Approfondimento delle letture della liturgia
Profundización de las lecturas de la liturgia
Poglobitev Božje besede
Produbljivanje liturgijskih tekstova
Pogłębienie czytań liturgicznych

[SEMI] XXXIII DOMENICA DEL TEMPO ORDINARIO (Anno A) 2

ITALIANO

“Riguardo poi ai tempi e ai momenti, fratelli, non avete bisogno che ve ne scriva; infatti sapete bene che il giorno del Signore verrà come un ladro di notte” (1Ts 5,1-2).

Le prime tre parole sono piene della vita secondo lo Spirito Santo: “Riguardo ai tempi e ai momenti”.

In greco e all’interno della Sacra Scrittura con queste parole si apre un mondo.

La prima parola, chronōs, dice il tempo che scorre, una dimensione che, con la dimensione dello spazio, descrive il creato.

Il cosmo esiste con queste due dimensioni: tempo e spazio.

Così si crea una specie di misura dello scorrere del tempo: passato, presente e futuro.

Mentre la parola che oggi viene tradotta “momento”, in greco è kairōs. Kairōs, già nei testi profani greci significa il momento dell’opportunità unica e irripetibile.

Nei testi della Bibbia, soprattutto nel Nuovo Testamento, è il momento nel quale qualcosa di atteso sta venendo, si sta compiendo.

Infatti nel Vangelo di Marco, Cristo dice: “Il tempo – kairōs – è compiuto e il regno di Dio è vicino; convertitevi e credete nel Vangelo” (Mc 1,15).

Un momento in cui una cosa è pronta, è matura, come il frutto di un albero che ha il suo tempo, il suo kairōs.

Infatti, nello stesso Vangelo di Marco troviamo una situazione che spiega molto bene il significato di kairōs.

Quando Gesù non trova i frutti sull’albero di fichi, l’evangelista dice: “Non era infatti la stagione – kairōs – dei fichi” (Mc 11,13).

Il kairōs è il tempo in cui una cosa è pronta, si realizza ciò che si attende, come ci attendiamo la maturazione del frutto.

Allora Paolo dice che “Il giorno del Signore verrà come un ladro di notte” (1Ts 5,2).

Due cose importanti.

Nell’Antico Testamento, il giorno del Signore è inteso, nella maggioranza dei casi, come il giorno del giudizio. “Sarà il giorno grande e terribile del Signore” (Mal 3,23) e i peccatori saranno sterminati.

Ecco, “il giorno del Signore arriva implacabile, con sdegno, ira e furore, per fare della terra un deserto, per sterminarne i peccatori” (Is 13,9).

Nel Nuovo Testamento si apre pian pano un significato nuovo di questo termine. Il giorno del Signore è il giorno di Gesù Cristo.

“Sono persuaso che colui il quale ha iniziato in voi quest’opera buona, la porterà a compimento fino al giorno di Cristo Gesù” (Fil 1,6).

Il giorno di Cristo sarà il giorno in cui si raccoglieranno i frutti della fede (cf Fil 2,16).

Si tratta del giorno che fa vedere le cose, che illumina tutto.

Non c’è più niente che rimane al buio.

Ma c’è chi ama più le tenebre della luce: “ma gli uomini hanno amato più le tenebre che la luce, perché le loro opere erano malvagie” (Gv 3,19).

“Chiunque infatti fa il male, odia la luce, e non viene alla luce perché le sue opere non vengano riprovate” (Gv 3,20).

Ora, questo riguarda in primis i responsabili e i pastori del popolo.

“Perciò dice il Signore, Dio d’Israele, contro i pastori che devono pascere il mio popolo: Voi avete disperso le mie pecore, le avete scacciate e non ve ne siete preoccupati; ecco io vi punirò per la malvagità delle vostre opere. Oracolo del Signore” (Ger 23,2).

Anche i capi religiosi sono nel buio, perché fanno le opere che non sono della luce, cioè della vita di Dio.

Infatti, si riconoscono perché radicati nel passato, legati al presente e bramosi del futuro.

Ma scordano il kairōs, e il kairōs sconvolge il tempo.

Giovanni parla di Cristo come di “Colui che è, che era”, poi non dice che sarà, ma “che viene” (Ap. 1,4).

Cristo è colui che viene. Lui è alla fonte del tempo ed è il suo compimento.

Anzi, la manifestazione di Cristo è la verità del tempo e dello spazio, ma soprattutto del tempo.

È la verità della storia.

Quello che si manifesterà con Cristo è la vera storicità della storia. Tutto il resto è apparenza, fenomeno.

Infatti, colui che viene scende con la Sposa, la Gerusalemme nuova, con il cielo nuovo e la terra nuova, una dimora nuova dove Dio e l’uomo abitano insieme, si appartengono a vicenda e non ci sarà più il male, il dolore, né lacrime, non ci sarà più la morte (cf Ap 21,1-5).

Non c’è più la morte, non c’è più la notte, non ci sono più le tenebre, perché c’è una sola fonte di luce: l’Agnello (cf Ap 21,23).

E questa luce è la vita stessa di Dio (cf Gv 1,4).

Ma abbiamo visto che anche i capi e i pastori del popolo amano la notte e il buio.

Infatti a loro non interessa la vita, la vita vera, quella di Dio: “Voi non volete venire a me per avere vita – zōē” (Gv 5,40).

Perché non la vogliono? Perché la vita di Dio, quella che ci è partecipata in dono, cioè zōē, si realizza donandosi. Infatti Cristo dice: “il buon pastore offre la vita per le pecore” (Gv 10,11).

