Approfondimento delle letture della liturgia
Profundización de las lecturas de la liturgia
Poglobitev Božje besede
Produbljivanje liturgijskih tekstova
Pogłębienie czytań liturgicznych

[SEMI] XXVII DOMENICA DEL TEMPO ORDINARIO (Anno A) 2

ITALIANO

All’inizio del capitolo 4 della Lettera i Filippesi, dal quale è tratta la lettura odierna, Paolo insiste sulla necessità di essere concordi: “Esorto Evòdia ed esorto anche Sìntiche ad andare d’accordo nel Signore” (Fil 4,2).

Poi chiede a un non nominato fedele collaboratore “di aiutarle, perché hanno combattuto per il Vangelo insieme con me, con Clemente e con altri miei collaboratori, i cui nomi sono nel libro della vita” (Fil 4,3). Si tratta di convergere e di superare ogni possibilità di discordia e di conflitto. Quelli che hanno lavorato e combattuto insieme per il Vangelo sono nel “libro della vita”.

Nel “libro della vita” troviamo scritto il nome del vincitore (cf Ap 3,5).

Inoltre, colui che è scritto in questo libro è l’unico che alla fine della storia rimane, con l’Agnello, in eterno (cf Ap 13,8). Questi sarà un abitante della Gerusalemme celeste. Infatti, il libro della vita contiene i nomi degli abitanti della Gerusalemme celeste (cf Ap 21,27).

Come mai Paolo, scrivendo ai Filippesi, insiste tanto sulla concordia, sull’umiltà, sul considerare l’altro superiore a sé, cercando l’interesse altrui e l’interesse della pace (cf Fil 2,4)?

Non dimentichiamo che si tratta di Filippi, dove nel 42 a.C. ci fu la terribile lotta che oppose le forze cesariane del secondo triumvirato, composto da Marco Antonio, Cesare Ottaviano, e Marco Emilio Lepido, a Bruto e Cassio Longino, i due principali cospiratori ed assassini di Giulio Cesare.

Ci furono migliaia di morti, Bruto si suicida e la guerra civile continua per alcuni anni. Poi si impone la pace, la pax romana, la pax Augusti, che dura fino al 160 circa.

Furono eretti altari e statue alla dea Eirene, la dea della pace.

È possibile che proprio a Filippi fosse forte il culto della pace.

Paolo è consapevole che non esiste una pace fatta da questo mondo che davvero duri, perché ci saranno sempre rivalità, vanagloria, ricerca dei propri interessi (cf Fil 2,4), che sono la preparazione allo scenario della guerra, come era accaduto qualche decennio prima proprio a Filippi. E questo modo di comportarsi fatto di rivalità, vanagloria ecc., fa entrare il mondo con la sua mentalità e i suoi conflitti anche nella Chiesa.

Inoltre, la storia ha sempre alcune realtà di sofferenza. Alcuni sono sottoposti a dure prove, non sempre procurate dalla cattiveria degli uomini, ma anche dalla semplice realtà della nostra fragilità umana. Tutto questo favorisce l’attitudine a concentrarsi su sé stessi, e questo porta alla discordia e dunque al conflitto.

Spiritualmente parlando, questa è una condizione nella quale la tentazione ha un ampio margine di manovra.

Il tentatore, come sappiamo dall’esperienza di Cristo (cf Mt 4,1-11), si presenta sempre con una proposta per noi vantaggiosa e con la certezza che, se la accogliamo, risolveremo la situazione drammatica in cui ci troviamo.

Si tratta di una situazione di sofferenza, di angustia, di angoscia, provocata dalla situazione in cui ci troviamo.

Ma non ci accorgiamo che c’è una trappola molto sottile, perché il tentatore di per sé è assolutamente inconsistente e siamo proprio noi a dargli consistenza, aderendo ai suoi suggerimenti.

San Gregorio di Nissa dimostra che siamo proprio noi, con la nostra volontà, a dare consistenza al tentatore e in questo modo cadiamo nella trappola più banale, perché diventiamo noi gli attori principali della soluzione che riteniamo migliore per noi e che vogliamo perseguire, ma è lui, l’inconsistente, a suggerirla.

Così avviene che prendiamo nelle nostre mani la nostra vita, cercando soluzioni in prima persona all’angoscia, alla sofferenza, ai dolori delle malattie e all’ingiustizia nelle quali ci troviamo. E proprio questo è l’inganno.

Se si è religiosi, il nemico ci convince persino che se, seguiamo i suoi suggerimenti, Dio sarà il nostro assistente (cf Mt 4,5-6).

Come dicono alcuni Padri della Filocalia, è possibile che, seguendo i suggerimenti del tentatore, segua un periodo nel quale le cose vanno esattamente come noi desideriamo e questo ci lascia molto soddisfatti. Ma proprio questa è una trappola che ci acceca ancora di più, perché cominciamo ad ascrivere a noi stessi i meriti del bene illusorio che crediamo di sperimentare, o, peggio ancora, pensiamo che tutto ciò avvenga, perché Dio dà conferma alla nostra volontà e alle decisioni prese. E questo è veramente grave.

Ma Dio è amore, e cercherà di liberarci da noi stessi, magari sottraendoci anche quello che siamo convinti di avere. Anzi, anche quello su cui stiamo costruendo noi stessi (cf Lc 8,18).

Infatti, dove sono finiti i vincitori delle grandi battaglie storiche, inclusa quella di Filippi? Dove è finita la pax romana? Perciò Paolo mette in guardia i Filippesi che in qualsiasi difficoltà, in ogni situazione di prova, in ogni strettoia che si presenta nella vita è facile che ci lasciamo prendere dall’angoscia e dalla preoccupazione per noi stessi. Ma non dobbiamo lasciare che questo avvenga, non possiamo permettere che ci prenda la dinamica tremenda e nervosa tra noi e la situazione che viviamo, perché è uno scenario falso.

In ogni circostanza, infatti, siamo in una relazione aperta, attenta a noi, talmente attenta che nemmeno un capello cade dal nostro capo senza che Colui che ha preso l’iniziativa di questa relazione non lo veda e lo raccolga, perché non vada perduto (cf Lc 21,18).

