturgicznych z eucharystii niedzielnej bądź świątecznej