Approfondimento delle letture della liturgia
Profundización de las lecturas de la liturgia
Poglobitev Božje besede
Produbljivanje liturgijskih tekstova
Pogłębienie czytań liturgicznych

[SEMI] XXVI DOMENICA DEL TEMPO ORDINARIO (Anno A) 2

ITALIANO

Nella seconda lettura di oggi, Paolo inserisce un inno cristologico molto antico, che con tutta probabilità i Filippesi utilizzavano nella liturgia. All’inizio del secondo capitolo della Lettera ai Filippesi, Paolo invita i membri di quella comunità ad essere unanimi, li invita alla concordia e allo stesso tempo li esorta a non fare nulla per la vanagloria e per la rivalità, che non badino a sé stessi, ma considerino gli altri superiori a sé, vivendo in tutta umiltà, senza cercare il proprio interesse, ma quello degli altri (cf Fil 2,3-4).

Poi introduce l’inno, coinvolgendo direttamente i Filippesi: “Abbiate in voi gli stessi sentimenti di Cristo Gesù” (Fil 2,5).

La parola usata è più ampia rispetto a ciò che noi intendiamo per “sentimenti”. Infatti, include più ampiamente l’uomo, cioè il suo modo di pensare. È dunque un pensiero che coinvolge il sentimento, anzi, è da lui sostenuto, e viceversa.

Addirittura possiamo usare la parola “mentalità”: “Abbiate in voi la stessa mentalità di Cristo Gesù”. Si tratta dunque di pensare, sentire e agire, perché la mentalità coinvolge l’uomo nel modo di essere e di agire.

Parlando di sé, Paolo esplicita che la sua vita è Cristo, il suo vivere e il suo morire è Cristo (cf Fil 1,21), come abbiamo visto la sorsa domenica. Allora la relazione tra la mentalità dei battezzati e la mentalità di Cristo non può essere intesa solo in senso esemplare, cioè come se Cristo fosse solo da imitare. Siccome per Paolo si tratta della vita e della morte, è ovvio che anche per i battezzati avere la stessa mentalità di Cristo non può essere ridotto a fare qualche gesto conforme a Cristo, o sforzarsi per imitarlo in qualcosa.

Si tratta invece di avere la stessa mentalità.

Anzi, è proprio Cristo il punto di partenza di tutto ciò che l’uomo è.

Infatti “Egli è principio, primogenito di quelli che risorgono dai morti” (Col 1,18). Dunque, è Lui il principio della vita nuova, è Lui a generare nei battezzati la mentalità (cf Ef 4,20-24).

Nell’eschaton, quando Cristo nostra vita si manifesterà definitivamente, “allora anche voi apparirete con lui nella gloria” (Col 3,4).

Allora veramente la nostra vita è “dentro” di Lui, e questo non è possibile senza partecipare alla sua mentalità.

Con la stessa chiarezza, anche Giovanni fa vedere che la nostra somiglianza con Cristo è il nostro compimento, ma questa somiglianza è fondata nel nostro partecipare alla sua figliolanza divina: “Carissimi, noi fin d’ora siamo figli di Dio, ma ciò che saremo non è stato ancora rivelato. Sappiamo però che quando egli si sarà manifestato, noi saremo simili a lui, perché lo vedremo così come egli è” (1Gv 3,2). Nella definitiva manifestazione di Cristo non sarebbe possibile che noi fossimo veramente simili a Lui se non lo fossimo in qualche modo già da prima. Anzi, Paolo è convinto che tutto ciò che veramente siamo, lo siamo perché siamo in Cristo Gesù (cf 1Cor 1,30-31).

E noi possiamo vantarci solo in Cristo, di ciò che lui è e di cui per grazia possiamo partecipare in lui.

Anzi, Cristo ci tiene in sé con un amore che è assoluto, che né il peccato degli uomini che lui ha assunto e neanche la morte ha potuto distruggere.

Perciò niente e nessuno ci potrà mai separare da Cristo, grazie a questo suo amore in cui ci troviamo (cf Rm 8,38-39).

Allora è evidente che quando Paolo in 1Cor 2,16 dice che noi abbiamo la mente di Cristo, afferma ciò perché siamo totalmente in questo suo amore e lui ci ha resi partecipi di tutta la sua figliolanza.

Allora vediamo ora in che cosa consiste la mentalità di Cristo che noi siamo chiamati di avere!

La prima parola scritta in Fil 2,6-7 riguarda Cristo nella sua divinità, poi Cristo nella sua umanità: “egli, pur essendo nella condizione di Dio, non ritenne un privilegio l’essere come Dio” (Fil 2,6)”.

In greco l’espressione è en morphē Theou. Morphē è la forma, la figura, l’aspetto, poi varia un po’ il significato e, sulla scia di Aristotele, arriva ad indicare anche la specie, la natura, l’essenza, ma comunque mette in evidenza la forma con cui un determinato soggetto esiste. Perciò oggi si traduce anche “condizione”. Bisogna però evidenziare che comunque si sottolinea la forma, la figura, l’aspetto di una determinata condizione.

Qui su spalanca una grande visione. Cristo è, esiste nella forma di Dio e lui non considera questo come un oggetto di rapina, una cosa della quale essere geloso, cioè da possedere per sé stesso, “ma svuotò se stesso” (Fil 2,7).

Si fece basso, piccolo e prese la forma di servo: morphēn doulou labōn.

Dalla morphē theou alla morphē doulou. Dalla forma di Dio alla forma di servo.

Questo può facilmente mandare per aria il concetto di forma che noi abbiamo elaborato negli ultimi secoli, che è piuttosto una elaborazione a partire dalla forma nella concezione culturale della classicità. Una forma che – se si tratta di Dio – deve essere assolutamente perfetta e che per questo è la bellezza e, come tale, rimane un ideale per tutti.

Ma in questo modo non si tiene conto di una dimensione essenziale, ossia che Dio è Persona. Anzi, Dio è la comunione di tre Persone divine.

Per questo Dio viene definito da Giovanni nel modo più straordinario e autentico: “Dio è Amore” (1Gv 4,8).

Ciò vuol dire che la forma di esistere di Cristo, che è Figlio di Dio, in sé stessa contiene il dono di sé. Cioè contiene la forma della kenōsis, dello svuotamento e dell’assunzione dell’esistenza dell’altro.

Assunzione dell’altro nell’amore, con amore e per amore. “Dio infatti ha tanto amato il mondo da dare il Figlio unigenito”(Gv 3,16).