È interessante che si parli di questa attenzione del Padre verso di noi proprio quando si dice che saremo traditi dai genitori, dai fratelli, dagli amici, ecc. C’è su di noi uno sguardo d’amore del Padre e c’è dentro di noi la vita stessa del Figlio, anzi “Cristo è in voi” (Rm 8,10) e Lui conosce le nostre sofferenze e le nostre consolazioni (cf 2Cor 1,5).

Inoltre, è lo Spirito Santo che abita in noi (cf 2Tm 1,14 e Rm 8,9) a tenerci nella relazione con il Padre, cioè in Cristo Gesù, suo Figlio e nostro Salvatore.

Il primo aspetto di una relazione è il dialogo, cioè rivolgersi al volto dell’altro. Si tratta di consegnare a Dio le nostre richieste “con preghiere, suppliche e ringraziamenti” (Fil 4,6).

Non si tratta di affannarsi, preoccuparsi, angosciarsi, ma di consegnare la nostra realtà alla relazione d’amore che il Signore ha con noi.

Tre parole: proseuchē, deēsis ed eucharistia.

La prima, proseuchē, è la preghiera, cioè è un dialogo reale, vivo, attivo con Dio. È un orientamento radicale con una domanda forte, un atteggiamento che esprime la certezza che è nell’altro – cioè in Dio – che va cercata la risposta. È un’espressione dell’esistere umano.

La deēsis è la supplica. Consegnare le nostre suppliche a Colui che è la mia vita e che così si può rivelare attraverso la mia esistenza, di modo che il mio atteggiamento orante riveli Colui al quale sono orientato.

Eucharistia è il ringraziamento che conferma e realizza la fede che è Dio il principio della vita e di ogni bene.

Il ringraziamento esprime la salute spirituale del credente ed è il principio di ogni sana relazione.

Anzi, la gratitudine rivela che la persona non è centrata su di sé, ma è in grado di accorgersi dell’altro e vede sé stesso in relazione con l’altro.

Il risultato di tale vita è una serenità di fondo, che Paolo esplicita due volte in questa lettera, con l’espressione “siate lieti” (Fil 3,1 e 4,4), perché la persona che agisce così e che non si lascia prendere dalle situazioni drammatiche, senza reagire secondo la tentazione alla maniera di questo mondo, si trova nella pace, vive tutta impegnata in una pace che è di Dio e che non è una tregua, bensì la pace definitiva.

Ecco la differenza con la pax mundi, la pax romana di turno.

“Vi lascio la pace, vi do la mia pace. Non come la dà il mondo, io la do a voi. Non sia turbato il vostro cuore e non abbia timore” (Gv 14,27).

Questa pace supera ogni intelligenza e custodisce i nostri cuori e le nostre menti in Cristo Gesù (cf Fil 4,7).

Con la sola intelligenza non riusciamo a capire la pace di Dio, come anche “l’amore di Cristo che supera ogni conoscenza, perché siate ricolmi di tutta la pienezza di Dio” (Ef 3,19).

E rimane questa incompatibilità tra la mentalità del mondo e quella del discepolo di Cristo.

Due livelli di vita e quindi anche due esiti, due compimenti.

Si sta nella pace di Dio, perché siamo ricolmi della pienezza. Il cuore è il luogo dove si realizza la pienezza, il cuore dice tutta la persona e tutta la persona può essere abbracciata e compresa solo nell’amore e con l’amore.

 

SEMI è la rubrica del Centro Aletti disponibile ogni venerdì.
Ogni settimana, oltre all’omelia della domenica in formato audio, sarà disponibile sul sito LIPA un approfondimento delle letture della liturgia eucaristica domenicale o festiva.


 

ESPAÑOL

Al comienzo del capítulo 4 de la Epístola a los Filipenses, de donde procede la lectura de hoy, Pablo insiste en la necesidad de estar de acuerdo: “Exhorto a Evodia y exhorto también a Síntique que piensen lo mismo en el Señor” (Flp 4,2).

Luego pide a un fiel colaborador anónimo “que les ayude, porque han luchado por el Evangelio junto conmigo, con Clemente y con otros colaboradores míos, cuyos nombres están en el libro de la vida” (Flp 4,3). Se trata de converger y superar cualquier posibilidad de discordia y conflicto. Los que han trabajado y luchado juntos por el Evangelio están en el “libro de la vida”.

En el “libro de la vida” está escrito el nombre del vencedor (cf. Ap 3,5).

Además, el que está escrito en este libro es el único que permanece, con el Cordero, al final de la historia para siempre (cf. Ap 13,8). Éste será habitante de la Jerusalén celestial. En efecto, el libro de la vida contiene los nombres de los habitantes de la Jerusalén celestial (cf. Ap 21,27).

¿Por qué Pablo, escribiendo a los filipenses, insiste tanto en la concordia, en la humildad, en considerar al otro superior a uno mismo, buscando el interés de los demás y el interés de la paz (cf. Flp 2,4)?

No olvidemos que fue en Filipos donde, en el año 42 a.C., tuvo lugar la terrible lucha que enfrentó a las fuerzas cesaristas del segundo triunvirato, compuesto por Marco Antonio, César Octavio y Marco Emilio Lépido, contra Bruto y Casio Longinos, los dos principales conspiradores y asesinos de Julio César. Hubo miles de muertos, Bruto se suicidó y la guerra civil continuó durante unos años. Después se impuso la paz, la pax romana, la pax Augusti, que duró hasta el año 160 aproximadamente.

Se erigieron altares y estatuas a la diosa Eirene, la diosa de la paz. Es posible que fuera precisamente en Filipos donde el culto a la paz era fuerte.

Pablo es consciente de que no hay paz hecha en este mundo que realmente dure, porque siempre habrá rivalidad, vanagloria, búsqueda del propio interés (cf. Flp 2,4), que son la preparación para el escenario de la guerra, como había sucedido unas décadas antes precisamente en Filipos. Y este modo de comportarse, hecho de rivalidad, vanagloria, etc., trae a la Iglesia también el mundo con su mentalidad y sus conflictos.

