Approfondimento delle letture della liturgia
Profundización de las lecturas de la liturgia
Poglobitev Božje besede
Produbljivanje liturgijskih tekstova
Pogłębienie czytań liturgicznych

[SEMI] IV DOMENICA DI QUARESIMA (Anno B) 2

ITALIANO

Oggi la seconda lettura arriva a un tale livello di intensità della manifestazione del nostro Dio che ci lascia con uno stupore totale.

Siamo davanti alla radicale manifestazione di Dio Padre, che con tutto il suo amore manda e consegna a noi il suo Unigenito.

In verità, non è esatto dire che ci troviamo “davanti” a questa manifestazione. La lettura, infatti, non ci fa vedere che stiamo di fronte a tale manifestazione, ma che ci troviamo “dentro” di essa. E questa è veramente una sorpresa scioccante, davanti alla quale non si può che dire grazie con tutto ciò che si è. La gratitudine permea la nostra esistenza.

Anni fa, un padre di famiglia mi diceva durante un corso di Esercizi: “Questo è il fondamento della nostra fede, di tutta la nostra vita da credenti. Come abbiamo potuto dimenticare questa verità? Dove l’abbiamo lasciata? Come è possibile che a 58 anni, avendo sempre frequentato la Chiesa, solo ora, per la prima volta, mi venga presentata una verità così commovente e fondante della nostra fede?”.

Infatti, oggi è facilmente constatabile da tutti come le manifestazioni di un certo modo di essere Chiesa stanno implodendo, proprio perché il tentatore, attraverso gli eventi storici, è riuscito a vincere in molte dimensioni della Chiesa e la fede ecclesiale si è fatta inquinare da una struttura e da una mentalità da religione convenzionale.

Infatti, ogni religione si costituisce su alcuni principi che, di fatto, accomunano il fenomeno religioso.

Per esempio, una prima realtà è questa: cosa fare, anzi come pensare in modo da poter salire verso Dio? Come posso avvicinarmi a Dio? Cosa devo realizzare?

Così pensa l’uomo che crede di dover essere lui a superare la distanza che lo separa dalla divinità per finalmente trovarsi davanti a Dio.

Se uno legge le catechesi e l’omiletica degli ultimi secoli, rimane sorpreso constatando che questo è uno dei principi fondamentali sui quali abbiamo tanto insistito, che abbiamo insegnato, ma che, di fatto, non c’entra assolutamente niente con la fede come vita comunionale, ecclesiale.

Un altro principio è quello di eseguire ciò che Dio dice, per avvicinarsi a Lui e poter così contare sulla sua benevolenza, almeno nell’ora della morte. Si tratta di una specie di esecuzione assoluta, in modo da poter “essere degni” di Lui, o addirittura “meritare” la grazia.

Tutto questo crolla come una specie di ateismo religioso di fronte al testo di Paolo, che oggi ci viene proposto.

Dio è “ricco di misericordia” (Ef 2,4).

Ma l’uomo, schiavo della mentalità del peccato, preferisce fare sacrifici e sforzi enormi, perché il sacrificio si può fare senza amore. E qui c’è la soglia, la discriminante.

Ci sono tante falsità religiose che si offrono come via del compimento dell’uomo e della salvezza, ma non si tratta della via dell’amore, che il più delle volte non viene considerata. Forse, talvolta, come “dovere” di amare. Ma l’uomo non riesce farlo senza calcolare un vantaggio per sé. L’amore come dono libero di sé è qualcosa che appartiene solo alla vita di Dio, e questa non te la dai da solo.

E qui c’è il vero inganno, perché con il peccato si apre una strada, anche religiosa, che però non coincide con la via dell’amore.

L’uomo cerca di affermarsi anche religiosamente, a denti stretti, guardando sé stesso, ripiegato sul proprio ombelico. Ma Cristo è molto chiaro: “Andate a imparare che cosa vuol dire: Misericordia io voglio e non sacrifici” (Mt 9,13).

Anzi, proprio la mentalità religiosa è la più connaturale alla mentalità del mondo e la serve religiosamente, tradendo in pieno la vita di fede.

Possiamo facilmente constatare come ci sono tante persone “religiose” che praticamente fanno ciò che chiede il mondo, ciò che piace al mondo e anche secondo il modo del mondo.

“Se aveste compreso che cosa significhi: Misericordia io voglio e non sacrifici, non avreste condannato persone senza colpa” (Mt 12,7).

Quanti pseudo-valori del mondo prevalgono sul Vangelo!

Possiamo chiederci: Cosa lasciamo come eredità per i secoli futuri?

Se non c’è un Dio Padre, ma rimane solo un Dio fondato filosoficamente, allora è ovvio che è facile far valere sé stessi con una mentalità segnata dalla propria volontà.

Invece, la conoscenza di Dio Padre è fondata nella relazione filiale, nell’azione dello Spirito Santo che ci insegna con pazienza a pronunciare: “Abbà”, rivolgendoci a Dio avvolti dal suo amore paterno.

Perciò la maturità della vita di fede è la misericordia. “Siate misericordiosi, come il Padre vostro è misericordioso” (Lc 6,36).

Perché la verità è che “Dio è amore” (1Gv 4,16) e non in senso astratto, nominalistico, filosofico, ma nella storia e nell’esperienza che fonda una conoscenza che dice: “per il grande amore con il quale ci ha amato” (Ef 2,4). E questo amore di Dio verso di noi realizza un passaggio inimmaginabile: “da morti che eravamo per le colpe, ci ha fatto rivivere con Cristo” (Ef 2,5).