Paolo precisa la forma di Dio con la quale Egli si manifesta assumendo la forma di servo: si tratta della crocifissione, di una morte terribile (cf Fil 2,8).

Mette poi in evidenza la forma di Colui che è esaltato dal Padre in cielo, “al di sopra di ogni nome” (Fil 2,9).

Questi passaggi delle forme che Cristo vive dicono che quella di Dio non può essere contemplata se non con la dimensione di umiliazione, cioè di servo. E quella di servo non può essere contemplata senza quella tipica di Dio, che è l’Amore, il donare se stesso. E anche quella che lo disegna nell’esaltazione non può essere contemplata se non con la forma della Pasqua.

Mi sembra che la storia testimoni come ci siamo lasciati ingannare proprio attraverso le idee e come la nostra mentalità non sia affatto espressione della partecipazione alla vita – e dunque alla mentalità – di Cristo. La forma è un linguaggio. E noi, essendo partecipi di Cristo, dovremmo parlare non “con parole suggerite dalla sapienza umana”. Non possiamo prendere a prestito un linguaggio dal mondo, bensì usare parole “insegnate dallo Spirito” (1Cor 2,13).

Ci siamo troppo legati ad una perfezione formale e ideale – ma, attenzione, ad un ideale secondo il nostro punto di vista.

Questo solleva poi seri interrogativi tanto sull’arte delle nostre chiese che, di conseguenza, sulle nostre teologie e filosofie, e viceversa.

E tutto questo  ha avvolto nell’illusione anche la vita spirituale dei credenti.

La perfezione cristiana ha cominciato a delinearsi in certe forme perfette e si è giunti al ridicolo, arrivando addirittura a dover acquisire delle pose religiose. Come prova di questo, basta un rapido sguardo al Barocco.

Poi ci siamo illusi che al credente non può succedere niente di brutto, di umiliante – né malattie, né persecuzioni, ecc. –, semplicemente perché, essendo credente, si sta sforzando di essere perfetto e una forma perfetta non può subire danni, perché poi non sarebbe più tale.

Così si cominciano a separare le cose. E si crea un abisso tra un ideale formalmente perfetto da una parte, un Dio immune dal dolore e dalle ferite della storia, collocato per aria, verso il cielo, e un ideale di dolore e sofferenza che ha una sua perfezione formale, ma che non rivela che Colui che prende su di sé il male e la morte è il Figlio di Dio.

E tutte le cose cominciano a dire la nostra frantumazione, sono separate. Non c’è la forma pasquale unitaria, che in ogni situazione potrebbe manifestare la nostra partecipazione alla forma di Cristo, il quale, anche quando è crocifisso è Figlio di Dio. Anzi, proprio la crocifissione, lo scenario terrificante di un crimine, dice e manifesta Dio, se il centurione, un pagano, solo vedendo il modo in cui Cristo è morto, ha confessato Cristo come Figlio di Dio (cf Mt 27,54).

Anche quando appare da risorto, Cristo non si mostra come un superman volante, ma si mostra con i segni della passione glorificata, che manifestano la verità dell’amore di Dio.

Dunque, avere la stessa mentalità significa anche avere una cultura della forma che fa parte della mentalità di Cristo. Se manca questa partecipazione, allora le forme si svuotano della vita di Cristo e sono una manifestazione di noi stessi o di un immaginario che non c’entra niente con la vita che lo Spirito Santo versa nei nostri cuori e che si realizza partecipando al modo di Cristo. Mancherà continuamente una unità di vita e di mentalità. Ma questa unità è veramente la forma della divino-umanità, cioè la via di Cristo, della sua vita e della nostra in Cristo.

 

SEMI è la rubrica del Centro Aletti disponibile ogni venerdì.
Ogni settimana, oltre all’omelia della domenica in formato audio, sarà disponibile sul sito LIPA un approfondimento delle letture della liturgia eucaristica domenicale o festiva.


 

ESPAÑOL

En la segunda lectura de hoy, Pablo inserta un himno cristológico muy antiguo, que con toda probabilidad los filipenses utilizaban en la liturgia. Al comienzo del segundo capítulo de la Carta a los Filipenses, Pablo invita a los miembros de esa comunidad a la unanimidad, los invita a la concordia, y al mismo tiempo los exhorta a no hacer nada por vanagloria o rivalidad, que no miren por sí mismos, sino que consideren a los demás superiores a ellos, viviendo con toda humildad, sin buscar su propio interés, sino el de los demás (cf. Flp 2,3-4).

Luego introduce el himno, implicando directamente a los filipenses: “Tened en vosotros los mismos sentimientos que Cristo Jesús” (Flp 2,5). La palabra utilizada es más amplia de lo que entendemos por “sentimientos”. De hecho, incluye más ampliamente al hombre, es decir, su forma de pensar. Se trata, pues, de un pensamiento que implica el sentimiento, es más, se apoya en él, y viceversa. Incluso podemos utilizar la palabra “mentalidad”: “Tened en vosotros la misma mentalidad que Cristo Jesús”. Se trata, pues, de pensar, sentir y actuar, porque la mentalidad implica al hombre en su modo de ser y de actuar.

Hablando de sí mismo, Pablo explicita que su vida es Cristo, su vivir y su morir es Cristo (cf. Flp 1,21), como vimos el domingo pasado. Así pues, la relación entre la mentalidad del bautizado y la mentalidad de Cristo no puede entenderse sólo en sentido ejemplar, es decir, como si Cristo sólo debiera ser imitado. Puesto que para Pablo se trata de una cuestión de vida o muerte, es evidente que incluso para el bautizado tener la misma mentalidad de Cristo no puede reducirse a hacer algún gesto conforme a Cristo, o a esforzarse por imitarle en algo.
Se trata más bien de tener la misma mentalidad.

Al contrario, es precisamente Cristo el punto de partida de todo lo que el hombre es.
Porque “Él es el principio, el primogénito de los que resucitan de entre los muertos” (Col 1,18). Por tanto, es Él quien es el principio de la vida nueva, es Él quien genera la mentalidad en el bautizado (cf. Ef 4,20-24).

En el eschaton, cuando Cristo, nuestra vida, se manifieste definitivamente, “entonces también vosotros apareceréis con Él en la gloria” (Col 3,4).
Entonces verdaderamente nuestra vida estará “dentro” de Él, y esto no es posible sin participar de su mentalidad.