Además, la historia siempre tiene algunas realidades de sufrimiento. Algunos se ven sometidos a duras pruebas, no siempre provocadas por la maldad de los hombres, sino también por la simple realidad de nuestra fragilidad humana. Todo esto fomenta una actitud de egocentrismo, y esto lleva a la discordia y, por tanto, al conflicto.

Desde el punto de vista espiritual, se trata de una situación en la que la tentación tiene un amplio margen de maniobra.

El tentador, como sabemos por la experiencia de Cristo (cf. Mt 4, 1-11), se presenta siempre con una propuesta ventajosa para nosotros y con la certeza de que, si la aceptamos, resolveremos la dramática situación en la que nos encontramos.

Es una situación de sufrimiento, de angustia, causada por la situación en la que nos encontramos.

Pero no nos damos cuenta de que hay una trampa muy sutil, porque el tentador en sí mismo es absolutamente insustancial y somos precisamente nosotros los que le damos sustancia adhiriéndonos a sus sugerencias.

San Gregorio de Nisa muestra que somos precisamente nosotros, por nuestra propia voluntad, los que damos consistencia al tentador y de este modo caemos en la trampa más trivial, porque nos convertimos en los actores principales de la solución que pensamos que es mejor para nosotros y que queremos perseguir, pero es él, el inconsistente, quien la sugiere.

Así ocurre que tomamos la vida en nuestras manos, buscando soluciones a la angustia, al sufrimiento, al dolor de la enfermedad y a la injusticia en la que nos encontramos. Y éste es precisamente el engaño.

Si uno es religioso, el enemigo llega a convencernos de que, si seguimos sus sugerencias, Dios será nuestro ayudante (cf. Mt 4, 5-6).

Como dicen algunos Padres de la Filocalia, es posible que, siguiendo las sugerencias del tentador, sobrevenga un período en el que las cosas vayan exactamente como deseamos y esto nos deje muy satisfechos. Pero esto es precisamente una trampa que nos ciega aún más, porque empezamos a atribuirnos los méritos del bien ilusorio que creemos experimentar o, peor aún, pensamos que todo sucede porque Dios confirma nuestra voluntad y las decisiones que tomamos. Y esto es verdaderamente grave.

Pero Dios es amor, y tratará de liberarnos de nosotros mismos, tal vez incluso quitándonos lo que estamos convencidos de tener. Es más, incluso aquello sobre lo que nos estamos construyendo (cf. Lc 8,18).

En efecto, ¿dónde han ido a parar los vencedores de las grandes batallas históricas, incluida la de Filipos? ¿Adónde ha ido la pax romana? Por eso Pablo advierte a los filipenses que en cualquier dificultad, en cualquier situación de prueba, en cualquier atasco que surja en la vida, es fácil que nos dejemos atrapar por la ansiedad y la preocupación por nosotros mismos. Pero no debemos permitir que esto suceda, no podemos dejarnos atrapar por la espantosa y nerviosa dinámica entre nosotros y la situación que experimentamos, porque es un escenario falso.

Porque en toda circunstancia estamos en una relación abierta, atenta a nosotros, tan atenta que ni siquiera un cabello cae de nuestra cabeza sin que Aquel que tomó la iniciativa en esta relación lo vea y lo recoja, para que no se pierda (cf. Lc 21,18).

Es interesante que se hable de esta atención del Padre hacia nosotros precisamente cuando se dice que seremos traicionados por padres, hermanos, amigos, etc. Hay una mirada amorosa del Padre sobre nosotros y hay en nosotros la vida misma del Hijo, más aún, “Cristo está en vosotros” (Rm 8,10) y Él conoce nuestros sufrimientos y nuestros consuelos (cf. 2 Co 1,5).

Además, es el Espíritu Santo que habita en nosotros (cf. 2 Tm 1,14 y Rm 8,9) el que nos mantiene en relación con el Padre, es decir, en Cristo Jesús, su Hijo y nuestro Salvador.

El primer aspecto de una relación es el diálogo, es decir, volverse al rostro del otro. Se trata de entregar a Dios nuestras peticiones “con oraciones, súplicas y acción de gracias” (Flp 4,6).

No se trata de inquietarse, preocuparse, angustiarse, sino de entregar nuestra realidad a la relación de amor que el Señor tiene con nosotros.

Tres palabras: proseuchē, deēsis y eucharistia.

La primera, proseuchē, es la oración, es decir, es un diálogo real, vivo y activo con Dios. Es una orientación radical con una fuerte pregunta, una actitud que expresa la certeza de que es en el otro -es decir, en Dios- donde hay que buscar la respuesta. Es una expresión de la existencia humana.

Deēsis es súplica. Entregamos nuestras súplicas a Aquel que es mi vida y que así puede revelarse a través de mi existencia, de modo que mi actitud orante revela a Aquel a quien me dirijo.

Eucharistia es la acción de gracias que confirma y realiza la fe en que es Dios el principio de la vida y de todo bien.

La gratitud expresa la salud espiritual del creyente y es el principio de toda relación sana.

En efecto, el agradecimiento revela que la persona no está centrada en sí misma, sino que es capaz de fijarse en el otro y se ve a sí misma en relación con el otro.

El resultado de una vida así es una serenidad subyacente, que Pablo explicita dos veces en esta carta, con la expresión “estad alegres” (Flp 3,1 y 4,4), porque la persona que actúa así y no se deja atrapar por situaciones dramáticas, sin reaccionar según la tentación a la manera de este mundo, está en paz, vive toda dificultad con una paz que es la de Dios y que no es una tregua, sino la paz definitiva.

He aquí la diferencia con la pax mundi, la pax romana.

“Os dejo la paz, mi paz os doy. No como la da el mundo, yo os la doy. No se turbe vuestro corazón, ni tengáis miedo” (Jn 14,27).

Esta paz supera toda inteligencia y custodia nuestro corazón y nuestra mente en Cristo Jesús (cf. Flp 4,7).