Invece è più presente la paura per sé stessi, perciò cerchiamo di custodirci, cercando giustificazioni religiose, culturali e quelle dell’opinione pubblica, per trattenere la propria vita. Ma “Chi ama la propria vita – psychē –, la perde” (Gv 12,25).

Ma qui la vita è psychē, questa voglia di rimanere, di auto realizzarsi.

“… e chi odia la propria vita – psychē – in questo mondo, la conserverà per la vita – zōē –  eterna” (Gv 12,25).

Chi si attacca alla propria vita, chi si aggrappa a sé stesso, non può amare, e dunque cerca di far vedere che è corretto il suo comportamento, cercando una giustificazione religiosa, intellettuale, scientifica, culturale per continuare ad occuparsi solo di sé stesso.

Perciò cerca il riconoscimento degli altri, dell’opinione pubblica. Questo è oggi il tumore terribile della Chiesa.

Ma Cristo dice: “Io non ricevo gloria dagli uomini. Ma vi conosco: non avete in voi l’amore di Dio” (Gv 5,41-42).

Non vogliono avere la sua vita, perché si realizza come amore, come dono di sé, cioè come consegna di sé fino ad essere maltrattato e ucciso.

Preferiscono dunque le tenebre che nascondono le loro opere che non manifestano la luce, ma manifestano solo loro stessi, perciò sono molto noiose e non attirano nessuno. Per questo devono usare i mezzi del mondo per farsi notare.

Paolo dice invece ai Tessalonicesi che il giorno del Signore arriva di notte e smaschera tutto.

Ma per i Tessalonicesi non è così, perché sono figli della luce, vivono la vita di Cristo che si realizza nell’amore verso gli altri. Sono figli del giorno. Non appartengono alla notte né alle tenebre (cf 1Ts 5,5).

La vita che è luce è amore e l’amore è la relazione che tiene viva l’attenzione all’altro, all’amato.

Qui c’è il punto fondante!

L’amore tiene viva l’attenzione all’altro, tiene viva l’uscita da sé, non come un comando volontarista e moralista, ma come espressione del dono ricevuto.

Paolo, inoltre, esorta ad essere vigili e sobri (cf 1Ts 5,6).

A questo proposito, i Padri hanno sviluppato una vera e propria arte spirituale, tanto che si chiamavano neptici, cioè sobri.

Nasce tutto un modo di essere, di vivere, di pensare, di sentire, di volere come espressione di una vita che crea l’attenzione all’altro.

Si tratta dell’espressione della vita donata dallo Spirito Santo, che si realizza proprio al modo di Cristo, “in Cristo”, non accanto o davanti a Cristo, ma “in Lui”.

È con Lui che si realizza la vita donata da Dio e questa vita, vissuta al modo di Cristo, si vive e si realizza come dono di sé.

Tutto è vissuto, pensato, sentito, voluto e operato dall’attenzione d’amore per gli altri e con gli altri.

Questa è la radicale novità: una vita che si realizza come amore e crea una mentalità, un sentire, un volere, un operare proteso verso gli altri, perché si manifesti il dono ricevuto.

 

SEMI è la rubrica del Centro Aletti disponibile ogni venerdì.
Ogni settimana, oltre all’omelia della domenica in formato audio, sarà disponibile sul sito LIPA un approfondimento delle letture della liturgia eucaristica domenicale o festiva.


 

ESPAÑOL

“Sobre los tiempos y los momentos, hermanos, no necesitáis que os escriba; porque sabéis bien que el día del Señor vendrá como ladrón en la noche” (1 Tes 5,1-2).

Las tres primeras palabras están llenas de vida según el Espíritu Santo: “Respecto a tiempos y momentos”. En griego y dentro de la Sagrada Escritura, un mundo se abre con estas palabras.

La primera palabra, chronōs, habla del fluir del tiempo, una dimensión que, con la dimensión del espacio, describe la creación. El cosmos existe con estas dos dimensiones: tiempo y espacio. Se crea así una especie de medida del paso del tiempo: pasado, presente y futuro.

Mientras que la palabra que hoy se traduce como “momento” es kairōs en griego. Kairōs, ya en los textos griegos profanos significa el momento de la oportunidad única e irrepetible. En los textos de la Biblia, especialmente en el Nuevo Testamento, es el momento en que algo esperado está llegando, se está cumpliendo.

De hecho, en el Evangelio de Marcos, Cristo dice: “El tiempo -kairōs- se ha cumplido y el reino de Dios está cerca; arrepentíos y creed en el Evangelio” (Mc 1,15). Un tiempo en el que algo está listo, está maduro, como el fruto de un árbol que tiene su tiempo, su kairōs.

De hecho, en el mismo Evangelio de Marcos encontramos una situación que explica muy bien el significado de kairōs. Cuando Jesús no encuentra fruto en la higuera, el evangelista dice: “Porque no era tiempo -kairōs- de higos” (Mc 11,13). El kairōs es el tiempo en que una cosa está lista, se realiza lo que se espera, como esperamos la maduración de la fruta. Luego Pablo dice que “El día del Señor vendrá como ladrón en la noche” (1 Tes 5:2).

Dos cosas importantes. En el Antiguo Testamento, el día del Señor se entiende, en la mayoría de los casos, como el día del juicio. “Será el día grande y terrible del Señor” (Mal 3,23) y los pecadores serán exterminados. He aquí que “el día del Señor viene implacable, con ira, enojo y furor, para convertir la tierra en un desierto, para exterminar a los pecadores” (Is 13,9).