Con la misma claridad, Juan también deja claro que nuestra semejanza con Cristo es nuestra realización, pero esta semejanza se fundamenta en nuestra participación en su filiación divina: “Amados, ya ahora somos hijos de Dios, pero lo que hemos de ser aún no se ha manifestado. Sabemos, sin embargo, que cuando él se manifieste, seremos semejantes a él, porque le veremos tal como él es” (1Jn 3,2). En la manifestación final de Cristo, no sería posible que nos asemejáramos verdaderamente a Él si no fuéramos ya de algún modo semejantes a Él de antemano. En efecto, Pablo está convencido de que todo lo que somos de verdad, lo somos porque estamos en Cristo Jesús (cf. 1Cor 30-31). Y sólo podemos presumir en Cristo, de lo que Él es y de lo que podemos participar por gracia en Él.

Es más, Cristo nos retiene en sí con un amor absoluto, que ni el pecado de los hombres que asumió ni la muerte pudieron destruir. Por tanto, nada ni nadie podrá separarnos jamás de Cristo, a causa de este amor suyo en el que nos encontramos (cf. Rm 8, 38-39).
Así pues, es evidente que cuando Pablo dice en 1 Cor 2,16 que tenemos la mente de Cristo, lo dice porque estamos totalmente en este amor suyo y nos ha hecho partícipes de toda su filiación. Veamos ahora en qué consiste la mente de Cristo que estamos llamados a tener.

La primera palabra escrita en Flp 2,6-7 se refiere a Cristo en su divinidad, luego a Cristo en su humanidad: “aunque tenía la condición de Dios, no consideró un privilegio ser como Dios” (Flp 2,6)”.

En griego, la expresión es en morphē Theou. Morphē es la forma, la figura, la apariencia, luego varía algo su significado y, en la estela de Aristóteles, también llega a indicar la especie, la naturaleza, la esencia, pero en cualquier caso subraya la forma en que existe un determinado sujeto. De ahí que hoy se traduzca también por “condición”. Hay que subrayar, sin embargo, que en cualquier caso destaca la forma, la figura, la apariencia de una condición dada.

Aquí se abre una gran visión. Cristo es, existe en la forma de Dios y no considera esto como un objeto de robo, una cosa de la que estar celoso, es decir, que poseer para sí, “sino que se despojó a sí mismo” (Flp 2,7). Se hizo bajo, pequeño, y tomó forma de siervo: morphēn doulou labōn. De morphē theou a mophfē doulou. De la forma de Dios a la forma de siervo.

Esto puede enviar al aire fácilmente el concepto de forma que hemos elaborado en los últimos siglos, que es más bien una elaboración a partir de la forma en la concepción cultural del clasicismo. Una forma que -si es Dios- debe ser absolutamente perfecta y por eso la belleza, como tal, sigue siendo un ideal para todos.
Pero de este modo no se tiene en cuenta una dimensión esencial, a saber, que Dios es Persona. En efecto, Dios es la comunión de tres Personas divinas. Por eso Dios es definido por Juan de la manera más extraordinaria y auténtica: “Dios es Amor” (1 Jn 4,8).
Esto significa que la forma de existencia de Cristo, que es el Hijo de Dios, contiene en sí misma el don de sí. Es decir, contiene la forma de kenōsis, de vaciamiento y asunción de la existencia del otro. Asunción del otro en el amor, con amor y por amor. “Porque tanto amó Dios al mundo que entregó a su Hijo único” (Jn 3,16).
Pablo precisa la forma de Dios con la que se manifiesta tomando forma de siervo: es la crucifixión, una muerte terrible (cf. Flp 2,8). A continuación, destaca la forma de Aquel que es exaltado por el Padre que está en los cielos, “sobre todo nombre” (Flp 2,9).

Estos pasajes de las formas que Cristo vive dicen que la de Dios no puede contemplarse sino con la dimensión de la humillación, es decir, de siervo. Y lo de siervo no puede contemplarse sin lo que es típico de Dios, que es el Amor, la entrega. E incluso aquello que lo lleva a la exaltación no puede ser contemplado si no es con la forma de Pascua.

Me parece que la historia es testigo de cómo nos hemos dejado engañar precisamente a través de las ideas y de cómo nuestra mentalidad no es en absoluto expresión de participación en la vida -y por tanto en la mentalidad- de Cristo. La forma es lenguaje. Y nosotros, siendo partícipes de Cristo, no debemos hablar “con palabras sugeridas por la sabiduría humana”.
No podemos tomar prestado el lenguaje del mundo, sino utilizar palabras “enseñadas por el Espíritu” (1 Co 2,13). Estamos demasiado apegados a una perfección formal e ideal -pero, ojo, a un ideal según nuestro punto de vista.
Esto plantea entonces serios interrogantes tanto sobre el arte de nuestras iglesias como, en consecuencia, sobre nuestras teologías y filosofías, y viceversa. Y todo esto ha envuelto también de ilusión la vida espiritual de los creyentes.
La perfección cristiana ha empezado a delinearse en ciertas formas perfectas, y ha llegado incluso al ridículo, a tener que adquirir poses religiosas. Como prueba de ello, basta una rápida mirada al Barroco.
Luego nos engañamos pensando que nada malo, nada humillante -ni enfermedad, ni persecución, etc.- puede sucederle al creyente. -, simplemente porque, al ser creyente, se esfuerza por ser perfecto y una forma perfecta no puede ser dañada, porque entonces dejaría de ser perfecta.

Así uno empieza a separar las cosas. Y se crea un abismo entre un ideal formalmente perfecto, por un lado, un Dios inmune al dolor y a las heridas de la historia, situado en el aire, hacia el cielo, y un ideal de dolor y sufrimiento que tiene su propia perfección formal, pero que no revela que Aquel que toma sobre sí el mal y la muerte es el Hijo de Dios.

Y todas las cosas comienzan a decir nuestro destrozo, se separan. No existe una forma pascual unitaria, que en cada situación pueda manifestar nuestra participación en la forma de Cristo, que, incluso crucificado, es el Hijo de Dios. En efecto, la misma crucifixión, escenario aterrador de un crimen, dice y manifiesta a Dios, si el centurión, pagano, sólo viendo la forma en que Cristo murió, confesó a Cristo como Hijo de Dios (cf. Mt 27,54).