Sólo con la inteligencia no podemos comprender la paz de Dios, así como “el amor de Cristo, que sobrepasa todo conocimiento, para que seáis llenos de toda la plenitud de Dios” (Ef 3,19).

Y sigue existiendo esta incompatibilidad entre la mentalidad del mundo y la del discípulo de Cristo.

Dos niveles de vida y, por tanto, también dos resultados, dos realizaciones.

Uno está en la paz de Dios, porque estamos llenos de la plenitud. El corazón es el lugar donde se realiza la plenitud, el corazón dice toda la persona y toda la persona sólo puede ser abrazada y comprendida en el amor y con el amor.

 

SEMILLAS es una publicación del Centro Aletti disponible todos los viernes. Cada semana, además del audio de la homilía dominical, estará disponible en el sitio de LIPA un comentario a las lecturas de la Liturgia del Domingo, como así también a las lecturas de la semana.


 

SLOVENŠČINA

Na začetku 4. poglavja Pisma Filipljanom, iz katerega je vzeto današnje drugo berilo, Pavel vztraja pri tem, da je treba živeti v skladnosti: »Opominjam Evodíjo in opominjam tudi Sintího, naj isto mislita v Gospodu« (Flp 4,2).

Zatem prosi neimenovanega zvestega sodelavca: »… da jima pomagaš, saj sta se z menoj bojevali za evangelij, s Klemenom in z drugimi mojimi sodelavci, katerih imena so v knjigi življenja« (Flp 4,3). Gre za medsebojno skladnost in premagovanje vsake priložnosti za nesoglasje in konflikt. Tisti, ki so skupaj delali in se bojevali za evangelij, so v »knjigi življenja«.

V »knjigi življenja« najdemo napisano ime zmagovalca (prim. Raz 3,5).

Poleg tega je tisti, ki je zapisan v tej knjigi, edini, ki ob koncu zgodovine za večno ostane z Jagnjetom (prim. Raz 13,8). Ta bo prebival v nebeškem Jeruzalemu. V knjigi življenja so namreč zapisana imena prebivalcev nebeškega Jeruzalema.

Kako to, da Pavel, ko piše Filipljanom, tako vztraja pri soglasju, pri ponižnosti, pri tem, da imamo drugega za večjega od sebe in iščemo njegovo dobro ter si prizadevamo za mir (prim. Flp 2,4)?

Ne pozabimo, da gre za Filipe, kjer se je l. 42 pr. Kr. odvijal strašen boj, v katerem so Cezarjeve sile drugega triumvirata, ki so ga sestavljali Mark Antonij, Cesar Oktavijan in Mark Emilij Lepid, obračunale z Brutom in Kasijem Longinom, glavnima zarotnikoma in morilcema Julija Cezarja.

Na tisoče ljudi je umrlo, Brut je naredil samomor in državljanska vojna se je nadaljevala še nekaj let. Nato je bil vzpostavljen mir, pax romana, pax Augusti, ki je trajal približno do leta 160.

Postavili so oltarje in kipe boginji Irene, boginji miru.

Možno je, da bil kult miru močan prav v Filipih.

Pavel se zaveda, da ta svet ne more dati trajnega miru, saj bo v njem vedno prisotno rivalstvo, nečimrnost, iskanje lastnih interesov (prim. Flp 2,4). To pa vodi v vojno, kakor se je zgodilo nekaj desetletij prej v Filipih. Obnašanje rivalstva, nečimrnosti itd. vnaša svet in njegovo miselnost ter konflikte tudi v Cerkev.

Poleg tega so v zgodovini vedno neka področja trpljenja. Nekatere zadenejo težke preizkušnje, ki jih ne povzroči vedno človeška hudobija, ampak tudi zgolj krhka človeška narava. Človek je zato nagnjen k osredotočenosti nase, to pa vodi v nesoglasja in konflikte.

Z duhovnega vidika je to stanje, v katerem ima skušnjava veliko manevrskega prostora.

Kot vemo iz Kristusove izkušnje (prim. Mt 4,1-11), se skušnjavec vedno pokaže tako, da nam predlaga nekaj, kar bi nam prineslo korist in gotovost, da bomo, če to sprejmemo, rešili dramatično situacijo, v kateri smo se znašli.

Gre za situacijo, ki nam je povzročila trpljenje, stisko, muko.

Vendar se ne zavedamo, da gre za zelo prefinjeno past, saj je skušnjavec sam v sebi brez osnove, in mu jo damo šele mi, ko pristanemo na njegove namige.

Sveti Gregor iz Nise pokaže, da mi sami, s svojo voljo, damo osnovo skušnjavcu in na ta način pademo v najbolj prefinjeno past, saj imamo sami sebe za tiste, ki najbolje vemo, kaj je dobro za nas in sami rešujemo stvari, vendar nam jih je predlagal on, ki nima osnove.

Tako se zgodi, da vzamemo življenje v svoje roke in sami iščemo rešitve za tesnobo, trpljenje, bolečine, bolezni in krivice, v katerih smo se znašli. Toda prav v tem je prevara.

Če smo religiozni, nas sovražnik prepriča celo to, da če bomo sledili njegovim predlogom, nam bo Bog pomagal (prim. Mt 4,5-6).

Kot pravijo nekateri očetje v Filokaliji, je mogoče, da bomo sledili namigom skušnjavca in doživljali trenutke, ko bodo šle stvari povsem po naše in nam bo to dalo občutek zadoščenja. Vendar je prav to past, ki nas še bolj oslepi, saj začnemo sebi pripisovati zasluge za iluzorno dobro, za katerega mislimo, da ga izkušamo, ali, še slabše, mislimo, da se vse to zgodi, ker Bog pritrjuje naši volji in odločitvam. To pa je resnično hudo.

Vendar je Bog ljubezen in nas bo skušal rešiti nas samih, morda tudi tako, da nam vzame, kar smo prepričani, da imamo; še več, celo to, na čemer gradimo sami sebe (prim. Lk 8,18).