En el Nuevo Testamento, poco a poco se va abriendo paso un nuevo significado de este término. El día del Señor es el día de Jesucristo. “Estoy persuadido de que el que comenzó en vosotros esta buena obra, la perfeccionará hasta el día de Cristo Jesús” (Flp 1,6). El día de Cristo será el día en que se recogerán los frutos de la fe (cf. Flp 2,16). Es el día que hace ver las cosas, que lo ilumina todo. Ya no habrá nada que permanezca en la oscuridad.

Pero hay quienes aman más las tinieblas que la luz: “Pero los hombres amaron más las tinieblas que la luz, porque sus obras eran malas” (Jn 3,19). “Porque todo el que hace el mal odia la luz y no viene a la luz para que sus obras no sean reprendidas” (Jn 3,20).

Ahora bien, esto se refiere principalmente a los dirigentes y pastores del pueblo. “Por eso dice el Señor, Dios de Israel, contra los pastores que han de apacentar a mi pueblo: Habéis dispersado mis ovejas, las habéis expulsado y no las habéis cuidado; he aquí que yo os castigaré por la maldad de vuestras obras. Oráculo del Señor” (Jr 23,2). Los líderes religiosos también están en tinieblas porque hacen obras que no son de la luz, es decir, de la vida de Dios.

De hecho, se reconocen a sí mismos porque están anclados en el pasado, atados al presente y anhelando el futuro. Pero olvidan el kairōs, y el kairōs trasforma el tiempo. Juan habla de Cristo como “el que es, el que era”, y luego dice no que será, sino “el que viene” (Ap 1,4). Cristo es el que viene. Está en el origen del tiempo y es su cumplimiento.

En efecto, la manifestación de Cristo es la verdad del tiempo y del espacio. Es la verdad de la historia. Lo que se manifestará con Cristo es la verdadera historicidad de la historia. Todo lo demás es apariencia, fenómeno.

Es más, el que viene desciende con la Esposa, la nueva Jerusalén, con el cielo nuevo y la tierra nueva, morada nueva donde Dios y el hombre habitan juntos, donde se pertenecen mutuamente, y ya no habrá mal, ni dolor, ni lágrimas, ni muerte (cf. Ap 21,1-5).

Ya no hay muerte, ya no hay noche, ya no hay tinieblas, porque sólo hay una fuente de luz: el Cordero (cf. Ap 21,23). Y esta luz es la vida misma de Dios (cf Jn 1,4).

Pero hemos visto que los dirigentes y pastores del pueblo también aman la noche y las tinieblas. De hecho, no les interesa la vida, la verdadera vida, la vida de Dios: “No queréis venir a mí para tener vida- zōē” (Jn 5,40).

¿Por qué no la quieren? Porque la vida de Dios, la que se comparte con nosotros como don, es decir zōē, se realiza dándose. De hecho, Cristo dice: “el buen pastor da su vida por las ovejas” (Jn 10,11).

En cambio, está más presente el miedo a uno mismo, por lo que tratamos de guardarnos, buscando justificaciones religiosas, culturales y de opinión pública para aferrarnos a nuestra vida. Pero “el que ama su vida -psicē- la pierde” (Jn 12,25).

Pero aquí la vida es psychē, ese deseo de permanecer, de autorrealizarse, “…y el que aborrece su vida – psychē – en este mundo, la guardará para la vida – zōē – eterna” (Jn 12,25).

El que se aferra a su propia vida, el que se aferra a sí mismo, no puede amar, y por eso busca demostrar que su comportamiento es correcto, buscando una justificación religiosa, intelectual, científica, cultural, para seguir preocupándose sólo de sí mismo. Entonces busca el reconocimiento de los demás, de la opinión pública. Este es el terrible cáncer de la Iglesia actual.

Pero Cristo dice: “Yo no recibo gloria de los hombres. Pero yo os conozco: no tenéis el amor de Dios en vosotros” (Jn 5,41-42). No quieren tener su vida, porque se realiza como amor, como entrega, es decir, como entrega hasta el abuso y la muerte. Por eso prefieren la oscuridad que oculta sus obras que no manifiestan la luz, sino que sólo se manifiestan a sí mismas, por lo que son muy aburridas y no atraen a nadie. Por eso deben utilizar los medios del mundo para hacerse notar.

Pablo, en cambio, dice a los tesalonicenses que el día del Señor llega de noche y lo desenmascara todo. Pero para los tesalonicenses no es así, porque son hijos de la luz, viven la vida de Cristo que se realiza en el amor a los demás. Son hijos del día. No pertenecen a la noche ni a las tinieblas (cf. 1 Ts 5,5).

La vida que es luz es amor y el amor es la relación que mantiene vivo al otro, al amado. ¡He aquí el punto fundamental! El amor mantiene viva la atención al otro, mantiene viva la salida de sí, no como un mandato voluntarista y moralista, sino como expresión del don recibido.

Pablo, además, nos exhorta a ser vigilantes y sobrios (cf. 1 Ts 5,6). A este respecto, los Padres desarrollaron un verdadero arte espiritual, hasta el punto de llamarse a sí mismos nepticos, es decir, sobrios.

Toda una manera de ser, de vivir, de pensar, de sentir, de querer nació como expresión de una vida que crea el cuidado de los demás. Es la expresión de la vida dada por el Espíritu Santo, que se realiza precisamente a la manera de Cristo, “en Cristo”, no al lado o delante de Cristo, sino “en Él”.