Incluso cuando aparece como resucitado, Cristo no se muestra como un superhombre volador, sino que se muestra con los signos de la pasión glorificada, que manifiestan la verdad del amor de Dios.
Por tanto, tener la misma mentalidad significa también tener una cultura de la forma que participa de la mentalidad de Cristo. Si falta esta participación, entonces las formas se vacían de la vida de Cristo y son una manifestación de nosotros mismos o de un imaginario que nada tiene que ver con la vida que el Espíritu Santo derrama en nuestros corazones y que se realiza participando en el camino de Cristo. Falta continuamente una unidad de vida y de mentalidad. Pero esta unidad es verdaderamente la forma de la divino-humanidad, es decir, el camino de Cristo, su vida y la nuestra en Cristo.

 

SEMILLAS es una publicación del Centro Aletti disponible todos los viernes. Cada semana, además del audio de la homilía dominical, estará disponible en el sitio de LIPA un comentario a las lecturas de la Liturgia del Domingo, como así también a las lecturas de la semana.


 

SLOVENŠČINA

Pavel v današnje drugo berilo vključi zelo staro kristološko himno, ki so jo Filipljani verjetno uporabljali pri bogoslužju. Na začetku drugega poglavja Pisma Filipljanom Pavel povabi člane te skupnosti, da bi bili ene duše in enega mišljenja. Istočasno pa jih spodbuja, naj ničesar ne delajo iz praznega slavohlepja in prepirljivosti, naj se ne ukvarjajo s seboj, ampak naj imajo drug drugega za boljšega od sebe, naj živijo z vso ponižnostjo in naj ne iščejo svojih koristi, ampak koristi drugih (prim. Flp 2,3-4).

Zatem začne s himno, v katero neposredno vključi Filipljane: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu« (Fil 2,5).

Beseda »misliti v sebi« ima širok pomen: gre za človekov način razmišljanja, ki vključuje njegovo čutenje, in obratno.

Uporabimo lahko celo besedo »miselnost«. »Imejte v sebi miselnost Kristusa Jezusa.«  Gre torej za razmišljanje, čutenje in delovanje, kajti miselnost vključuje človeka v njegovem načinu bivanja in delovanja.

Ko Pavel govori o sebi, izrecno pove, da je njegovo življenje Kristus; da je zanj živeti in umreti Kristus (prim. Flp 1,21), kot smo videli preteklo nedeljo. Zato odnos med miselnostjo krščenih in Kristusovo miselnostjo ne more biti razumljen samo kot primer, le kot posnemanje Kristusa. Pri Pavlu gre za življenje in smrt, zato je jasno, da za krščene imeti Kristusovo miselnost ne more biti skrčeno na to, da naredijo kako dejanje, ki je skladno s Kristusom, ali da se ga trudijo posnemati.

Nasprotno, gre za to, da imamo isto miselnost.

Še več, Kristus je izhodišče vsega, kar človek je.

»On je začetek, prvorojenec izmed mrtvih« (Kol 1,18). On je torej začetek novega življenja, On v krščenih rodi miselnost (prim. Ef 4,20-24).

Ko se bo Kristus, naše življenje, dokončno prikazal v eshatonu, »tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi« (Kol 3,4).

Naše življenje je torej resnično »znotraj« Njega. To pa ni mogoče brez udeleženosti pri njegovi miselnosti.

Tudi Janez z enako jasnostjo pokaže, da je naša podobnost Kristusu naša izpolnitev, toda ta podobnost je utemeljena v našem deleženju pri njegovem božanskem sinovstvu: »Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je« (1 Jn 3,2).

Ni mogoče, da bi bili Kristusu resnično podobni ob njegovem dokončnem razodetju, če mu nismo na nek način podobni že prej. Pavel je celo prepričan, da smo vse to, kar resnično smo, zato, ker smo v Kristusu Jezusu (prim. 1 Kor 1,30-31).

In samo v Kristusu se lahko hvalimo s tem, kar on je in česar smo lahko po milosti deležni tudi mi.

In Kristus nas v sebi ljubi s popolno ljubeznijo, ki je nista mogla uničiti niti greh ljudi, ki ga je vzel nase, niti smrt.

Zato nas nič in nihče ne bo mogel nikoli ločiti od Kristusa, saj smo v njegovi ljubezni (prim. Rim 8,38-39).

Ko Pavel v 1 Kor 2,16 pravi, da imamo Kristusov um, je jasno, da s tem pove, da smo povsem v njegovi ljubezni in nam je on podaril vse svoje sinovstvo.

Poglejmo torej, v čem je Kristusov um, ki smo ga poklicani imeti!

Prve besede Flp 2,6-7 se nanašajo na Kristusa v njegovem božanstvu in nato v njegovi človeškosti: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom« (Flp 2,6).

»V podobi Boga« je v grščini: en morphē theou. Morphē je oblika, lik, videz. Kasneje se pomen nekoliko spreminja in po Aristotelu pomeni tudi vrsto, naravo, bistvo, vendar  v vsakem primeru poudari obliko, v kateri obstaja določeni subjekt.

Tu se odpre široko obzorje. Kristus biva, živi v podobi Boga, toda tega nima za ukradeno, za nekaj, na kar bi bil ljubosumen, to je: za nekaj, kar bi hotel imeti le zase, »ampak je sam sebe izpraznil« (Flp 2,7).

Postal je majhen in privzel podobo služabnika: morphēn doulou labōn.

Od morphē theou k mophē doulou. Od podobe Boga k podobi služabnika.

To zlahka razblini pojem oblike, ki smo ga razvili v zadnjih stoletjih in pri katerem gre predvsem za razvoj oblike v kulturnem pojmovanju klasicizma. V tem pojmovanju namreč, če gre za upodabljanje Boga, mora biti oblika povsem popolna. To naj bi bila lepota, ki kot taka za vse ostaja ideal.

Vendar na ta način ni upoštevana bistvena razsežnost, namreč ta, da je Bog Oseba. Še več: Bog je občestvo treh Božjih oseb. Na najbolj izvrsten in najbolj pristen način ga opredeli Janez: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8).

To pomeni, da način obstoja Kristusa, ki je Božji Sin, vsebuje dar samega sebe. Se pravi, da vsebuje obliko kenōsis, izpraznitve sebe in privzetje obstoja drugega.

Privzeti si drugega v ljubezni, z ljubeznijo in iz ljubezni. »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina« (Jn 3,16).

Pavel natančno opiše podobo Boga, v kateri se razodene, ko privzame podobo služabnika: gre za križanje, za strašno smrt (prim. Flp 2,8).

Zatem pa izpostavi podobo, v kateri ga Oče poviša v nebesih in »je nad vsakim imenom« (Flp 2,9).