Kje so namreč končali zmagovalci velikih zgodovinskih bitk, vključno z bitko pri Filipih? Kam je izginil pax romana? Zato Pavel opozarja Filipljane, saj se ljudje v preizkušnjah in stiskah življenja zlahka ujamemo v tesnobo in zaskrbljenost zase. Toda ne smemo dopustiti, da se to zgodi, ne smemo dopustiti, da nas zajame živčnost do situacije, ki jo živimo, saj je to lažni scenarij.

V vsaki okoliščini smo namreč v odprtem odnosu, ki je pozoren do nas, tako zelo pozoren, da nam niti las ne pade z glave ne da bi On, ki ima pobudo v tem odnosu, videl in ga pobral, da se ne bi izgubil (prim. Lk 21,18).

Zanimivo, da se o tej Očetovi pozornosti do nas govori prav takrat, ko je rečeno, da nas bodo izdajali starši, bratje, prijatelji itd. Oče nas zre z ljubečim pogledom in v nas je Sinovo življenje, še več: »Kristus je v vas« (Rim 8,10) ter pozna naše trpljenje in našo tolažbo (prim. 2 Kor 1,5). Poleg tega Sveti Duh prebiva v nas (prim. 2 Tim 1,14 in Rim 8,9), da nas ohranja v odnosu z Očetom, se pravi v Kristusu Jezusu, njegovem Sinu in našem Odrešeniku.

Prvi vidik odnosa je dialog, to je: obrniti se k obličju drugega. Gre za to, da Bogu izročimo svoje prošnje »z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem« (Flp 4,6).

Ne gre za to, da bi se vznemirjali, da bi bili zaskrbljeni in v stiski, ampak, da svojo situacijo izročimo odnosu ljubezni, ki jo ima Gospod do nas.

Tri besede: proseuchē, deēsis in eucharistia.

Prva, proseuchē, je molitev, to je resničen, živ in dejaven dialog z Bogom; radikalna usmerjenost z močno prošnjo, z držo, ki izraža gotovost, da iščemo odgovor v drugem – to je v Bogu. Je izraz človekovega obstoja.

Deēsis je prošnja. Svoje prošnje naj bi izročil Njemu, ki je moje življenje in se lahko tako razodeva skozi moj obstoj, da moja molitvena drža razodeva Njega, h kateremu sem usmerjen.

Eucharistia je zahvala, ki potrjuje in uresničuje vero, da je Bog izvor življenja in vsakega dobrega.

Zahvaljevanje odraža duhovno zdravje vernika in je začetek vsakega zdravega odnosa.

Hvaležnost pokaže, da oseba ni osredotočena nase, ampak je sposobna opaziti drugega in videti sebe v odnosu z drugim.

Rezultat takega življenja je temeljna vedrina, ki jo Pavel dvakrat jasno izrazi v tem pismu z izrazom »veselite se« (Flp 3,1 in 4,4), kajti človek, ki tako ravna in se ne pusti ujeti v dramatične situacije ter ne reagira kot ga skuša ta svet, najde mir in živi ves prepojen z mirom, ki je Bog in ni premirje, ampak dokončen mir.

To je zelo drugače kot pax mundi in pax romana.

»Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši« (Jn 14,27).

Ta mir presega vsak um in varuje naša srca in naše misli v Kristusu Jezusu (prim. Flp 4,7).

Samo z razumom ne moremo dojeti Božjega miru in tudi ne »Kristusove ljubezni, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti« (Ef 3,19).

In nezdružljivost med miselnostjo tega sveta in miselnostjo Kristusovega učenca ostane.

Dve ravni življenja sta in zato tudi dva rezultata, dve izpolnitvi.

V Božjem miru smo, ker smo napolnjeni s polnostjo. Polnost se uresničuje v srcu. Srce pa je je celotna oseba. In vsa oseba je objeta in razumljena samo v ljubezni in z ljubeznijo.

 

SEMENA je rubrika centra Aletti, ki je na voljo vsak petek ali soboto (v italijanščini že v petek). Vsak teden bo na spletni strani LIPE poleg nedeljske homilije v zvočni obliki (v italijanščini) na voljo tudi poglobitev Božje besede nedeljske ali praznične svete maše.


 

HRVATSKI

Na početku četvrtog poglavlja Poslanice Filipljanima, iz kojega je preuzeto današnje drugo čitanje, Pavao inzistira na potrebi složnog življenja: „Evodiju zaklinjem, i Sintihu zaklinjem da budu složne u Gospodinu“ (Fil 4,2).

Zatim traži od neimenovanog vjernog suradnika: „pomaži im jer su se one u evanđelju borile zajedno sa mnom, i s Klementom i ostalim mojim suradnicima, kojih su imena u knjizi života“ (Fil 4,3). Radi se o međusobnoj usklađenosti i prevladavanju svake mogućnosti razdora i sukoba. Oni koji su zajedno radili i borili se za evanđelje nalaze se u „knjizi života“.

U „knjizi života“ nalazimo zapisano ime pobjednika (usp. Otk 3,5).

Osim toga, jedino onaj koji je zapisan u ovoj knjizi na kraju povijesti ostaje, s Jaganjcem, zauvijek (usp. Otk 13,8). On će biti stanovnik nebeskog Jeruzalema. Naime, knjiga života sadrži imena stanovnika nebeskog Jeruzalema (usp. Otk 21,27).

Kako to da Pavao, pišući Filipljanima, toliko inzistira na slozi, na poniznosti, na smatranju drugog višeg od sebe, staranju za ono što se tiče drugih i što se tiče mira (usp. Fil 2,4)?

Ne zaboravimo da se tu radi o Filipima, gdje je 42. godine prije Krista došlo do strašne bitke u kojoj su se carske snage drugog trijumvirata, sastavljenog od Marka Antonija, Cezara Oktavijana i Marka Emilija Lepida, sukobile s Brutom i Kasijem Longinom, dvojicom glavnih urotnika i ubojica Julija Cezara.

Bilo je na tisuće mrtvih, Brut je počinio samoubojstvo a građanski je rat potrajao još nekoliko godina. Tada je uspostavljen mir, pax romanapax Augusti, koji je trajao do oko 160. godine.