Es con Él donde se realiza la vida dada por Dios, y esta vida, vivida a la manera de Cristo, se vive y se realiza como donación. Todo se vive, se piensa, se siente, se quiere y se realiza desde una preocupación amorosa por los demás y con los demás. Ésta es la novedad radical: una vida que se realiza como amor y crea una mentalidad, un sentimiento, un querer, un obrar tendidos hacia los demás, para que se manifieste el don recibido.

 

SEMILLAS es una publicación del Centro Aletti disponible todos los viernes. Cada semana, además del audio de la homilía dominical, estará disponible en el sitio de LIPA un comentario a las lecturas de la Liturgia del Domingo, como así también a las lecturas de la semana.


 

SLOVENŠČINA

»Kar pa zadeva čase in trenutke, bratje, ni treba, da bi vam pisali o tem, saj sami natančno veste, da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči« (1 Tes 5,1-2).
Prve tri besede so polne življenja po Svetem Duhu: »Kar pa zadeva čase in trenutke.«
V grščini in znotraj Svetega pisma nam te besede odpirajo nova obzorja.
Prva beseda chronōs govori o času, ki teče, o razsežnosti, ki skupaj z razsežnostjo prostora opisuje stvarstvo.
Vesolje obstaja v teh dveh razsežnostih: čas in prostor.
Na ta način je ustvarjena neke vrste mera minevanja časa: preteklost, sedanjost in prihodnost.
Medtem ko je beseda, ki jo danes prevajamo kot »trenutek«, v grščini kairōs. Že v grških posvetnih besedilih kairōs pomeni trenutek edinstvene in neponovljive priložnosti.
V svetopisemskih besedilih, zlasti v Novi zavezi, gre za trenutek, ko se uresničuje nekaj pričakovanega.
V Markovem evangeliju Kristus reče: »Čas – kairōs – se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15).
Trenutek, v katerem je neka stvar pripravljena, zrela, kot sad na drevesu ob svojem času, ob svojem kairōsu.
V Markovem evangeliju imamo situacijo, ki zelo dobro opiše pomen kairōsa.
Ko Jezus ne najde sadu na smokvi, evangelist reče: »Ni bil namreč čas – kairōs – za smokve« (Mr 11,13).
Kairōs je čas, v katerem je nekaj pripravljeno; čas, ko se uresniči to, kar smo pričakovali, tako kot pričakujemo, da sadež dozori.
Pavel pravi: »Gospodov dan bo prišel, kakor pride tat ponoči« (1 Tes 5,2).
S tem v zvezi sta pomembna dva različna pogleda:
V Stari zavezi so v večini primerov razumeli Gospodov dan kot dan sodbe. »Pride Gospodov dan, veliki in strašni« (Mal 3,23) in grešniki bodo uničeni.
»Glej, dan Gospodov prihaja, poln je krutosti, togote in srdite jeze, da deželo spremeni v puščavo in iztrebi njene grešnike iz nje« (Iz 13,9).
V Novi zavezi pa se počasi odpira nov pomen tega izraza. Gospodov dan je dan Jezusa Kristusa.
»Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa« (Flp 1,6).
Kristusov dan bo dan pobiranja sadov vere (prim. Flp 2,16).
Gre za dan, ki pokaže stvari in vse osvetli.
Nič več ne ostane v temi.
A so tudi taki, ki bolj ljubijo temo kot luč: »Ljudje so bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna« (Jn 3,19).
»Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela« (Jn 3,20).
V prvi vrsti to zadeva voditelje in pastirje ljudstva.
»Zato tako govori Gospod, Izraelov Bog, zoper pastirje, ki pasejo moje ljudstvo: Vi ste razgnali moje ovce, jih razkropili in niste skrbeli zanje. Bom pa jaz skrbel, da kaznujem vaša hudobna dejanja, govori Gospod« (Jer 23,2).
Tudi verski voditelji so v temi, ker delajo dela, ki niso dela luči, to je Božjega življenja.
Prepoznajo se namreč po tem, da so zasidrani v preteklosti, zvezani s sedanjostjo in hrepenijo po prihodnosti.
Pozabljajo na kairōs; kairōs pa preobrne čas.
Janez govori o Kristusu kot o tistem, »ki je, ki je bil«, nato pa ne doda »ki bo«, ampak »ki pride« (Raz 1,4).
Kristus je tisti, ki prihaja. On je na izviru časa in je njegova izpolnitev.
Ko se pojavi Kristus, je to resnica časa in prostora; predvsem časa.
Je resnica zgodovine.
To, kar se bo razodelo s Kristusom, je resničnost zgodovine. Vse ostalo je videz, pojav.
Ta, ki prihaja, se spušča z Nevesto, novim Jeruzalemom, z novim nebom in novo zemljo. To je novo bivališče, v katerem Bog in človek prebivata skupaj, si medsebojno pripadata in kjer ne bo več zla, bolečine, ne solz in ne smrti (prim. Raz 21,1-5).
Ni več smrti, ni več noči, ni več teme, ker je en sam izvir luči: Jagnje (prim. Raz 21,23).
In ta luč je Božje življenje (prim. Jn 1,4).
Vendar smo videli, da tudi voditelji in pastirji ljudstva ljubijo noč in temo.
Njih namreč ne zanima življenje, resnično, Božje življenje: »Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje – zōē« (Jn 5,40).
Zakaj si ga ne želijo? Zato, ker se Božje življenje, ki nam je dano kot dar, se pravi zōē, uresničuje tako, da se daruje. Kristus namreč pravi: »Dobri pastir da svoje življenje za ovce« (Jn 10,11).
Namesto tega je bolj prisoten strah zase. Skušamo se zavarovati z iskanjem religioznih, kulturnih in javnomnenjskih opravičil, da bi ohranili svoje življenje. Toda, »kdor ima rad svoje življenje – psychē –, ga bo izgubil« (Jn 12,25).
Na tem mestu je psychē volja, da bi ostali, da bi se samouresničili.
»…kdor pa sovraži svoje življenje – psychē – na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje – zōē« (Jn 12,25).
Kdor se oklepa svojega življenja, kdor se oklepa samega sebe, ne more ljubiti. Išče religiozno, razumsko, znanstveno in kulturno opravičilo, da bi dokazal, da je njegovo obnašanje pravilno in bi se lahko še naprej ukvarjal zgolj sam s seboj.
Zato išče priznanje drugih in javnega mnenja. To je strašen rak današnje Cerkve.
Toda Kristus pravi: »Ne sprejemam slave od ljudi; sicer pa vas poznam: v vas ni Božje ljubezni« (Jn 5,41-42).
Nočejo imeti njegovega življenja, ker se uresničuje kot ljubezen, kot darovanje sebe, se pravi kot izročitev sebe vse do tega, da te mučijo in ubijejo.
Zato imajo raje temo, ki skrije njihova dela, ki ne razodevajo luči, ampak njih same, zato so zelo nadležni in nikogar ne privlačijo. Tako morajo uporabljati sredstva sveta, da bi bili opaženi.
Pavel pa pravi Tesaloničanom, da pride Gospodov dan ponoči in bo vse razkril.
Vendar to ne velja za Tesaloničane, saj so sinovi luči in živijo Kristusovo življenje, ki se uresničuje v ljubezni do drugih. So sinovi dneva. Ne pripadajo ne noči ne temi (prim. 1 Tes 5,5).
Življenje, ki je luč, je ljubezen. Ljubezen pa je odnos, ki je budno pozoren na drugega, na ljubljeno osebo.
Tukaj je bistvo!
Kdor ljubi, je nenehno pozoren na drugega, vedno znova gre ven iz sebe, ne zaradi neke voluntaristične in moralistične zapovedi, ampak zaradi prejetega daru.
Pavel nadalje spodbuja, naj bodo budni in trezni (prim. 1 Tes 5,6).
Glede tega so očetje razvili pravo in resnično duhovno umetnost, tako, da so se imenovali neptiki, to je trezni.
Rodil se je način bivanja, življenja, razmišljanja, čutenja in hotenja kot izraz življenja, ki ustvarja pozornost na drugega.
To je izraz življenja, ki ga je podaril Sveti Duh in se uresničuje na Kristusov način, »v Kristusu«. Ne ob Kristusu ali pred Kristusom, ampak »v Njem«.
Življenje, ki nam ga je podaril Bog, se uresniči v Njem. In življenje, ki ga živimo na Kristusov način, živimo in uresničujemo z darovanjem samega sebe.
Vse živimo, razmišljamo, čutimo, hočemo in delujemo z ljubečo pozornostjo na druge in z drugimi.
To je radikalna novost: življenje, ki se uresničuje kot ljubezen in ustvarja miselnost, čutenje, hotenje in delovanje, ki je usmerjeno k drugim, da bi se razodel prejeti dar.