Ti prehodi podob, ki jih živi Kristus, nam povedo, da podobe Boga ne moremo zreti drugače kot v razsežnosti ponižanja, to je služabnika. Podobe služabnika pa ne moremo zreti ne da bi hkrati zrli značilno podobo Boga, ki je Ljubezen, darovanje sebe. Tudi njegove upodobitve povišanja ne moremo zreti drugače kot v obliki velike noči.

Zdi se mi, da zgodovina pričuje, kako smo se pustili zavesti idejam in kako naša miselnost nikakor ni izraz udeleženosti pri Kristusovem življenju – in s tem pri njegovi miselnosti. Oblika je jezik. Ker smo deležni Kristusa, ne bi smeli govoriti »z besedami, kakršne uči človeška modrost«. Ne smemo si izposojati jezika sveta, ampak uporabljati besede »kakršne uči Duh« (1 Kor 2,13).

Preveč smo se navezali na oblikovno in idealno popolnost – vendar gre pri tem za ideal, ki ustreza našemu zornemu kotu.

To pa odpira resna vprašanja tako glede umetnosti naših cerkva kot posledično glede naše teologije in filozofije, in obratno. Vse to pa je v iluzijo zavilo tudi duhovno življenje vernikov.

Krščanska popolnost se je začela zarisovati v določenih popolnih oblikah, vse do posmeha vrednih, in je privedla celo do tega, da je treba osvojiti določene religiozne drže. Dokaz za to je že bežen pogled v barok.

Nadalje smo se slepili, da se verniku ne more zgoditi nič slabega, nič ponižujočega – ne bolezen, ne preganjanje itd. – zgolj zato, ker se kot vernik trudi biti popoln, popolna oblika pa ne more utrpeti škode, kajti potem ne bi bila več popolna. Človek tako začne ločevati stvari. In tako se ustvari prepad med oblikovno popolnim idealom, nekim bogom, ki je nedovzeten za bolečino in rane zgodovine, ki je nekje v zraku, na nebu, ter nekim idealom bolečine in trpljenja z lastno oblikovno popolnostjo, ki pa ne razodeva, da je On, ki vzame nase zlo in smrt, Božji Sin.

Vse začne govoriti o naši razdrobljenosti; vse je ločeno. Ni enotne velikonočne oblike, ki bi lahko v vsaki situaciji razodela našo udeleženost pri podobi Kristusa, ki je tudi, ko je križan, Božji Sin. Še več, prav križanje, grozljivi prizor zločina, govori o Bogu in ga razodeva, tako, da je stotnik, pogan, zgolj ob gledanju, kako je Kristus umrl, izpovedal, da je Kristus Božji Sin (prim. Mt 27,54).

Tudi, ko se Kristus prikaže kot Vstali, se ne pokaže kot neki leteči superman, ampak se pokaže z znamenji poveličanega trpljenja, ki razodevajo resnico ljubezni Boga.

Biti istih misli pomeni tudi imeti kulturo oblike, ki je del Kristusove miselnosti. Če ni te udeleženosti, potem se v te oblike izpraznijo Kristusovega življenja in razodevajo le nas same ali pa podobo, ki nima nič skupnega z življenjem, ki ga Sveti Duh vliva v naša srca in, ki se uresničuje v naši udeleženosti pri Kristusovem načinu. Nenehno bo primanjkovalo povezanosti med življenjem in miselnostjo. Vendar je prav ta enotnost resnično oblika Bogo-človeškosti, to je Kristusove poti, njegovega življenja in našega v Kristusu.

 

SEMENA je rubrika centra Aletti, ki je na voljo vsak petek ali soboto (v italijanščini že v petek). Vsak teden bo na spletni strani LIPE poleg nedeljske homilije v zvočni obliki (v italijanščini) na voljo tudi poglobitev Božje besede nedeljske ali praznične svete maše.


 

HRVATSKI

U današnjem drugom čitanju Pavao umeće veoma stari kristološki himan, koji su Filipljani vjerojatno koristili u liturgiji. Na početku druge glave Poslanice Filipljanima, Pavao poziva članove te zajednice da budu jednodušni, poziva ih na slogu te ih istodobno potiče da ne čine ništa zbog umišljenosti i suparništva, da ne drže do sebe, već smatraju druge višima od sebe, živeći u svoj poniznosti, ne starajući se za svoje, nego za ono što se tiče drugih (usp. Fil 2,3-4).

Zatim uvodi himan, u koji se izravno odnosi na Filipljane: „Neka u vama bude isto mišljenje kao i u Kristu Isusu“ (Fil 2,5).

Riječ koja se tu koristi ima šire značenje od onoga što mi shvaćamo pod „mišljenjem“. Naime, to je čovjekov način razmišljanja koji uključuje i osjećaj. Štoviše, osjećaj ga podupire a i on njega.

Možemo čak upotrijebiti riječ „mentalitet“: „Neka u vama bude isti mentalitet kao i u Kristu Isusu“. Radi se , dakle, o razmišljanju, osjećanju i djelovanju, jer mentalitet uključuje čovjeka u njegovu načinu bivovanja i djelovanja.

Govoreći o sebi, Pavao izričito kaže da je njegov život Krist, da je za njega živjeti i umrijeti Krist (usp. Fil 1,21), kao što smo vidjeli prošle nedjelje. Zato se odnos između mentaliteta krštenika i Kristova mentaliteta ne može shvatiti samo kao primjer, to jest kao da Krista treba samo nasljedovati. Budući da je za Pavla to pitanje života i smrti, onda je jasno da se za krštenike posjedovanje  Kristovog mentaliteta ne može svesti na činjenje neke radnje koja je u skladu s Kristom ili pokušaj da ga se nasljeduje u nečemu.

Naprotiv, radi se o tome da se ima isti mentalitet.

Štoviše, upravo je Krist ishodište svega što čovjek jest.

Naime, „on je Početak, Prvorođenac od mrtvih“ (Kol 1, 18). On je, dakle, početak novoga života, on je onaj koji rađa mentalitet u krštenicima (usp. Ef 4,20-24).

Kada se Krist, život naš, konačno očituje u eshatonu, „tada ćete se i vi s njime pojaviti u slavi“ (Kol 3, 4).

Dakle, naš život je uistinu „unutar“ Njega, a to nije moguće bez sudjelovanja u Njegovom mentalitetu.