Non esiste una solitudine più assoluta della morte.

Solo l’amore, quello che è la verità di questa parola, cioè l’amore di Dio, fa della morte un passaggio di vita fondato nella relazione che supera la morte, che distrugge la solitudine che la caratterizza. Questo è la relazione Padre-Figlio.

Infatti, all’ora terza del pomeriggio, all’ora della morte di Cristo, questa relazione è l’unica che regge, che dà senso e che dà la vita stessa, perché è amore, è la manifestazione suprema della vita, dell’amore del Padre e del Figlio.

Ci si ritrova allora in una vita fondata su una breve preposizione, che esprime però la novità radicale: “con” Cristo.

Cristo è passato attraverso la morte alla risurrezione e noi siamo uniti “con” Cristo, con lui. E questo è un dono, non è in nessun modo opera nostra: “per grazia siete stati salvati” (Ef 2,8).

Il fatto di desiderare di essere noi i protagonisti del cambiamento della nostra condizione è la chiara dimostrazione che non abbiamo ancora l’esperienza di essere amati, dunque salvati: “Per grazia infatti siete salvati mediante la fede” (Ef 2,8).

Poi Paolo sottolinea, affinché sia fuori da ogni dubbio, che “ciò non viene da voi, ma è dono di Dio; né viene dalle opere, perché nessuno possa vantarsene” (Ef 2,8-9).

Che magnifica opera del nostro Dio Padre, Figlio, Spirito Santo!

È lui che scende nel Figlio, ci dona la sua vita per mezzo dello Spirito Santo e addirittura compie tutta l’opera. E a noi dà la grazia di trovarci “con” Lui nel Figlio, respirando il suo Spirito Santo, la sua stessa vita.

Non è l’uomo che sta andando verso Dio e si deve sforzare per salire verso di Lui, ma è Dio che è sceso e che agisce, che fa: “Siamo infatti opera sua” (Ef 2,10). Ribadiamolo: non si tratta di dover fare qualcosa, perché non siamo opera nostra, ma sua. Quante parole abbiamo inventato per l’autorealizzazione dell’uomo, ma siamo opera sua, siamo creati “in Cristo Gesù” (Ef 2,10), cioè siamo generati da figli perché la nostra vita diventi una manifestazione delle opere buone, cioè quelle opere che rendono gloria a Dio, perché lo manifestano come amore. Le opere buone non sono la causa della nostra salvezza, ossia della nostra rigenerazione, ma sono il frutto e la manifestazione del dono accolto. Infatti, le opere buone in cui camminiamo come via della vita, manifestano la vita di Dio. “Così risplenda la vostra luce davanti agli uomini, perché vedano le vostre opere buone e rendano gloria al Padre vostro che è nei cieli” (Mt 5,16).

“Camminate nella carità, nel modo in cui anche Cristo ci ha amato e ha dato sé stesso per noi, offrendosi a Dio in sacrificio di soave odore” (Ef 5,2).

La vita della fede si riconosce perché non si è mai più da soli, ma sempre “con” Cristo, respirando la sua vita che ci rende un’offerta d’amore e perciò ci unisce gli uni agli altri.

 

SEMI è la rubrica del Centro Aletti disponibile ogni venerdì.
Ogni settimana, oltre all’omelia della domenica in formato audio, sarà disponibile sul sito LIPA un approfondimento delle letture della liturgia eucaristica domenicale o festiva.


 

ESPAÑOL

Hoy la segunda lectura llega a tal nivel de intensidad de la manifestación de nuestro Dios que nos deja con un estupor total. Estamos ante la radical manifestación de Dios Padre, que con todo su amor nos manda y nos entrega a su Unigénito.

En realidad, no es exacto decir que nos encontramos “delante” de esta manifestación. La lectura, de hecho, no nos hace ver que estamos de frente a tal manifestación, sino que nos encontramos dentro de esta. Y esta es verdaderamente una sorpresa impactante, ante la cual no se puede decir otra cosa que gracias con todo lo que uno es. La gratitud permea nuestra existencia.

Hace años, un padre de familia me dijo durante un curso de Ejercicios: “Este es el fundamento de nuestra fe, de toda nuestra vida de creyentes. ¿Cómo hemos podido olvidar esta verdad? ¿Dónde la hemos dejado? ¿Cómo es posible que a mis 58 años, habiendo asistido siempre a la Iglesia, sea ahora, por primera vez, cuando se me presenta una verdad tan conmovedora y fundacional de nuestra fe?”.

De hecho, hoy es fácil para todos ver cómo implosionan las manifestaciones de un cierto modo de ser Iglesia, precisamente porque el tentador, a través de los acontecimientos históricos, ha conseguido vencer en muchas dimensiones de la Iglesia y la fe eclesial se ha contaminado de una estructura y mentalidad de religión convencional.

De hecho, toda religión se constituye sobre ciertos principios que, de hecho, unen el fenómeno religioso.

Por ejemplo, una primera realidad es ésta: ¿qué hacer, o más bien cómo pensar para poder ascender hacia Dios? ¿Cómo puedo acercarme a Dios? ¿Qué debo conseguir?

Así piensa el hombre: debe ser él quien supere la distancia que le separa de la divinidad para encontrarse finalmente ante Dios.

Si uno lee las catequesis y homiléticas de los últimos siglos, se sorprende al comprobar que éste es uno de los principios fundamentales en los que tanto hemos insistido, que tanto hemos enseñado, pero que, en realidad, no tiene absolutamente nada que ver con la fe como vida comunitaria, eclesial.