 

SEMENA je rubrika centra Aletti, ki je na voljo vsak petek ali soboto (v italijanščini že v petek). Vsak teden bo na spletni strani LIPE poleg nedeljske homilije v zvočni obliki (v italijanščini) na voljo tudi poglobitev Božje besede nedeljske ali praznične svete maše.


 

HRVATSKI

„A o vremenima i trenucima nije, braćo, potrebno pisati vam. Ta i sami dobro znate da Dan Gospodnji dolazi baš kao kradljivac u noći. (1Sol 5,1-2).

Prve tri riječi pune su života po Duhu Svetomu: „A o vremenima i trenucima“.

Na grčkom i unutar Svetog pisma s tim riječima otvaraju se nova obzorja.

Prva riječ, kronōs, govori o vremenu koje prolazi, dimenziji koja zajedno s dimenzijom prostora opisuje stvorenje.

Svemir postoji u ove dvije dimenzije: vremenu i prostoru.

Tako se stvara neka vrsta mjere protoka vremena: prošlosti, sadašnjosti i budućnosti.

Dok riječ koja se danas prevodi kao „trenutak“, na grčkom je kairōs. Čak i u grčkim svjetovnim tekstovima kairōs znači trenutak jedinstvene i neponovljive prilike.

U biblijskim tekstovima, posebice u Novom zavjetu, to je trenutak kada nešto što se čeka dolazi, ispunja se.

Naime, u Markovom Evanđelju Krist kaže: „Ispunilo se vrijeme – kairōs –, približilo se kraljevstvo Božje! Obratite se i vjerujte evanđelju!“ (Mk 1,15).

Trenutak u kojem je nešto spremno, zrelo, poput ploda stabla koji ima svoje vrijeme, svoj kairōs.

Naime, u samom Markovom Evanđelju imamo situaciju koja vrlo dobro opisuje značenje kairōsa.

Kad Isus ne nalazi ploda na smokvi, evanđelist kaže: „jer ne bijaše vrijeme – kairōs –  smokvama“ (Mk 11,13).

Kairōs  je vrijeme u kojem je nešto spremno, vrijeme u kojem se ostvaruje ono što se očekuje, kao što očekujemo sazrijevanje ploda.

Onda Pavao kaže: „Dan Gospodnji dolazi baš kao kradljivac u noći“ (1Sol 5,2).

Glede toga, važna su dva različita gledišta.