Podignuti su oltari i kipovi božice Irene, božice mira.

Moguće je da je upravo u Filipima bio jak kult mira.

Pavao je svjestan da ovaj svijet ne može dati trajni mir, jer će u njemu uvijek biti suparništva, ispraznosti, staranja samo za svoje (usp. Fil 2,4), a to dovodi do rata, kao što se zbilo nekoliko desetljeća prije upravo u Filipima. Suparničko ponašanje, ispraznost itd., unose svijet sa njegovim mentalitetom i sukobima također u Crkvu.

Osim toga, u povijesti su uvijek prisutne neke stvarnosti patnje. Neki su pogođeni teškim kušnjama, koje nisu uvijek uzrokovane ljudskom zloćom, već i samom stvarnošću naše ljudske krhkosti. Čovjek je stoga sklon fokusirati se na sebe, što dovodi do nesuglasica, a onda i sukoba.

S duhovnog gledišta, ovo je stanje u kojem kušnja ima široki manevarski prostor.

Kao što znamo iz Kristova iskustva (usp. Mt 4,1-11), napasnik se uvijek pojavljuje s prijedlogom koji je za nas povoljan i sa sigurnošću da ćemo, ako ga prihvatimo, riješiti dramatičnu situaciju u kojoj se nalazimo.

To je situacija koja nam je prouzročila patnju, stisku, tjeskobu.

Međutim, ne shvaćamo da postoji vrlo perfidna zamka, jer je napasnik sam u sebi bez ikakva uporišta a mi mu ga dajemo kad pristanemo na njegove prijedloge.

Sveti Grgur iz Nise pokazuje da upravo mi, svojom voljom, dajemo uporište napasniku i na taj način padamo u najbanalniju zamku, jer postajemo prvotni akteri rješenja koje smatramo najbolje za nas i za koje želimo da se ostvari, a zapravo je napasnik, koji je bez uporišta, onaj koji ga predlaže.

Tako se događa da uzimamo vlastite živote u svoje ruke, tražeći rješenja za tjeskobu, patnju, bol, bolest i nepravdu u kojima se nalazimo. A upravo je to prijevara.

Ako smo religiozni, neprijatelj nas čak uvjerava da će nam, ako slijedimo njegove poticaje, Bog pomoći (usp. Mt 4,5-6).

Kao što kažu neki oci u Filokaliji, moguće je da će, slijedeći poticaje napasnika, uslijediti razdoblje u kojem će se stvari odvijati upravo onako kako želimo i to će u nama proizvesti jaki osjećaj zadovoljstva. Ali upravo je to zamka koja nas još više zasljepljuje, jer sebi počinjemo pripisivati zasluge za iluzorno dobro za koje vjerujemo da ga doživljavamo ili, još gore, mislimo da se sve to događa jer Bog odobrava našu volju i donesene odluke. A to je uistinu ozbiljno.

Međutim, Bog je ljubav i pokušat će nas osloboditi od nas samih, možda čak i oduzimajući nam ono što smo uvjereni da imamo. Štoviše, čak i ono na čemu sami sebe izgrađujemo (usp. Lk 8,18).

Naime, gdje su završili pobjednici velikih povijesnih bitaka, uključujući i onu u Filipima? Gdje je završila pax romana? Zato Pavao upozorava Filipljane da u svakoj poteškoći, u svakoj situaciji kušnje, u svakoj stisci koja se pojavi u životu s lakoćom možemo biti obuzeti tjeskobom i brigom za sebe. Ali ne smijemo dopustiti da se to dogodi, ne smijemo dopustiti da nas obuzme zastrašujuća i nervozna dinamika između nas i situacije u kojoj živimo, jer je to lažni scenarij.

U svim okolnostima mi smo, zapravo, u jednom otvorenom odnosu, pažljivom prema nama, toliko pažljivom da nam ni vlas s glave ne pada a da ju Onaj koji je preuzeo inicijativu tog odnosa ne vidi i ne podiže, da ne propadne (usp. Lk 21,18).

Zanimljivo je da se govori o toj Očevoj pažnji prema nama upravo kad se kaže da će nas izdati roditelji, braća, prijatelji itd. Otac nas gleda pogledom ljubavi a u nama je sam život Sina, štoviše, „Krist je u vama“ (Rim 8, 10) i poznaje naše patnje i naše utjehe (usp. 2 Kor 1,5).

Osim toga, Duh Sveti prebiva u nama (usp. 2 Tim 1,14 i Rim 8, 9) i drži nas u odnosu s Ocem, to jest u Kristu Isusu, njegovom Sinu i našem Spasitelju.

Prvi aspekt odnosa je dijalog, odnosno obraćanje licu drugoga. Radi se o predaji naših zamolbi Bogu „molitvom i prošnjom, sa zahvaljivanjem“ (Fil 4, 6).

Ne radi se o tome da budemo uznemireni, zabrinuti i u tjeskobi, već da predamo naše stvarnosti odnosu ljubavi koji Gospodin ima s nama.

Tri riječi: proseuchē, deēsis i eucharistia.

Prva, proseuchē, je molitva, to jest stvarni, živi i djelatni dijalog s Bogom. To je radikalno usmjerenje sa snažnom prošnjom, držanje koje izražava sigurnost da se u drugome – to jest u Bogu –  treba tražiti odgovor. To je odraz ljudskog postojanja.

Deēsis je prošnja. Predati naše prošnje Onome koji je moj život i koji se tako može objaviti kroz moje postojanje, na način da moj molitveni stav objavi Onoga kome sam usmjeren.

Eucharistia je  zahvala koja potvrđuje i ostvaruje vjeru da je Bog počelo života i svega dobra.

Zahvaljivanje odražava duhovno zdravlje vjernika i početak je svakog zdravog odnosa.

Štoviše, zahvalnost pokazuje da osoba nije usmjerena na sebe, već je u stanju primijetiti drugoga i vidjeti sebe u odnosu s drugim.