S istom jasnoćom, Ivan također pokazuje da je naša sličnost s Kristom naše ispunjenje, ali ta je sličnost utemeljena na našem sudjelovanju u njegovom božanskom sinovstvu: „Ljubljeni, sad smo djeca Božja i još se ne očitova što ćemo biti. Znamo: kad se očituje, bit ćemo njemu slični, jer vidjet ćemo ga kao što jest“ (1 Iv 3, 2). Nije moguće da u konačnom Kristovu očitovanju doista sličimo na Njega a da već prije nismo na neki način bili poput njega. Štoviše, Pavao je uvjeren da sve ono što doista jesmo, jesmo zato što smo u Kristu Isusu (usp. 1 Kor 1,30-31).

A možemo se hvaliti samo u Kristu, onim što on jest i u čemu po milosti možemo sudjelovati u njemu.

Štoviše, Krist nas drži u sebi s ljubavlju koja je neograničena, koju ni grijeh ljudî kojega je on preuzeo a ni smrt nisu uspjeli uništiti.

Zato nas ništa i nitko nikada neće moći rastaviti od Krista, zahvaljujući toj ljubavi u kojoj se nalazimo (usp. Rim 8,38-39).

Onda je očito da kad Pavao u 1 Kor 2,16 kaže da imamo Kristov um, on to tvrdi jer smo potpuno u toj njegovoj ljubavi i on nas je učinio sudionicima cijelog njegovog sinovstva.

Pogledajmo sada u čemu se sastoji Kristov mentalitet koji smo  pozvani imati!

Prva riječ napisana u Fil 2,6-7 odnosi se na Krista u njegovu božanstvu, a zatim na Krista u njegovu čovještvu: „On, trajni lik Božji, nije se kao plijena držao svoje jednakosti s Bogom“ (Fil 2, 6).

Izraz „lik Božji“ na grčkom je en morphē Theou. Morphē je lik(forma), figura,  izgled. Poslije je to značenje malo variralo pa je, prema Aristotelu, došlo do toga da je također označavalo vrstu, prirodu, bît, ali u svakom slučaju ističe lik s kojim određeni subjekt postoji. Zato se danas prevodi i kao „stanje“. Međutim, potrebno je istaknuti da je u svakom slučaju naglašen lik, figura, izgled određenog stanja.

Ovdje se širom otvara velika vizija. Krist postoji, postoji u liku Boga i on to ne smatra plijenom, nečim na što treba biti ljubomoran, to jest imati samo za sebe, „nego sam sebe ‘oplijeni’“ (Fil 2, 7).

Snizio se, postao malen i uzeo lik sluge: morphēn doulou labōn.

Od morphē theou do mophē doulou. Od lika Boga do lika sluge.

To lako može raspršiti pojam lika (forme) koji smo razvili posljednjih stoljeća, a što se uglavnom odnosi na razvoj lika (forme) u kulturnom poimanju klasicizma. U tom poimanju – ako se radi o liku Boga – on mora biti apsolutno savršen. Zbog toga  bi trebao biti ljepota i kao takav ostaje ideal za sve.

Međutim, na taj se način nije uzela u obzir bitna dimenzija, naime da je Bog Osoba. Štoviše, Bog je zajedništvo triju božanskih Osoba.

Zato Ivan definira Boga na najizvrsniji i najvjerodostojniji način: „Bog je ljubav“ (1 Iv 4, 8).

To znači da način (forma) postojanja Krista, koji je Sin Božji, u samome sebi sadrži sebedarje. To jest, sadrži lik (formu) kenōsis-a, „opljenjivanja“ i preuzimanja postojanja drugoga.

Primanje drugoga u ljubavi, s ljubavlju i iz ljubavi. „Uistinu, Bog je tako ljubio svijet te je dao svoga Sina Jedinorođenca“ (Iv 3, 16).

Pavao precizno opisuje Božji lik s kojim se On očituje preuzimajući lik sluge: radi se o razapinjanju, o užasnoj smrti (usp. Fil 2,8).

Potom ističe lik Onoga koga je Otac uzvisio na nebo, „nad svakim imenom“ (Fil 2,9).

Ovi prijelazi likova koje Krist živi govore da se onaj Božji lik ne može vidjeti doli u dimenziji poniženja, odnosno sluge. A lik sluge se ne može vidjeti bez lika tipičnog za Boga, a to je Ljubav, sebedarje. Čak i onaj lik koji ga prikazuje u Uzašašću ne može se vidjeti doli u pashalnom liku.

Čini mi se da povijest svjedoči o tome kako smo dopustili da nas prevare upravo preko idejâ i kako naš mentalitet zapravo nije izraz sudjelovanja u Kristovom životu – a time ni u njegovom mentalitetu. Lik (forma) je jezik. A mi, budući da smo sudionici Kristovi, ne bismo trebali govoriti „riječima čovječje mudrosti“ (1 Kor 2,13). Ne možemo posuditi jezik od svijeta, već koristiti riječi koje Duh naučava (usp. 1 Kor 2, 13).

Previše smo navezani na formalno i idealno savršenstvo – ali, oprez, to je ideal koji odgovara kutu iz kojeg mi gledamo.

To onda postavlja ozbiljna pitanja kako u pogledu umjetnosti naših crkava, tako i u pogledu naših teologija i filozofija i obrnuto.

A sve je to također zavilo u iluziju duhovni život vjernika.

Kršćansko savršenstvo počelo je poprimati određene savršene likove dotle da zavređuje podsmjeh, pa je čak došlo do potrebe da usvoji određene religiozne poze. Kao dokaz za to, dovoljan je letimični pogled na barok.

Potom smo se obmanuli kako se vjerniku ne može dogoditi ništa loše, ništa ponižavajuće – ni bolest, ni progonstvo itd. – jednostavno zato što se on, budući da je vjernik, trudi da bude savršen, a savršeni lik (forma) ne može pretrpjeti štetu, jer u tom slučaju ne bi više bio savršen.

Tako se počinju razdvajati stvari. I stvara se ponor između formalno savršenog ideala, nekoga boga imunog na bol i povijesne rane, smještenog u zrak, prema nebu, i nekog ideala boli i patnje sa svojim formalnim savršenstvom, ali koji ne otkriva da je Onaj, koji preuzima zlo i smrt na sebe, Sin Božji.