Otro principio es ejecutar lo que Dios dice, para acercarnos a Él y así poder contar con su benevolencia, al menos en la hora de la muerte. Se trata de una especie de ejecución absoluta, para poder “ser dignos” de Él, o incluso “merecer” la gracia.

Todo esto se derrumba como una especie de ateísmo religioso ante el texto de Pablo que hoy nos ocupa.

Dios es “rico en misericordia” (Ef 2,4).

Pero el hombre, esclavizado a la mentalidad del pecado, prefiere hacer enormes sacrificios y esfuerzos, porque el sacrificio se puede hacer sin amor. Y aquí está el umbral, el discriminador.

Hay tantas falsedades religiosas que se ofrecen como camino para la realización y la salvación del hombre, pero no es el camino del amor, el que más a menudo se desprecia. Tal vez, a veces, como un “deber” de amar. Pero el hombre no lo hace sin calcular una ventaja para sí mismo. El amor como don gratuito de sí mismo es algo que sólo pertenece a la vida de Dios, y no se da a sí mismo.

Y ahí radica el verdadero engaño, porque con el pecado se abre un camino, incluso religioso, que sin embargo no coincide con el camino del amor.

El hombre intenta afirmarse incluso religiosamente, con los dientes apretados, mirándose a sí mismo, inclinado sobre su propio ombligo. Pero Cristo es muy claro: “Id y aprended lo que esto significa: Misericordia quiero y no sacrificios” (Mt 9,13).

Al contrario, es precisamente la mentalidad religiosa la que es más connatural a la mentalidad del mundo y le sirve religiosamente, traicionando de lleno la vida de fe.

Podemos ver fácilmente cómo hay tantas personas “religiosas” que prácticamente hacen lo que el mundo exige, lo que al mundo le gusta, y también según el modo del mundo. “Si hubierais entendido lo que significa: Misericordia quiero, y no sacrificios, no habríais condenado a gente intachable” (Mt 12,7).

¡Cuántos pseudovalores del mundo prevalecen sobre el Evangelio! Podemos preguntarnos: ¿Qué dejamos de herencia a los siglos venideros? Si no existe Dios Padre, sino que sólo queda un Dios fundado filosóficamente, es obvio que resulta fácil imponerse con una mentalidad marcada por la propia voluntad.

En cambio, el conocimiento de Dios Padre se fundamenta en la relación filial, en la acción del Espíritu Santo que nos enseña pacientemente a decir: “Abba”, dirigiéndonos a Dios envueltos en su amor paterno.

Por eso, la madurez de la vida de fe es la misericordia. “Sed misericordiosos, como vuestro Padre es misericordioso” (Lc 6,36). Porque la verdad es que “Dios es amor” (1 Jn 4,16) y no en un sentido abstracto, nominalista, filosófico, sino en la historia y en la experiencia que fundamenta un conocimiento que dice: “por el gran amor con que nos ha amado” (Ef 2,4). Y este amor de Dios hacia nosotros realiza una transición inimaginable: “de muertos que estábamos por delitos, nos ha hecho revivir con Cristo” (Ef 2,5).

No hay soledad más absoluta que la muerte. Sólo el amor, que es la verdad de esta palabra, es decir, el amor de Dios, hace de la muerte un pasaje de vida fundado en la relación que vence a la muerte, que destruye la soledad que la caracteriza. Es la relación Padre-Hijo.

De hecho, en la tercera hora de la tarde, en la hora de la muerte de Cristo, esta relación es la única que se mantiene, que da sentido y que da la vida misma, porque es amor, es la manifestación suprema de la vida, del amor del Padre y del Hijo.

Nos encontramos entonces en una vida fundada en una preposición breve, que sin embargo expresa la novedad radical: “con” Cristo. Cristo pasó de la muerte a la resurrección y nosotros estamos unidos “con” Cristo, con él. Y esto es un don, en modo alguno obra nuestra: “por gracia habéis sido salvados” (Ef 2,8).

El hecho de que queramos ser protagonistas del cambio de nuestra condición es una clara demostración de que aún no tenemos la experiencia de ser amados, por tanto salvados: “Porque por gracia habéis sido salvados mediante la fe” (Ef 2,8).

A continuación, Pablo subraya, para que quede fuera de toda duda, que “esto no procede de vosotros, sino que es un don de Dios; tampoco procede de las obras, para que nadie pueda gloriarse de ello” (Ef 2,8-9).

¡Qué magnífica obra de nuestro Dios Padre, Hijo, Espíritu Santo!

Es Él quien desciende en el Hijo, nos da su vida por el Espíritu Santo, e incluso realiza toda la obra. Y nos da la gracia de estar “con” Él en el Hijo, respirando su Espíritu Santo, su misma vida.

No es el hombre el que va hacia Dios y debe esforzarse por ascender hacia Él, sino que es Dios el que ha descendido y el que actúa, el que hace: “Porque somos hechura suya” (Ef 2,10). Repitámoslo: no se trata de tener que hacer algo, porque no somos obra nuestra, sino Suya. Cuántas palabras hemos inventado para la autorrealización del hombre, pero somos hechura suya, hemos sido creados “en Cristo Jesús” (Ef 2,10), es decir, hemos sido engendrados como hijos para que nuestra vida sea manifestación de buenas obras, es decir, de aquellas obras que dan gloria a Dios, porque lo manifiestan como amor. Las buenas obras no son la causa de nuestra salvación, es decir, de nuestra regeneración, sino que son el fruto y la manifestación del don recibido. En efecto, las buenas obras en las que andamos como camino de vida, manifiestan la vida de Dios. “Brille, pues, vuestra luz delante de los hombres, para que vean vuestras buenas obras y glorifiquen a vuestro Padre que está en los cielos” (Mt 5, 16).