Rezultat toga života je temeljna mirnoća, koju Pavao dva puta jasno izražava u ovoj poslanici, izrazom „radujete se“ (Fil 3,1 i 4,4), jer osoba koja postupa na taj način i koja ne dopušta da njome ovladaju  dramatične situacije te ne reagira onako kako ju kuša ovaj svijet, nalazi se u miru, živi sva prožeta mirom koji je od Boga i koji nije primirje, nego konačni mir.

To se jako razlikuje od trenutnog pax mundipax romana.

„Mir vam ostavljam, mir vam svoj dajem. Dajem vam ga, ali ne kao što svijet daje. Neka se ne uznemiruje vaše srce i neka se ne straši“ (Iv 14, 27).

Taj mir nadilazi svaki razum i štiti naša srca i naše misli u Kristu Isusu (usp. Fil 4,7).

Sa samim razumom ne uspijevamo shvatiti Božji mir, kao ni „spoznati nadspoznatljivu ljubav Kristovu da se ispunite do sve Punine Božje“ (Ef 3, 19).

I ostaje ta nespojivost između mentaliteta svijeta i mentaliteta Kristova učenika.

Postoje dvije razine života, a stoga i dva rezultata, dva ispunjenja.

U Božjem smo miru, jer smo ispunjeni puninom. Punina se ostvaruje u srcu. Srce je cijela osoba. A cijela osoba može biti obuhvaćena i shvaćena samo u ljubavi i s ljubavlju.

 

SJEMENJA je rubrika Centra Aletti dostupna svakoga petka. Svakoga tjedna, osim nedjeljne propovijedi u audio obliku, bit će dostupno na web stranici LIPA produbljivanje nedjeljnih ili blagdanskih čitanja euharistijske liturgije


 

POLSKI

Na początku czwartego rozdziału Listu do Filipian, z którego pochodzi dzisiejsze czytanie, Paweł kładzie nacisk na potrzebę bycia w zgodzie: “Napominam Ewodię i napominam Syntychę, aby były jednomyślne w Panu” (Flp 4,2).

Następnie prosi bezimiennego wiernego współpracownika, “aby im pomógł, ponieważ one razem ze mną trudziły się dla Ewangelii wraz z Klemensem i pozostałym moimi współpracownikami, których imiona są w księdze życia” (Flp 4,3).

Chodzi o zbliżanie się i przezwyciężanie wszelkich możliwości niezgody i konfliktu. Ci, którzy pracowali i walczyli razem dla ewangelii, są zapisani w “księdze życia”.

W “księdze życia” zapisane jest imię zwycięzcy (por. Ap 3,5).

Co więcej, ten, kto jest zapisany w tej księdze, jest tym, który pozostanie z Barankiem przy końcu historii na wieki (por. Ap 13,8). Będzie on mieszkańcem niebiańskiego Jeruzalem. Rzeczywiście, księga życia zawiera imiona mieszkańców niebiańskiego Jeruzalem (por. Ap 21,27).

Dlaczego Paweł, pisząc do Filipian, tak bardzo nalega na zgodę, na pokorę, na uważanie innych za lepszych od siebie, na szukanie dobra innych i pokoju (por. Flp 2,4)?

Nie zapominajmy, że jest to Filippi, gdzie w 42 r. p.n.e. miała miejsce straszliwa walka, w której siły cezariańskie drugiego triumwiratu, składającego się z Marka Antoniusza, Cezara Oktawiana i Marka Emiliusza Lepidusa, stanęły przeciwko Brutusowi i Kasjuszowi Longinusowi, dwóm głównym spiskowcom i zabójcom Juliusza Cezara.

Zginęły tysiące ludzi, Brutus popełnił samobójstwo, a wojna domowa trwała jeszcze przez kilka lat. Następnie wprowadzono pokój, pax romana, pax Augusta, który trwał do około 160 roku.

Zostały wzniesione ołtarze i posągi dla bogini Ejrene, bogini pokoju.

Możliwe, że właśnie w Filippi kult pokoju był bardzo silny.

Paweł jest świadomy, że na tym świecie nie ma pokoju, który naprawdę trwa, ponieważ zawsze będzie rywalizacja, próżna chwała, pogoń za własnymi interesami (por. Flp 2,4), które są przygotowaniem do scenariusza wojny, jak to miało miejsce kilkadziesiąt lat wcześniej właśnie w Filippi. Ten sposób postępowania, na który składa się rywalizacja, próżna chwała itp., przenosi świat z jego mentalnością i konfliktami także do Kościoła.

Co więcej, historia zawsze wiąże się z cierpieniem. Niektórzy są poddawani ciężkim próbom, nie zawsze spowodowanym niegodziwością ludzi, ale także zwykłą rzeczywistością naszej ludzkiej słabości. Wszystko to sprzyja postawie egocentryzmu, a to prowadzi do niezgody i konfliktów.

Z duchowego punktu widzenia jest to stan, w którym pokusa ma szerokie pole manewru.

Kusiciel, jak wiemy z doświadczenia Chrystusa (por. Mt 4, 1-11), zawsze występuje z propozycją, która jest dla nas korzystna i z przekonaniem, że jeśli ją przyjmiemy, rozwiążemy dramatyczną sytuację, w której się znajdujemy.

Jest to sytuacja cierpienia, udręki, spowodowana sytuacją, w której się znajdujemy.

Nie zdajemy sobie jednak sprawy, że jest to bardzo subtelna pułapka, ponieważ kusiciel sam w sobie jest absolutnie niespójny i to właśnie my nadajemy mu konsystencję, stosując się do jego sugestii.

Grzegorz z Nyssy pokazuje, że to właśnie my, z własnej woli, nadajemy konsystencję kusicielowi i w ten sposób wpadamy w najbardziej trywialną pułapkę, ponieważ stajemy się głównymi aktorami rozwiązania, które uważamy za najlepsze dla nas i do którego chcemy dążyć, ale to on, niespójny, jest tym, który nam je sugeruje.

Tak więc zdarza się, że bierzemy nasze życie w swoje ręce, sami szukając rozwiązań udręki, cierpienia, bólu choroby i niesprawiedliwości, w których się znajdujemy. I to jest właśnie oszustwo.