Sve počinje govoriti o našoj razdrobljenosti, sve je razdvojeno. Ne postoji jedinstveni pashalni lik, koji bi u svakoj situaciji mogao očitovati naše sudjelovanje u liku Krista, koji je, čak i kad je razapet, Sin Božji. Štoviše, upravo razapinjanje, zastrašujući prizor zločina, izriče i očituje Boga, dotle da je satnik, poganin, vidjevši samo način na koji je Krist umro, ispovjedio da je Krist Sin Božji (usp. Mt 27,54).

Čak i kad se Krist pojavi kao Uskrsli, on se ne pokazuje kao leteći  superman, već se pokazuje sa znakovima proslavljene muke, koji očituju istinu o Božjoj ljubavi.

Dakle, imati isti mentalitet također znači imati kulturu lika koja je dio Kristova mentaliteta. Ako to sudioništvo nedostaje, onda Kristov život napušta te likove koji onda postaju očitovanje nas samih ili iluzornosti koja nema nikakve veze sa životom koji Duh Sveti ulijeva u naša srca i koji se ostvaruje našim sudioništvom u Kristovu načinu. Jedinstvo života i mentaliteta stalno će nedostajati. Ali to jedinstvo je uistinu lik Bogočovještva, odnosno Kristova puta, njegova i našega života u Kristu.

 

SJEMENJA je rubrika Centra Aletti dostupna svakoga petka. Svakoga tjedna, osim nedjeljne propovijedi u audio obliku, bit će dostupno na web stranici LIPA produbljivanje nedjeljnih ili blagdanskih čitanja euharistijske liturgije


 

POLSKI

W dzisiejszym drugim czytaniu Paweł wprowadza bardzo starożytny hymn chrystologiczny, który najprawdopodobniej był przez Filipian używany w liturgii. Na początku drugiego rozdziału Listu do Filipian Paweł zachęca członków tej wspólnoty do jedności, zachęca ich do zgody, a jednocześnie napomina ich, aby nie czynili niczego dla próżnej chwały lub rywalizacji, aby nie troszczyli się o siebie, ale uważali innych za lepszych od siebie, żyjąc w pokorze, nie szukając własnego interesu, ale dobra innych (por. Flp 2, 3-4).

Następnie wprowadza hymn, bezpośrednio angażując Filipian: “Miejcie w sobie te same uczucia, co Chrystus Jezus” (Flp 2,5). [Miejcie w sobie takie usposobienie, jakie też było w Chrystusie Jezusie – według Biblii Towarzystwa św. Pawła; To dążenie niech was ożywia; ono też było w Chrystusie Jezusie – według Biblii Tysiąclecia].

Użyte słowo jest szersze niż to, co rozumiemy przez “uczucia”. W rzeczywistości obejmuje ono szerzej człowieka, to znaczy jego sposób myślenia. Myśl jest zatem związana z uczuciem, w istocie jest przez nie wspierana i odwrotnie.

Możemy nawet użyć słowa “mentalność”: “Miejcie w sobie tę samą mentalność, co Chrystus Jezus”. Jest to zatem kwestia myślenia, odczuwania i działania, ponieważ mentalność angażuje człowieka w jego sposobie bycia i postępowania.

Mówiąc o sobie, Paweł wyraźnie stwierdza, że jego życie to Chrystus, jego życiem i umieraniem jest Chrystus (por. Flp 1, 21), jak widzieliśmy w ubiegłą niedzielę. Tak więc relacja między mentalnością ochrzczonego a mentalnością Chrystusa nie może być rozumiana jedynie w sensie przykładowym, to znaczy tak, jakby Chrystus miał być jedynie naśladowany. Ponieważ dla Pawła jest to kwestia życia i śmierci, oczywiste jest, że również w przypadku ochrzczonych posiadanie tej samej mentalności co Chrystus nie może być zredukowane do wykonywania pewnych gestów na podobieństwo Chrystusa lub dążenia do naśladowania Go w czymś. Jest to natomiast kwestia posiadania tej samej mentalności.

To właśnie Chrystus jest punktem wyjścia wszystkiego, czym jest człowiek.

Albowiem “On jest początkiem, pierworodnym spośród umarłych” (Kol 1,18). Dlatego to On jest początkiem nowego życia, to On rodzi mentalność w ochrzczonych (por. Ef 4, 20-24).

W Eschatonie, kiedy Chrystus, nasze życie, ostatecznie się objawi, “wówczas i wy ukażecie się w chwale razem z Nim”(Kol 3,4).

Wtedy naprawdę nasze życie będzie “w” Nim, a to nie jest możliwe bez uczestnictwa w Jego mentalności.

Z tą samą jasnością święty Jan pokazuje również, że nasze podobieństwo do Chrystusa jest naszym spełnieniem, ale podobieństwo to polega na naszym udziale w Jego boskim synostwie: “Umiłowani, już teraz jesteśmy dziećmi Bożymi, ale jeszcze się nie objawiło, czym będziemy. Wiemy jednak, że gdy się objawi, będziemy do Niego podobni, bo ujrzymy Go takim, jakim jest” (1 J 3,2). W momencie ostatecznego objawienia się Chrystusa, nie byłoby możliwe, abyśmy byli prawdziwie do Niego podobni, gdybyśmy w jakiś sposób nie byli podobni do Niego już wcześniej. W rzeczy samej, Paweł jest przekonany, że wszystkim, czym naprawdę jesteśmy, jesteśmy dlatego, że jesteśmy w Chrystusie Jezusie (por. 1Kor 1, 30-31).

Możemy chlubić się tylko w Chrystusie, tym, kim On jest i tym, co dzięki łasce staje się naszym uczestnictwem w Jego życiu.

Co więcej, Chrystus zachowuje nas w sobie z miłością absolutną, której nie może zniszczyć ani grzech ludzi, który przyjął, ani śmierć.

Dlatego nic i nikt nigdy nie będzie w stanie oddzielić nas od Chrystusa, dzięki Jego miłości, w której się znajdujemy (por. Rz 8,38-39).

Jest więc oczywiste, że kiedy Paweł mówi w 1 Kor 2,16, że mamy umysł (zamysł) Chrystusa, mówi to, ponieważ jesteśmy całkowicie w tej Jego miłości i Chrystus uczynił nas uczestnikami całego swojego synostwa.

Zobaczmy więc teraz, z czego składa się mentalność (myśl) Chrystusa, do której zostaliśmy powołani!

Pierwsze słowo zapisane w Flp 2,6-7 dotyczy Chrystusa w Jego boskości, a następnie Chrystusa w Jego człowieczeństwie: “On, istniejąc w postaci Bożej nie skorzystał ze sposobności, aby na równi być z Bogiem]” (Flp 2,6).