“Caminad en la caridad, como también Cristo nos amó y se entregó a sí mismo por nosotros, ofreciéndose a Dios como sacrificio de olor grato” (Ef 5,2). La vida de fe se reconoce porque uno nunca está solo, sino siempre “con” Cristo, respirando su vida que nos hace ofrenda de amor y así nos une a los demás.

 

SEMILLAS es una publicación del Centro Aletti disponible todos los viernes. Cada semana, además del audio de la homilía dominical, estará disponible en el sitio de LIPA un comentario a las lecturas de la Liturgia del Domingo, como así también a las lecturas de la semana.


 

SLOVENŠČINA

Današnje drugo berilo nam osupljivo močno razodene, kdo je naš Bog.

Smo pred radikalnim razodetjem Boga Očeta, ki nam z vso svojo ljubeznijo pošlje in izroči svojega edinorojenega Sina.

V resnici ni ravno natančno, če rečemo, da smo »pred« tem razodetjem. Berilo nam namreč ne pokaže, da smo pred takim razodetjem, ampak »znotraj« njega. To pa je zares neverjetno presenečenje, pred katerim ne moremo drugega kot se zahvaliti z vsem svojim bitjem. Hvaležnost prežema naš obstoj.

Pred leti mi je neki družinski oče med duhovnimi vajami dejal: »To je temelj naše vere, vsega našega verskega življenja. Kako smo lahko pozabili to resnico? Kje smo jo pustili? Kako je mogoče, da šele sedaj pri 58 letih, potem ko sem vedno obiskoval cerkev, prvič slišim tako ganljivo in temeljno resnico naše vere?«

Danes vsakdo zlahka opazi, kako se izrazi določenega načina življenja Cerkve sesedajo sami vase. Skušnjavec je namreč preko zgodovinskih dogodkov uspel zmagati nad mnogimi razsežnostmi Cerkve, cerkveno vero pa je zastrupila struktura miselnosti konvencionalne religije.

Vsaka religija namreč temelji na nekaterih načelih, ki združujejo religiozni pojav.

Prva stvar je na primer ta: kaj storiti, ali bolje, kako razmišljati, da bi se lahko povzpeli k Bogu? Kako se lahko približam Bogu? Kaj moram uresničiti?

Tako razmišlja človek, ki verjame, da mora on preseči razdaljo, ki ga ločuje od božanstva, da bi se končno znašel pred Bogom.

Kdor prebira kateheze in homiletiko zadnjih stoletij, s presenečenjem ugotovi, da je to eno temeljnih načel, pri katerem smo zelo vztrajali in katerega smo poučevali, dejansko pa nima nič skupnega z vero kot občestvenim, cerkvenim življenjem.

Drugo načelo je izpolnjevanje tega, kar Bog reče, da bi se mu približali in tako lahko računali na njegovo naklonjenost, vsaj ob smrtni uri. Gre za neke vrste popolno izpolnjevanje, da bi »bili vredni« Njega ali celo »zaslužili« milost.

Vse to se pred Pavlovim besedilom, ki smo ga danes slišali, sesuje kot neke vrste religiozni ateizem.

Bog je »bogat v usmiljenju« (Ef 2,4).

Vendar se z miselnostjo greha zasužnjen človek raje zelo žrtvuje in napreza, saj se lahko žrtvuje tudi brez ljubezni. Tukaj je prag, ločnica.

Veliko religioznih laži se ponuja kot pot izpolnitve človeka in odrešenja, vendar niso pot ljubezni. Ta največkrat ni upoštevana. Včasih morda ljubezen jemljemo kot »dolžnost«. Vendar človek tega ne zmore ne da bi gledal na lastno korist. Ljubezen kot svoboden dar samega sebe je nekaj, kar pripada samo Božjemu življenju, tega pa si sam ne moreš dati.

In tu je resnična prevara, kajti z grehom se odpre pot, tudi religiozna, ki pa ne sovpada s potjo ljubezni.

Človek se poskuša celo religiozno uveljaviti, s stisnjenimi zobmi, zagledan vase, v svoj popek. Kristus pa je zelo jasen: »Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve« (Mt 9,13).

Nasprotno pa je prav religiozna miselnost najbolj skladna z miselnostjo sveta in ji religiozno služi, življenje vere pa popolnoma izda.

Zlahka vidimo, kako je veliko »religioznih« ljudi, ki delajo, kar želi svet, kar ugaja svetu in tudi na način sveta.

»Če bi vedeli, kaj pomeni: Usmiljenja hočem in ne žrtve, ne bi obsodili teh nedolžnih« (Mt 12,7).

Koliko lažnih vrednot sveta prevlada nad evangelijem!

Lahko se vprašamo: Kakšno dediščino bomo zapustili prihodnjim rodovom?

Če ni Boga Očeta, ampak obstaja le filozofsko utemeljen Bog, je jasno, da samovoljno uveljavljamo sami sebe.

Nasprotno pa je poznavanje Boga Očeta utemeljeno na sinovskem odnosu, v delovanju Svetega Duha, ki nas potrpežljivo uči izgovarjati: »Aba« in se obračati na Boga, objeti z njegovo očetovsko ljubeznijo.