U Starom zavjetu se, u većini slučajeva, dan Gospodnji shvaća kao sudnji dan. „Prije nego dođe dan Gospodnji, dan velik i strašan“ (Mal 3,23) grešnici će biti istrijebljeni.

Evo, „Dolazi nesmiljeni dan Gospodnji – gnjev i jarost – da u pustoš zemlju prometne, da istrijebi iz nje grešnike“ (Iz 13,9).

U Novom zavjetu postupno se otvara novo značenje ovog pojma. Dan Gospodnji je dan Isusa Krista.

„Uvjeren (sam) u ovo: Onaj koji otpoče u vama dobro djelo, dovršit će ga do Dana Krista Isusa“ (Fil 1,6).

Kristov dan bit će biti dan ubiranja plodova vjere (usp. Fil 2,16).

To je dan koji pokazuje stvari i koji sve osvjetljava.

Ništa više ne ostaje u mraku.

Međutim, ima i onih koji više vole tamu nego svjetlost: „ali ljudi su više ljubili tamu nego svjetlost jer djela im bijahu zla“ (Iv 3,19).

„Uistinu, tko god čini zlo, mrzi svjetlost i ne dolazi k svjetlosti da se ne razotkriju djela njegova“ (Iv 3,20).

To se prije svega odnosi na vođe i pastire naroda.

„Stoga ovako govori Gospodin, Bog Izraelov, protiv pastira koji pasu narod moj: ‘Vi ste raspršili ovce moje, rastjerali ih, niste se brinuli za njih. Zato ću se ja sada pobrinuti za vas zbog zlodjela vaših – riječ je Gospodnja’“ (Jr 23,2).

Čak su i vjerski vođe u mraku, jer ne čine djela svjetla, to jest Božjeg života.

Naime, prepoznaju se jer su ukorijenjeni u prošlosti, vezani za sadašnjost i žude za budućnošću.

No zaboravljaju  kairōs,  a  kairōs remeti vrijeme.

Ivan govori o Kristu kao o Onome „koji jest i koji bijaše“, a potom ne kaže „koji će biti“, nego „koji dolazi“ (usp. Otk 1,4).

Krist je onaj koji dolazi. On je na izvoru vremena i njegovo je ispunjenje.

Štoviše, Kristovo očitovanje je istina vremena i prostora, ali prije svega vremena.

To je istina povijesti.

Ono što će se očitovati s Kristom jest stvarnost povijesti. Sve ostalo je prividnost, fenomen.

Naime, onaj koji dolazi silazi sa Zaručncom, novim Jeruzalemom, s novim nebom i novom zemljom, novim boravištem u kojem Bog i čovjek prebivaju zajedno, pripadaju jedan drugome te više neće biti zla, boli, ni suza, ni smrti više neće biti (usp. Otk 21,1-5).

Nema više smrti, nema više noći, nema više tame, jer postoji samo jedan izvor svjetla: Jaganjac (usp. Otk 21,23).

A to svjetlo je Božji život (usp. Iv 1,4).

No vidjeli smo da također glavari i pastiri narodni vole noć i tamu.

Naime, ne zanima ih život, istinski život, Božji život: „A vi ipak nećete da dođete k meni da život – zōē – imate“ (Iv 5,40).

Zašto ga ne žele? Jer se Božji život, život koji nam je udijeljen kao dar, to  jest zōē, ostvaruje darivanjem sebe. Naime, Krist kaže: „Pastir dobri život svoj polaže za ovce“ (Iv 10,11).

Umjesto toga, prisutniji je strah za sebe, pa se zato nastojimo zaštititi, tražeći religiozna i kulturna opravdanja, te opravdanja javnog mnijenja kako bismo očuvali vlastiti život. Ali „Tko ljubi svoj život – psychē –, izgubit će ga“ (Iv 12,25).

Međutim, ovdje je život psychē, ta volja za ostankom, za samoostvarenjem.

„A tko mrzi svoj život – psychē na ovome svijetu, sačuvat će ga za život vječni“ (Iv 12,25).

Onaj tko drži do vlastitog života, onaj tko drži do sebe, ne može ljubiti. On traži  religiozno, intelektualno, znanstveno, kulturno opravdanje kako bi dokazao da je njegovo ponašanje ispravno i da se može nastaviti baviti samo sobom.

Zato traži priznanje drugih i javnog mnijenja. To je strašna rak-rana današnje Crkve.

No Krist kaže: „Slave od ljudi ne tražim, ali vas dobro upoznah: ljubavi Božje nemate u sebi“ (Iv 5,41-42).

Ne žele imati njegov život, jer se ostvaruje kao ljubav, kao sebedarje, to jest kao predaja sebe dotle da biva zlostavljan i ubijen.

Zato im je draža tama koja skriva njihova djela, koja ne pokazuju svjetlost, već sebe, pa su stoga jako dosadni i nikoga ne privlače. Zato moraju koristiti sredstva svijeta da bi svratili pažnju na sebe.

Pavao pak govori Solunjanima da dan Gospodnji dolazi noću i sve razotkriva.

Međutim, to nije slučaj sa Solunjanima, jer oni su sinovi svjetla, žive Kristovim životom koji se ostvaruje u ljubavi prema drugima. Oni su sinovi dana. Oni ne pripadaju noći ni tami (usp. 1Sol 5,5).

Život koji je svjetlo jest ljubav, a ljubav je odnos koji veliku pažnju posvećuje drugome, voljenoj osobi.

U tome je suština!

Tko ljubi neprestano je pozoran na drugoga, uvijek iznova izlazi iz sebe, ne zbog neke voluntarističke i moralističke zapovijedi, nego zbog  dara koji je dobio.