Jeśli ktoś jest religijny, wróg przekonuje nas nawet, że jeśli pójdziemy za jego sugestiami, Bóg będzie naszym pomocnikiem (por. Mt 4, 5-6).

Jak zauważają niektórzy Ojcowie filokaliczni, możliwe jest, że podążając za sugestiami kusiciela, następuje okres, w którym rzeczy idą dokładnie tak, jak chcemy, co sprawia, że jesteśmy bardzo zadowoleni. Ale to jest właśnie pułapka, która zaślepia nas jeszcze bardziej, ponieważ zaczynamy przypisywać sobie zasługi iluzorycznego dobra, które wierzymy, że jest naszym udziałem lub, co gorsza, myślimy, że wszystko to dzieje się, ponieważ Bóg potwierdza naszą wolę i decyzje, które podejmujemy. To naprawdę poważna sprawa.

Ale Bóg jest miłością i będzie starał się uwolnić nas od nas samych, być może nawet odbierając nam to, co jesteśmy przekonani, że posiadamy. Nawet to, na czym sami się opieramy (por. Łk 8,18).

Faktycznie, gdzie podziali się zwycięzcy wielkich historycznych bitew, w tym bitwy pod Filippi? Gdzie podział się pax romana? Dlatego Paweł ostrzega Filipian, że w każdej trudności, w każdej próbie, w każdej trudnej sytuacji, która pojawia się w życiu, łatwo jest wpaść w niepokój i martwić się o siebie. Nie możemy jednak na to pozwolić, nie możemy dać się wciągnąć w straszną, nerwową dynamikę między nami a sytuacją, której doświadczamy, ponieważ jest to fałszywy scenariusz.

W każdych okolicznościach jesteśmy bowiem w otwartej, uważnej relacji, tak uważnej, że nawet włos nie spadnie z naszej głowy, jeśli Ten, który podjął inicjatywę w tej relacji, nie zobaczy go i nie podniesie, aby go nie zgubić (por. Łk 21,18).

Interesujące jest to, że ta uwaga Ojca skierowana na nas pojawia się właśnie wtedy, gdy mówi się, że zostaniemy zdradzeni przez rodziców, braci, przyjaciół itp. Mamy na sobie pełne miłości spojrzenie Ojca, a w nas jest życie Syna, rzeczywiście “Chrystus jest w was” (por. Rz 8,10) i On zna nasze cierpienia i nasze pociechy (por. 2 Kor 1,5).

Co więcej, to Duch Święty, który w nas mieszka (por. 2 Tm 1, 14 i Rz 8, 9), utrzymuje nas w relacji z Ojcem, to znaczy w Chrystusie Jezusie, Jego Synu i naszym Zbawicielu.

Pierwszym aspektem relacji jest dialog, czyli zwracanie się do drugiej osoby twarzą w twarz. Chodzi o przedstawianie Bogu naszych próśb “w modlitwie i błaganiu z dziękczynieniem” (Flp 4,6).

Nie jest to kwestia zamartwiania się, przejmowania się, niepokojenia się, ale poddania naszej rzeczywistości miłosnej relacji, jaką Pan ma z nami.

Trzy słowa: proseuchē, deēsis i eucharistia.

Pierwsze, proseuchē, to modlitwa, czyli prawdziwy, żywy, aktywny dialog z Bogiem. To jest radykalna orientacja z mocnym pytaniem, postawa, która wyraża pewność, że to w drugim – to znaczy w Bogu – należy szukać odpowiedzi. Jest wyrazem ludzkiej egzystencji.

Deēsis jest błaganiem. Powierzyć nasze błagania Temu, który jest moim życiem i który w ten sposób może się objawić poprzez moje istnienie, aby moja modlitewna postawa objawiła Tego, do którego jestem zwrócony.

Eucharystia jest dziękczynieniem, które potwierdza i urzeczywistnia wiarę, że to Bóg jest zasadą życia i wszelkiego dobra.

Dziękczynienie wyraża duchowe zdrowie wierzącego i jest zasadą każdej zdrowej relacji.

Wdzięczność ujawnia wręcz, że dana osoba nie jest skoncentrowana na sobie, ale jest w stanie dostrzec innych i widzi siebie w relacji do innych.

Rezultatem takiego życia jest zasadnicza pogoda ducha, którą Paweł podkreśla dwukrotnie w tym liście, poprzez wyrażenie “radujcie się” (Flp 3,1 i 4,4), ponieważ osoba, która postępuje w ten sposób i nie daje się wciągnąć w dramatyczne sytuacje, nie reagując zgodnie z pokusą na sposób tego świata, odnajduje siebie w pokoju, żyje w pokoju, który jest Boży i który nie jest rozejmem, ale pokojem ostatecznym.

Oto różnica w stosunku do pax mundi, pax romana.

“Pokój zostawiam wam, pokój mój daję wam. Nie tak jak daje go świat, Ja wam daję. Niech się nie trwoży serce wasze ani się lęka” (J 14,27).

Ten pokój przewyższa wszelką inteligencję i strzeże naszych serc i umysłów w Chrystusie Jezusie (por. Flp 4,7).

Samym umysłem nie jesteśmy w stanie zrozumieć Bożego pokoju, jak również “miłości Chrystusa, przewyższającą wszelką wiedzę, abyście zostali napełnieni całą pełnią Bożą” (Ef 3,19).

Pozostaje więc ta rozbieżność między mentalnością świata a mentalnością ucznia Chrystusa.

Dwa poziomy życia, a zatem również dwa rezultaty, dwa osiągniecia.

Pozostaje się w pokoju Bożym, ponieważ jesteśmy nasyceni pełnią. Serce jest miejscem, w którym urzeczywistnia się pełnia, serce mówi o całej osobie, a cała osoba może być przyjęta i zrozumiana tylko w miłości i z miłością.

 

ZIARNA są rubryką Centro Aletti udostępnianą każdego piątku. Każdego tygodnia, oprócz homilii niedzielnej w formie audio, na stronie LIPA będzie do dyspozycji pogłębienie czytań liturgicznych z eucharystii niedzielnej bądź świątecznej