Zato je zrelost življenja vere usmiljenje. »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 3,36).

Zato resnica: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,16) ni nekaj abstraktnega, nominalističnega ali filozofskega, ampak je zgodovina in izkušnja, utemeljena v spoznanju, ki izreče: »Zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil« (Ef 2,4). In ta Božja ljubezen do nas uresniči nepredstavljiv prehod: »Čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, [nas je] skupaj s Kristusom oživil« (Ef 2,5).

Ni bolj popolne samote od smrti.

Samo ljubezen, v svojem resničnem pomenu besede, to je Božja ljubezen, iz smrti naredi življenjski prehod, ki je utemeljen na odnosu, ki preseže smrt in uniči osamljenost, ki je značilna za smrt. To je odnos med Očetom in Sinom.

Dejansko je ob treh popoldan, ob uri Kristusove smrti, to edini odnos, ki vzdrži, ki daje smisel in življenje – gre za ljubezen, za največje razodetje življenja, Očetove in Sinove ljubezni.

Tako se znajdemo v življenju, ki je utemeljeno na kratkem prislovu, ki pa izrazi radikalno novost: »s« Kristusom.

Kristus je preko smrti prešel v vstajenje in mi smo združeni »s« Kristusom, z njim. In to je dar, nikakor ne kako naše delo: »Z milostjo ste odrešeni« (Ef 2,8).

Dejstvo, da želimo biti mi protagonisti spremembe svojega stanja, jasno pokaže, da še nimamo izkušnje, da smo ljubljeni in zato odrešeni: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri« (Ef 2,8).

Pavel zatem poudari, tako da ne bi bilo nobenega dvoma, da »to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil« (Ef 2,8-9).

Kako veličastno delo našega Boga Očeta, Sina in Svetega Duha!

Oče je tisti, ki se spusti v Sinu, nam podari svoje življenje po Svetem Duhu in celo izpolni vse delo. Nam pa da milost, da smo »z« Njim v Sinu, da dihamo njegovega Svetega Duha, njegovo lastno življenje.

Ne gre človek naproti Bogu in ni se mu treba naprezati, da bi prišel do Njega, ampak se je Bog spustil in On deluje: »Njegova stvaritev smo« (Ef 2,10). Ponovimo: Ne gre za to, da bi morali nekaj storiti, ker nismo sami svoje delo, ampak njegovo. Koliko besed smo iznašli za samouveljavljanje človeka, vendar smo njegovo delo, ustvarjeni »v Kristusu Jezusu« (Ef 2,10), rojeni kot sinovi, da bi naše življenje razodevalo dobra dela, to je dela, ki slavijo Boga, ker ga razodevajo kot ljubezen. Nismo odrešeni oziroma prerojeni zaradi dobrih del, ki bi jih storili, ampak jih lahko delamo, ker smo sprejeli dar. Dobra dela so pot življenja in razodevajo Božje življenje. »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).

»Živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu« (Ef 5,2).

Življenje po veri se pozna po tem, da nismo nikoli več sami, ampak vedno »s« Kristusom, dihamo njegovo življenje, ki nas stori za ljubeč dar in nas zato poveže med seboj.

 

SEMENA je rubrika Centra Aletti, ki je na voljo vsak petek.
Vsak teden je na spletni strani LIPE poleg nedeljske homilije v zvočni obliki (v italijanščini) na voljo tudi poglobitev Božje besede nedeljske ali praznične svete maše.


 

HRVATSKI

Današnje drugo čitanje nam na zapanjujuće snažan način otkriva tko je naš Bog.

Nalazimo se pred radikalnim očitovanjem Boga Oca, koji nam sa svom svojom ljubavlju šalje i predaje svoga Jedinorođenca.

Doista, nije točno reći da smo „ispred“ tog očitovanja. Današnje drugo čitanje nam, zapravo, ne pokazuje da se nalazimo pred tim očitovanjem, nego „unutar“ njega. To je zaista nevjerojatno iznenađenje, na kojem ne možemo ne zahvaliti svim svojim bićem. Zahvalnost prožima naše postojanje.

Prije nekoliko godina, jedan mi je obiteljski čovjek na duhovnim vježbama rekao: „To je temelj naše vjere, našeg cjelokupnog vjerničkog života. Kako smo mogli zaboraviti tu istinu? Gdje smo je ostavili? Kako je moguće da tek sada, u 58. godini života, nakon što sam uvijek pohađao Crkvu, prvi put čujem tako dirljivu i temeljnu istinu naše vjere?“

Danas svatko može lako vidjeti kako se očitovanja određenog načina življenja Crkve urušavaju sama u sebi. Naime, kroz povijesna zbivanja napasnik je uspio pobijediti u mnogim dimenzijama Crkve, a crkvenu je vjeru zatrovala struktura mentaliteta konvencionalne religije.

Naime, svaka se religija temelji na određenim principima koji objedinjuju vjerski fenomen.

Prvi princip je, primjerice, ovaj: Što učiniti, štoviše kako razmišljati da bi mogli uzići k Bogu? Kako se mogu približiti Bogu? Što trebam postići?

Tako razmišlja čovjek koji vjeruje da on mora svladati udaljenost koja ga dijeli od božanstva kako bi se konačno našao pred Bogom.

Uzme li netko čitati kateheze i homiletiku posljednjih stoljeća, iznenadit će se kad ustanovi da je to jedno od temeljnih načela na kojima smo toliko inzistirali, koje smo naučavali, ali koje zapravo nema nikakve veze s vjerom kao životom zajedništva, crkvenim životom.