W języku greckim wyrażenie to brzmi en morphē Theou. Morphē oznacza formę, postać, wygląd, a następnie zmienia nieco znaczenie i, w ślad za Arystotelesem, wskazuje również na gatunek, naturę, istotę, ale w każdym przypadku podkreśla formę, w jakiej istnieje dany podmiot. Stąd dziś tłumaczy się go również jako “stan”. Należy jednak podkreślić, że w każdym przypadku podkreśla formę, postać, wygląd danego stanu.

Tutaj otwiera się przed nami wspaniała wizja. Chrystus jest, istnieje w postaci Boga i nie uważa tego za przedmiot rabunku, za coś,  o co można być zazdrosnym, to znaczy posiadać dla siebie, “ale ogołocił samego siebie” (Flp 2,7).

Uczynił siebie niskim, małym i przyjął postać sługi: morphēn doulou labōn.

Od morphē theou do mophfē doulou. Od postaci Boga do postaci sługi.

Może to łatwo zburzyć koncepcję formy, którą wypracowaliśmy w ostatnich stuleciach, a która jest raczej rozwinięciem formy w kulturowej koncepcji klasycyzmu. Forma, która – jeśli jest Bogiem – musi być absolutnie doskonała i dlatego jest pięknem i jako taka pozostaje ideałem dla wszystkich.

Ale w ten sposób nie bierze się pod uwagę istotnego wymiaru, a mianowicie tego, że Bóg jest Osobą. Co więcej, Bóg jest komunią trzech boskich Osób.

Właśnie dlatego Bóg został zdefiniowany przez Jana w najbardziej niezwykły i autentyczny sposób: “Bóg jest Miłością” (1 J 4,8).

Oznacza to, że forma istnienia Chrystusa, który jest Synem Bożym, sama w sobie zawiera dar z siebie. Innymi słowy, zawiera w sobie formę kenozy, ogołocenia i przyjęcia istnienia drugiego.

Przyjęcie drugiego w miłości, z miłością i dla miłości. “Tak bowiem Bóg umiłował świat, że Syna swego Jednorodzonego dał” (J 3, 16).

Paweł precyzuje formę Boga, w której objawia się On, przyjmując postać sługi: jest to ukrzyżowanie, straszliwa śmierć (por. Flp 2,8).

Następnie podkreśla formę Tego, który został wywyższony przez Ojca w niebie “ponad wszelkie imię” (Flp 2,9).

Te fragmenty o formach życia Chrystusa mówią, że nie można kontemplować Boga inaczej, jak tylko w wymiarze uniżenia, czyli sługi. A sługi nie można kontemplować bez tego, co jest typowe dla Boga, czyli Miłości, daru z siebie. A nawet to, co pociąga Go do wywyższenia, nie może być kontemplowane, jeżeli nie będzie miało formy paschalnej.

Wydaje mi się, że historia jest świadectwem tego, jak daliśmy się zwieść właśnie poprzez idee i jak nasza mentalność wcale nie jest wyrazem uczestnictwa w życiu – a zatem w mentalności Chrystusa. Forma jest językiem. A my, będąc uczestnikami Chrystusa, nie powinniśmy mówić “słowami podpowiedzianymi przez ludzką mądrość”. Nie możemy zapożyczać języka od świata, ale powinniśmy być “pouczeni przez Ducha” (1 Kor 2,13).

Jesteśmy zbyt przywiązani do formalnej i idealnej doskonałości – ale, uwaga, do ideału według naszego punktu widzenia.

Rodzi to następnie poważne pytania dotyczące zarówno naszej sztuki kościelnej, jak i, w konsekwencji, naszych teologii i filozofii, i vice versa.

Wszystko to spowiło iluzją duchowe życie wierzących.

Chrześcijańska doskonałość zaczęła być określana w pewnych doskonałych formach, a nawet osiągnęła punkt śmieszności, polegający na konieczności przybierania religijnych póz. Na dowód tego wystarczy szybki rzut oka na Barok.

Następnie łudziliśmy się, że wierzącemu nie może przydarzyć się nic złego, nic upokarzającego – żadna choroba, żadne prześladowanie itp. – po prostu dlatego, że będąc wierzącym, dąży do doskonałości, a doskonałej formy nie można skrzywdzić, ponieważ wtedy nie byłaby już doskonała.

W ten sposób zaczyna się oddzielać rzeczy. I powstaje przepaść między formalnie doskonałym ideałem z jednej strony, Bogiem, który jest odporny na ból i rany historii, umieszczonym w powietrzu, w kierunku nieba, a ideałem bólu i cierpienia, który ma swoją formalną doskonałość, ale który nie ujawnia, że Ten, który bierze na siebie zło i śmierć, jest Synem Bożym.

 

I wszystkie rzeczy zaczynają mówić o naszym rozbiciu, są rozdzielone. Nie ma jednolitej formy paschalnej, która w każdej sytuacji mogłaby zamanifestować nasz udział w życiu Chrystusa, który nawet ukrzyżowany jest Synem Bożym. Co więcej, samo ukrzyżowanie, przerażający obraz zbrodni, mówi i objawia Boga, skoro setnik, poganin, widząc jedynie sposób, w jaki umarł Chrystus, wyznał, że jest On Synem Bożym (por. Mt 27, 54).

Także wtedy, gdy ukazuje się jako zmartwychwstały, Chrystus nie ukazuje się jako latający superman, ale ukazuje się ze znakami uwielbionej męki, które objawiają prawdę o Bożej miłości.

Dlatego posiadanie tej samej mentalności oznacza również posiadanie kultury formy, która jest częścią mentalności Chrystusa. Jeśli brakuje tego uczestnictwa, wówczas formy są opróżnione z życia Chrystusa i są manifestacją nas samych lub wyobrażeń, które nie mają nic wspólnego z życiem, które Duch Święty wlewa w nasze serca i które urzeczywistnia się poprzez uczestnictwo w drodze Chrystusa. Nieustannie brakować będzie jedności życia i mentalności. Tymczasem ta jedność jest prawdziwą formą bosko-ludzką, to znaczy drogą Chrystusa, Jego życiem i naszym życiem w Chrystusie.

 

ZIARNA są rubryką Centro Aletti udostępnianą każdego piątku. Każdego tygodnia, oprócz homilii niedzielnej w formie audio, na stronie LIPA będzie do dyspozycji pogłębienie czytań liturgicznych z eucharystii niedzielnej bądź świątecznej