Pavao ih nadalje potiče da budu budni i trezveni (usp. 1Sol 5,6).

U tom pogledu crkveni su oci razvili pravo pravcato duhovno umijeće nazivajući se nepticima, to jest trezvenima.

Rađa se cijeli jedan način postojanja, življenja, razmišljanja, osjećanja, htjenja kao izraz života koji stvara pažnju prema drugome.

To je izraz života koji dariva Duh Sveti i koji se ostvaruje na Kristov način, „u Kristu“. Ne uz Krista ili ispred Krista, nego „u Njemu“.

Život koji nam je Bog darovao ostvaruje se u Njemu. A taj život, koji živimo na Kristov način, živimo i ostvarujemo darivanjem sebe.

Sve živimo, mislimo, osjećamo, hoćemo i činimo s pažljivom ljubavlju prema drugima i s drugima.

To je radikalna novost: život koji se ostvaruje kao ljubav i stvara određeni mentalitet, osjećaj, htjenje, djelovanje koje je usmjereno prema drugima, kako bi se očitovao primljeni dar.

 

SJEMENJA je rubrika Centra Aletti dostupna svakoga petka. Svakoga tjedna, osim nedjeljne propovijedi u audio obliku, bit će dostupno na web stranici LIPA produbljivanje nedjeljnih ili blagdanskih čitanja euharistijske liturgije


 

POLSKI

„Nie potrzeba wam, bracia, pisać o czasach i chwilach. Sami bowiem dokładnie wiecie, że dzień Pański przyjdzie tak, jak złodziej w nocy” (1Tes 5,1-2).

Pierwsze słowa są pełne życia według Ducha Świętego: “czasy i chwile”.

W języku greckim i wewnątrz Pisma Świętego, wraz z tymi słowami, otwiera się świat.

Pierwsze słowo, chronōs, mówi o płynącym czasie, o wymiarze, który wraz z wymiarem przestrzeni opisuje świat stworzony.

Kosmos istnieje w tych dwóch wymiarach: czasie i przestrzeni.

W ten sposób powstaje rodzaj miary upływu czasu: przeszłość, teraźniejszość i przyszłość.

Podczas gdy słowo, które jest dziś tłumaczone jako “chwila “, w jezyku grecki to kairōs. Kairōs – już w greckich tekstach świeckich, oznacza moment wyjątkowej i niepowtarzalnej okazji.

W tekstach biblijnych, zwłaszcza w Nowym Testamencie, jest to chwila, w której nadchodzi coś oczekiwanego, coś się spełnia się.

Rzeczywiście, w Ewangelii Marka, Chrystus mówi: “Czas – kairōs – się wypełnił i bliskie jest królestwo Boże; nawracajcie się i wierzcie w Ewangelię” (Mk 1,15).

Chwila, w której coś jest gotowe, dojrzałe, jak owoc drzewa, które ma swój czas, swój kairōs.

Faktycznie, w tej samej Ewangelii Marka znajdujemy sytuację, która bardzo dobrze wyjaśnia znaczenie kairōs.

Kiedy Jezus nie znajduje owocu na drzewie figowym, ewangelista mówi: “Nie był to bowiem czas – kairōs – na figi” (por. Mk 11,13).

Kairōs to czas, w którym rzecz jest gotowa, w którym to, czego się spodziewamy, jest realizowane, tak jak spodziewamy się, że owoc dojrzeje.

Dlatego Paweł mówi, że “dzień Pański przyjdzie tak, jak złodziej w nocy” (1Tes 5,2).

Dwie istotne rzeczy.

W Starym Testamencie dzień Pański jest rozumiany, w większości przypadków, jako dzień sądu. “Będzie to wielki i straszny dzień Pański” (por. Ml 3,23), a grzesznicy zostaną zgładzeni.

Oto “dzień Pański nadchodzi okrutny, najwyższe wzburzenie i straszny gniew, żeby ziemię uczynić pustkowiem i wygładzić z niej grzeszników” (Iz 13,9).

W Nowym Testamencie powoli otwiera się nowe znaczenie tego terminu. Dzień Pański to dzień Jezusa Chrystusa.

“Mam ufność, że Ten, który zapoczątkował w was dobre dzieło, dokończy go do dnia Chrystusa Jezusa” (Flp 1,6).

Dzień Chrystusa będzie dniem, w którym zostaną zebrane owoce wiary (por. Flp 2,16).

Chodzi o dzień, który sprawia, że wszystko staje się widoczne, który wszystko oświetla.

Nie ma już niczego, co pozostaje w ciemności.

Są jednak tacy, którzy bardziej miłują ciemność niż światłość: “Lecz ludzie bardziej umiłowali ciemność aniżeli światłość, bo złe były ich uczynki” (J 3,19).

“Każdy bowiem, kto się dopuszcza nieprawości, nienawidzi światła i nie zbliża się do światła, aby nie potępiono jego uczynków” (J 3, 20).

W pierwszej kolejności dotyczy to przywódców i pasterzy ludu.

“Dlatego to mówi Pan, Bóg Izraela, o pasterzach, którzy mają paść mój naród: Wy rozproszyliście moją trzodę, rozpędziliście i nie zatroszczyliście się o nią; oto Ja się zatroszczę o nieprawość waszych uczynków – wyrocznia Pana” (Jr 23,2).

Także przywódcy religijni są w ciemności, ponieważ wykonują uczynki, które nie są światłem, to znaczy życiem Boga.

W rzeczywistości rozpoznaje się ich, ponieważ są zakorzenieni w przeszłości, przywiązani do teraźniejszości i tęsknią za przyszłością.