Drugi princip je izvršiti ono što Bog kaže, kako bi mu se približili i tako mogli računati na Njegovu naklonost, barem na času smrti. To je neka vrsta savršenog ispunjavanja, kako bismo „bili dostojni“ Njega, ili čak „zaslužiti“ milost.

Sve se to pred Pavlovim tekstom, koji smo danas čuli, urušava kao svojevrsni religiozni ateizam.

Bog je „bogat milosrđem“ (Ef 2,4).

Međutim, čovjek zasužnjen mentalitetom grijeha radije čini ogromne žrtve i napore, jer se žrtva može napraviti i bez ljubavi. A tu je prag, linija razdvajanja.

Mnoge se religiozne laži nude kao put čovjekovog ispunjenja i spasenja, ali nisu put ljubavi. Nju se najčešće ne uzima u obzir. Ponekad možemo ljubav shvatiti kao „dužnost“. Međutim, čovjek to ne može učiniti bez gledanja na vlastitu korist. Ljubav kao slobodno sebedarje jest nešto što pripada samo Božjem životu, a ne možeš je sam sebi dati.

I tu je prava prijevara, jer se sa grijehom otvara put, pa i religiozni, koji se ne podudara s putem ljubavi.

Čovjek se pokušava čak religiozno dokazati, stisnutih zuba, zagledan u samoga sebe, nadvit nad vlastitim pupkom. Ali Krist je vrlo jasan: „Hajdete i proučite što znači: Milosrđe mi je milo, a ne žrtva“ (Mt 9,13).

Štoviše, upravo je religiozni mentalitet najprirođeniji mentalitetu svijeta i služi mu religiozno, izdajući život vjere u potpunosti.

Lako možemo vidjeti kako ima mnogo „religioznih“ ljudi koji praktički rade ono što svijet želi, što svijet voli i također na način svijeta.

„Kad biste razumjeli što ono znači: Milosrđe mi je milo, a ne žrtva, ne biste osudili ove nekrive“ (Mt 12,7).

Kolike lažne vrijednosti svijeta prevladavaju nad Evanđeljem!

Možemo se zapitati: Kakvu ćemo baštinu ostaviti budućim naraštajima?

Ako ne postoji Bog Otac, nego ostaje samo filozofski utemeljen Bog, onda je jasno da ćemo isticati sebe s mentalitetom obilježenim samovoljom.

Naprotiv, spoznaja Boga Oca temelji se u sinovskom odnosu, u djelovanju Duha Svetoga, koji nas strpljivo uči izgovarati: „Abba!“, obraćajući se Bogu zagrljeni njegovom očinskom ljubavlju.

Stoga je zrelost života vjere milosrđe. „Budite milosrdni kao što je Otac vaš milosrdan“ (Lk 6,36).

Jer istina je ovo: „Bog je ljubav“ (1Iv 4,16) i to ne u apstraktnom, nominalnom, filozofskom smislu, nego u povijesti i iskustvu koje je utemeljeno na spoznaji koja kaže: „zbog velike ljubavi kojom nas uzljubi“ (Ef 2,4). I ta Božja ljubav prema nama ostvaruje nezamisliv prijelaz: „nas koji bijasmo mrtvi zbog prijestupâ, oživi zajedno s Kristom“ (Ef 2,5).

Ne postoji veće samoće od smrti.

Samo ljubav, u pravom smislu te riječi, odnosno Božja ljubav, čini smrt prijelazom u život koji se temelji na odnosu koji nadilazi smrt, koji uništava samoću koja joj je svojstvena. To je odnos između Oca i Sina.

Naime, o trećem popodnevnom satu, u času Kristove smrti, taj odnos je jedini koji ustrajava, koji daje smisao i sam život –riječ je o ljubavi, o vrhovnom očitovanju života, ljubavi Oca i Sina.

Tako se nalazimo u životu koji se temelji na kratkom prijedlogu koji izražava radikalnu novost: „s“ Kristom.

Krist je kroz smrt prošao u uskrsnuće i mi smo sjedinjeni „s“ Kristom, s njim. I to je dar, a nikako naše djelo: „Milošću ste spašeni!“ (Ef 2,8).

Činjenica da mi želimo biti protagonisti promjene našeg stanja jasno pokazuje da još uvijek nemamo iskustvo da smo ljubljeni, dakle spašeni: „Ta milošću ste spašeni, po vjeri!“ (Ef 2,8).

Pavao zatim naglašava, da bude izvan svake sumnje, kako to nije „po sebi! Božji je to dar! Ne po djelima, da se ne bi tko hvastao“ (Ef 2,8-9).

Veličanstvenog li djela našega Boga Oca, Sina, Duha Svetoga!

Otac je onaj koji silazi u Sinu, daje nam svoj život po Duhu Svetom, i čak izvršava sve djelo. A nama daje milost da budemo „s“ njim u Sinu, da udišemo njegov Duh Sveti, njegov vlastiti život.

Ne ide čovjek prema Bogu i ne mora se naprezati kako bi uzišao k Njemu, nego je Bog sišao i djeluje: „Njegovo smo djelo“ (Ef 2,10). Ponovimo: Ne radi se o tome da moramo nešto učiniti, jer mi nismo vlastito djelo, nego njegovo. Koliko smo samo riječi izmislili za čovjekovo samoostvarenje, ali mi smo njegovo djelo, stvoreni „u Kristu Isusu“ (Ef 2,10), rođeni kao sinovi kako bi naš život očitovao dobra djela, to jest djela koja slave Boga, jer ga očituju kao ljubav. Nismo spašeni niti ponovno rođeni zbog dobrih djela koja smo činili, ali ih možemo činiti jer smo prihvatili dar. Dobra djela su put života i očituju Božji život. „Tako neka svijetli vaša svjetlost pred ljudima da vide vaša dobra djela i slave Oca vašega koji je na nebesima“ (Mt 5,16).

„Hodite u ljubavi kao što je i Krist ljubio vas i sebe predao za nas kao prinos i žrtvu Bogu na ugodan miris“ (Ef 5,2).

Život vjere se prepoznaje po tome što nikada više nismo sami, već uvijek „s“ Kristom, dišući njegov život, koji nas čini prinosom ljubavi i stoga nas sjedinjuje jedne s drugima.

 

SJEMENJA je rubrika Centra Aletti dostupna svakoga petka. Svakoga tjedna, osim nedjeljne propovijedi u audio obliku, bit će dostupno na web stranici LIPA produbljivanje nedjeljnih ili blagdanskih čitanja euharistijske liturgije


 

POLSKI

Dzisiejsze drugie czytanie osiąga taki poziom intensywności manifestacji naszego Boga, że pozostawia nas w całkowitym zdumieniu.

Stoimy przed radykalną manifestacją Boga Ojca, który z całą swoją miłością posyła i wydaje nam swojego Jednorodzonego Syna.

Prawdę mówiąc, nie jest trafnym stwierdzenie, że znajdujemy się “przed” tą manifestacją. W rzeczywistości lektura dzisiejsza nie pokazuje nam, że jesteśmy przed tą manifestacją, ale że jesteśmy “wewnątrz” niej. I to jest naprawdę szokująca niespodzianka, wobec której nie można nie być wdzięcznym całym sobą. Wdzięczność przenika nasze istnienie.

Wiele lat temu ojciec pewnej rodziny powiedział mi podczas rekolekcji: “To jest fundament naszej wiary, całego naszego życia jako wierzących. Jak mogliśmy zapomnieć o tej prawdzie? Gdzie ją zostawiliśmy? Jak to możliwe, że w wieku 58 lat, zawsze uczęszczając do kościoła, dopiero teraz, po raz pierwszy, otrzymuję tak poruszającą i fundamentalną prawdę naszej wiary?”.

W rzeczywistości, dzisiaj każdy może łatwo dostrzec, jak przejawy pewnego sposobu bycia Kościołem implodują, właśnie dlatego, że kusiciel, poprzez wydarzenia historyczne, zdołał zwyciężyć w wielu wymiarach Kościoła, a wiara eklezjalna została skażona strukturą i mentalnością religii konwencjonalnej.

W rzeczywistości każda religia opiera się na pewnych zasadach, które w rezultacie jednoczą zjawisko religijne.

Na przykład, pierwszą rzeczywistością jest to: co robić, a właściwie jak myśleć, aby móc wznieść się ku Bogu? Jak mogę zbliżyć się do Boga? Co muszę osiągnąć?

W ten sposób człowiek myśli, że musi być tym, który pokona dystans dzielący go od boskości, aby w końcu znaleźć się przed Bogiem.

Jeśli czytamy katechezy i homiletykę ostatnich wieków, ze zdziwieniem odkrywamy, że jest to jedna z fundamentalnych zasad, na którą tak bardzo nalegaliśmy, której nauczaliśmy, ale która w rzeczywistości nie ma absolutnie nic wspólnego z wiarą jako życiem wspólnotowym, eklezjalnym.

Inną zasadą jest wykonywanie tego, co mówi Bóg, aby zbliżyć się do Niego i w ten sposób móc liczyć na Jego życzliwość, przynajmniej w godzinie śmierci. Jest to rodzaj absolutnego wykonania, dzięki któremu możemy “być godni” Boga, a nawet “zasłużyć” na łaskę.

Wszystko to upada jako rodzaj religijnego ateizmu w obliczu tekstu Pawła, który mamy dziś przed sobą.

Bóg jest “bogaty w miłosierdzie” (Ef 2,4).

Ale człowiek, zniewolony mentalnością grzechu, woli dokonywać ogromnych poświęceń i wysiłków, ponieważ poświęcenie może być dokonane bez miłości. I tu jest próg, czynnik rozróżniający.

Istnieje wiele religijnych fałszów, które są oferowane jako droga do ludzkiego spełnienia i zbawienia, ale nie jest to droga miłości, ona nie jest brana pod uwagę. Być może, czasami, jako “obowiązek”, aby kochać. Ale człowiek nie może tego uczynić, nie kalkulując korzyści dla siebie. Miłość jako wolny dar z siebie jest czymś, co należy jedynie do życia Bożego i nie możesz jej dać sam od siebie.

I tu leży prawdziwe oszustwo, ponieważ wraz z grzechem otwiera się ścieżka, nawet religijna, która jednak nie pokrywa się ze ścieżką miłości.

Człowiek próbuje religijnie się przekonać, przez zaciśnięte zęby, patrząc na siebie, koncentrując się na sobie samym. Ale Chrystus mówi jasno: “Idźcie i nauczcie się, co to znaczy: Chcę raczej miłosierdzia niż ofiary” (Mt 9, 13).

To właśnie mentalność religijna jest najbardziej naturalna dla mentalności świata i służy mu religijnie, zdradzając w pełni życie wiarą.