Ale zapominają o kairōs, a kairōs wstrząsa czasem.

Jan mówi o Chrystusie jako o “Tym, który jest, który był”, a następnie nie mówi, że On będzie, ale “który przychodzi” (Ap 1,4).

Chrystus jest tym, który nadchodzi. On jest u źródła czasu i jest jego wypełnieniem.

Co więcej, manifestacja Chrystusa jest prawdą czasu i przestrzeni, ale przede wszystkim czasu.

Jest prawdą historii.

To, co zostanie zamanifestowane wraz z Chrystusem, jest prawdziwą historycznością wydarzeń. Wszystko inne jest pozorem, zjawiskiem.

W rzeczywistości, Ten, który przychodzi, zstępuje z Oblubienicą, nowym Jeruzalem, z nowym niebem i nową ziemią, nowym zamieszkaniem, gdzie Bóg i człowiek mieszkają razem, gdzie należą do siebie nawzajem i nie będzie już zła, smutku, łez ani śmierci (por. Ap 21,1-5).

Nie ma już śmierci, nie ma już nocy, nie ma już ciemności, ponieważ istnieje tylko jedno źródło światła: Baranek (por. Ap 21,23).

I to światło jest samym życiem Boga (por. J 1,4).

Widzieliśmy jednak, że również przywódcy i pasterze ludu kochają noc i ciemność.

Nie interesuje ich bowiem życie, prawdziwe życie, życie Boże: “a przecież nie chcecie przyjść do Mnie, aby mieć życie – zōē” (J 5, 40).

Dlaczego nie chcą? Ponieważ życie Boże, życie, które jest dzielone z nami jako dar, czyli zōē, realizuje się poprzez dawanie siebie. W rzeczywistości Chrystus mówi: “dobry pasterz daje życie swoje za owce” (J 10, 11).

Zamiast tego bardziej obecny jest strach o siebie, więc staramy się chronić siebie, szukając uzasadnień religijnych, kulturowych i opinii publicznej, aby utrzymać nasze życie. Ale “ten, kto kocha swoje życie – psychē – traci je” (J 12,25).

Ale tutaj widzimy życie jako psychē, jako pragnienie pozostania, samorealizacji.

“…a kto nienawidzi swego życia – psychē – na tym świecie, zachowa je na życie – zōē – wieczne” (J 12, 25).

Ten, kto kurczowo trzyma się własnego życia, ten, kto kurczowo trzyma się samego siebie, nie może, nie potrafi kochać, więc stara się pokazać, że jego zachowanie jest poprawne, szukając religijnego, intelektualnego, naukowego, kulturowego uzasadnienia, aby nadal zajmować się tylko sobą.

Dlatego szuka uznania innych, opinii publicznej. To jest straszny nowotwór dzisiejszego Kościoła.

Ale Chrystus mówi: “Nie odbieram chwały od ludzi, ale wiem o was, że nie macie w sobie miłości Boga” (J 5, 41-42).

Nie chcą mieć Jego życia, ponieważ realizuje się ono jako miłość, jako dar z siebie, to znaczy jako oddanie się aż do bycia maltretowanym i zabitym.

Dlatego wolą ciemność, która ukrywa ich dzieła, które nie manifestują światła, ale tylko siebie samych.  Są więc bardzo nudni i nikogo nie przyciągają. Muszą zatem używać środków tego świata, aby zostać zauważonym.

Paweł natomiast mówi Tesaloniczanom, że dzień Pański przychodzi w nocy i demaskuje wszystko.

Ale dla Tesaloniczan tak nie jest, ponieważ są dziećmi światłości, żyjącymi życiem Chrystusa, które urzeczywistnia się w miłości do innych. Są dziećmi dnia. Nie należą do nocy ani do ciemności (por. 1Tes 5,5).

Życie, które jest światłem, jest miłością, a miłość jest relacją, która utrzymuje żywą uwagę w kierunku drugiego, w kierunku ukochanego.

Oto sedno sprawy!

Miłość podtrzymuje uwagę na drugim, podtrzymuje wychodzenie z siebie, nie jako woluntarystyczny i moralistyczny nakaz, ale jako wyraz otrzymanego daru.

Co więcej, Paweł zachęca do czujności i do trzeźwości (por. 1Tes 5,6).

Pod tym względem Ojcowie rozwinęli prawdziwą duchową sztukę, do tego stopnia, że nazywali siebie neptykami, czyli trzeźwymi.

Cały sposób bycia, życia, myślenia, odczuwania, pragnienia rodzi się jako wyraz życia, które zwraca uwagę na drugiego.

Jest to wyraz życia danego przez Ducha Świętego, które realizuje się właśnie na sposób Chrystusa, “w Chrystusie”, nie obok czy przed Chrystusem, ale “w Nim”.

To z Nim urzeczywistnia się życie dane przez Boga, i to życie, prowadzone na sposób Chrystusa, jest przeżywane i realizowane jako dar z siebie.

Wszystko jest przeżywane, myślane, odczuwane, chciane i czynione przez pełną miłości troskę o innych i z innymi.

Oto radykalna nowość: życie, które realizuje się jako miłość i tworzy mentalność, uczucie, pragnienie, działanie skierowane ku innym, tak, aby otrzymany dar został uzewnętrzniony.

 

ZIARNA są rubryką Centro Aletti udostępnianą każdego piątku. Każdego tygodnia, oprócz homilii niedzielnej w formie audio, na stronie LIPA będzie do dyspozycji pogłębienie czytań liturgicznych z eucharystii niedzielnej bądź świątecznej