Możemy łatwo zobaczyć, jak wielu jest ludzi “religijnych”, którzy praktycznie robią to, czego żąda świat, co podoba się światu, a także zgodnie z drogą świata.

“Gdybyście zrozumieli, co znaczy: Chcę raczej miłosierdzia niż ofiary, nie potępialibyście niewinnych” (Mt 12,7).

Jak wiele pseudo wartości światowych bierze górę nad Ewangelią!

Możemy zadać sobie pytanie: Co pozostawiamy jako dziedzictwo dla przyszłych wieków?

Jeśli nie ma Boga Ojca, a pozostaje tylko filozoficznie ugruntowany Bóg, to oczywiste jest, że łatwo jest utwierdzić się w sposobie myślenia naznaczonym własną wolą.

Natomiast poznanie Boga Ojca opiera się na relacji synowskiej, na działaniu Ducha Świętego, który cierpliwie uczy nas mówić: “Abba”, zwracając się do Boga i będąc otuleni Jego ojcowską miłością.

Dlatego dojrzałością życia wiary jest miłosierdzie. “Bądźcie miłosierni, jak Ojciec wasz jest miłosierny” (Łk 6, 36).

Ponieważ prawdą jest, że “Bóg jest miłością” (1 J 4,16) i to nie w abstrakcyjnym, nominalistycznym, filozoficznym sensie, ale w historii i doświadczeniu, które opiera się na wiedzy, która mówi: “przez wielką swą miłość jaką nas umiłował” (Ef 2, 4). I ta miłość Boga do nas dokonuje niewyobrażalnej przemiany: “umarłych na skutek występków, razem z Chrystusem przywrócił do życia” (Ef 2, 5).

Nie ma bardziej absolutnej samotności niż śmierć.

Tylko miłość – to, co jest prawdą tego słowa, to znaczy miłość Boga, sprawia, że śmierć staje się przejściem do życia opartego na relacji, która przezwycięża śmierć, która niszczy samotność, charakterystyczną dla śmierci. Jest to relacja Ojciec-Syn.

Rzeczywiście, w trzeciej godzinie po południu, w godzinie śmierci Chrystusa, ta relacja jest jedyną, która się utrzymuje, która nadaje sens i która daje życie, ponieważ jest miłością, jest najwyższą manifestacją życia, miłości Ojca i Syna.

Odnajdujemy się więc w życiu opartym na krótkim przyimku, który jednak wyraża radykalną nowość: “z” Chrystusem.

Chrystus przeszedł przez śmierć do zmartwychwstania, a my jesteśmy zjednoczeni “z” Chrystusem, z Nim. I jest to dar, w żadnym wypadku nie nasza zasługa: “łaską bowiem jesteście zbawieni” (Ef 2, 8).

Fakt, że chcemy być protagonistami zmiany naszej kondycji, jest wyraźnym dowodem na to, że nie mamy jeszcze doświadczenia bycia kochanymi, a więc zbawionymi: “Łaską bowiem jesteście zbawieni przez wiarę” (Ef 2, 8).

Następnie Paweł podkreśla, aby nie było wątpliwości, że “to pochodzi nie od was, lecz jest darem Boga: nie z uczynków, aby się nikt nie chlubił” (Ef 2, 8-9).

Cóż za wspaniałe dzieło naszego Boga Ojca, Syna i Ducha Świętego!

To On zstępuje na Syna, daje nam swoje życie przez Ducha Świętego, i dokonuje całego dzieła. A nam daje łaskę bycia “z” Nim w Synu, oddychania Jego Duchem Świętym, Jego życiem.

To nie człowiek zmierza ku Bogu i musi starać się wznieść ku Niemu, ale to Bóg jest tym, który zstąpił i który działa: “Jesteśmy bowiem Jego dziełem” (Ef 2, 10). Powtórzmy: nie chodzi o to, że musimy coś robić, ponieważ nie jesteśmy naszym dziełem, ale Jego.

Jak wiele słów wymyśliliśmy dla samorealizacji człowieka, ale jesteśmy Jego dziełem, jesteśmy stworzeni “w Chrystusie Jezusie” (Ef 2:10), to znaczy jesteśmy zrodzeni jako synowie, aby nasze życie stało się manifestacją dobrych uczynków, to znaczy tych uczynków, które oddają chwałę Bogu, ponieważ objawiają Go jako miłość. Dobre uczynki nie są przyczyną naszego zbawienia, czyli naszego odrodzenia, ale są owocem i manifestacją otrzymanego daru. Rzeczywiście, dobre uczynki, w których kroczymy jako droga życia, manifestują życie Boże. “Tak niech świeci wasze światło przed ludźmi, aby widzieli wasze dobre uczynki i chwalili Ojca waszego, który jest w niebie” (Mt 5,16).

“Postępujcie drogą miłości, bo i Chrystus was umiłował i samego siebie wydał za nas w ofierze i dani na wdzięczną wonność Bogu” (Ef 5, 2).

Życie wiary jest rozpoznawalne, ponieważ nigdy nie jest się samemu, ale zawsze “z” Chrystusem, oddychając Jego życiem, które czyni nas ofiarą miłości i w ten sposób jednoczy nas jednych z drugimi.

 

ZIARNA są rubryką Centro Aletti udostępnianą każdego piątku. Każdego tygodnia, oprócz homilii niedzielnej w formie audio, na stronie LIPA będzie do dyspozycji pogłębienie czytań liturgicznych z eucharystii niedzielnej bądź świątecznej